Cene v supermarketih

Cene živil so primerljive z našimi - pri povprečenem obisku trgovine olajšaš denarnico ali plačilno kartico za 60NZD – 80 NZD (30€ – 50€). 

Veliki superarketi (Coundown, New World, Pak n' Save) imajo tudi svojo trgovsko znamko, pod katero prodajajo nekatere stvari (enako kot ima pri nas Mercator, Spar ,...). Pod trgovsko znamko največkrat najdeš: kruh, sir, mleko, piškote, milo, testenine,...  Nekaj imen teh znak so: Budget, Pams, HomeBrand, verjetno se bi našla še kakšna. :)

Sedaj pa malce za primerjavo dveh trgovin:

Živilo	Countdown	Pak n' Save
kruh (600g)	1,69 NZD	1,65 NZD
mleko (2L)	3,60 NZD	nimava podatka :)
sir (edamec; 1kg)	9,49 NZD	8,99 NZD
banane (1kg)	2,99 NZD	3,11 NZD
kava (200g)	5,99 NZD	4,99 NZD
piščančja prsa (300g)	6,23 NZD	6,35 NZD
pašta (polžki, 500g)	2,19 NZD	1,07 NZD
jogurt (500ml)	4,49 NZD	3,99 NZD
jajca (12 kos)	3,06 NZD	nimava podatka :)

Pa še par posebnosti oziroma zanimivosti iz sveta hrane:

1)Kruh v obliki štruce ali hlebca ni najbolj razširjen predvsem pa je dražji; najcenejši je kruh v obliki toasta, ki pride v dveh debelinah (sendvič in toast)

2)Če želiš privarčevati je najbolje da kupiš 1kg sira naenkrat kot štirikrat po 250g

3)Še en varčevalni »ukrep« je, da kupiš več stvari naenkrat - recimo namesto enega paketa pašte kupiš dva ali tri (lahko različnih vrst – špagete, polžke in penne)

4)Jajca pridejo v različnih velikostih in temu primerno tudi v različnih cenovnih razredih

5)Sadje in zelenjava sta načeloma cenejša v posebnih trgovinah s sadjem in zelenjavo; enako velja za meso v mesnicah

6)Supermarketi imajo »pogodbo« z bencinskimi črpalkami; tako dobiš na nekaterih črpalkah popust (4-10centov na liter goriva) če v trgovini zapraviš od 40 NZD dalje

Kje vse lahko spiš na NZ :)

Dosedaj nisva še prav dosti spregovorila o vrstah nastanitve, ki jih premore Kiwi Land, zato je ta objava posvečena prav temu. V pojasnilo – nekatere sva že preizkusila, nekatere mogoče še bova,  za marsikatero pa bi bilo verjetno treba seči pregloboko v žep – bova ta denar raje porabila za kakšno drugo aktivnost (npr. počitnice na Fiji-u ali pa sky dive).

Divje kampiranje ali spanje v avtu na parkiriščih izven naselji

To je najcenejša varjatna, saj je zastojn. :) Še do predkratkim je bila NZ raj za kampiranje, saj je veljajo načelo »freedom camping«. Torej lahko si se dal kamor si hotel in tam prebil noč. Potem pa so to malce spremenili in sedaj kampiranje ni več dovoljeno povsod. Sploh na večini počivališč in večjih parking prostorih so povsod table s prečrtanim šotorom in kamperjem. Če te dobijo, da kampiraš v tem območju ti naložijo kazen (mislim, da je okrog 2000 NZD). Če ti uspe najti prostor, kjer tega znaka ni, te načeloma ne bi smeli preganjati. Vendar povsod ( v vseh brošurah, vodičih,...) piše, da ne smeš kar predvidevati, da lahko nekje spiš, ampak je najbolje, da vprašaš lokalce.

Midva sva nekaj noči preživela tako – na prostem na koncu kakšne malo bolj zakotne ceste. Znaka ni bilo nikjer, meniva, da nisva bila na privat zemlji in nihče naju ni preganjal. :)

Seveda pa to pomeni, da moraš imeti s seboj zalogo vode za najosnovnejša opravila (umivanje zob, kuhanje in pomivanje posode) in da svoje potrebe opravljaš v travi, skrit za kakim grmom. In seveda lahko samo sanjaš o toplem tušu preden se boš ulegel v spalko.

Hotel pri dobih ljudeh :)

Zakaj se splača vprašati lokalce, kjer je kakšen prostor za »freedom campong« ali pa za zelo poceni nastanitev? Ker so Kiwiji zelo prijazni ljudje in se ti zna zelo verjetno zgoditi to, da ti bodo pustili kampirati na svojem dvorišču ali pa ti ponudili toplo posteljo, tuš in hrano. To je še cenejša varjanta od prve, saj je zastojn in ni ti treba porabiti svoje hrane.

In verjemite – splača se, čeprav se mogoče na začetku počutiš malce nelagodno, ker »tujcu« hodiš po hiši! :) Ja še enkrat poudarjam – Kiwiji so noro prijazni ljudje! :)

Kampi

Obstaja več vrst kampov, ki varirajo glede na ceno in glede na »storitve«, ki ti jih ponujajo.
1)Department of Conservation (DOC) campsites

Vse za ohranjanje čudovite novozelandske pokrajine in narave – zato je bil ustanovljen DOC, ki skrbi za ohranjanje in vzdrževanje nacionalnih parkov in njihove flore in favne. V ta namen so naredili tudi poceni kamp prostore, da lahko ljudje taborijo tudi v bolj zakotnih predelih.  Poznajo različne nivoje kampov: 
 - Basic (samo označen prostor z WC-ji na štrbunk;  navadno postavljeni zraven studencev in rek, ki predstavljajo vodni vir)
 - Standard (prostor, WC-ji na štrbunk, tekoča voda, včasih tudi mrzli tuši; postavljeni v večini na plažah) 
- Serviced (prostor, WC-ji na vodo, tekoča voda, mrzli ali topli tuši)

Glede na ponudbo in lokacijo varira tudi cena – basics so navadno zastojn, standard so v povprečju 8NZD/osebo na noč, serviced so 10NZD/osebo na noč.
Zanimiv pa je princip plačila teh kampov – v veliki večini (razen pri serviced, pa še tu včasih) je plačilo »self registration«. V kampu najdeš plastično kuverto s posebnim listkom, v katero daš denar in napišeš svoje podatke; del listka odtržeš in shraniš kot račun. Ta račun moraš imeti na vidnem mestu v avtu/šotoru, da ko/če pride zjutraj ranger v kontrolo. Kuverto z denarjem pa daš v posebno skrinjico, ki (naj bi) jo vsak dan izprazni ranger, ko/če pride v kontrolo. :)

 2) Regional park's campsites

Delujejo in so po ponudbi podobni DOC kampom, le da ni samo registracije. Regionalni parki namreč spadajo pod občino in tudi občina zanje skrbi. Ko prideš v kamp moraš najprej najti rangerja ali ga poklicati po posebnem telefonu, ki se tam nahaja. Njemu nato plačaš ali pa denar zopet daš v kuverto in v nabiralnik. Po plačilu izveš številko, ki odklepa ključavnico, da lahko zapelješ v kamp in se utaboriš.

Cena varira od 5NZD do 10 NZD na osebo na noč.

3) Holiday parks 
To pa so kampi v našem pomenu besede. :)  No, mogoče so malce bolje oskrbovani. Poleg skupnih sanitarij imajo v večini tudi skupno kuhinjo, jedilnico, dnevni prostor s televizijo in pralnico. Kuhinja je včasih popolnoma opremljena (štedilniki, hladilniki, korita + vsa posoda in pribor, toasterji, mikrovalovka, vse za ročno pomivanje posode ...), včasih pa moraš imeti svojo posodo in pribor.

Cena takih kampov je od 10 NZD do 30 NZD na osebo na noč. Odvisno je od lokacije in opremljenosti kampa, kot tudi od sezone. V najvišji sezoni (december do februar) ne dobiš takega kampa pod 20 NZD na osebo na noč; v visoki sezoni  (november-december; februar-april)  dobiš nastanitev tudi za 15 NZD na osebo na noč. V nizki sezoni pa se cene spustijo tudi na 10 NZD na osebo na noč.  Najnižja cena, ki sva jo dosedaj plačala za holiday park je bila 12 NZD, najvišja pa mislim da je bila 19 NZD. Ker nikoli nisva ostala cel teden v takem kampu, ne veva ampak predvidevava, da lahko plačaš tedensko namestitev in prišparaš kak dolar.

Če te spanje v šotoru ali avtu ne veseli preveč, še ne pomeni, da spanje v holiday parkih odpade. Veliko jih ima namreč na razpolago tudi bungalove (cabins po NZ). Tudi cabins se med seboj razlikujejo v številu ljudi, ki jih sprejmejo (2-8)  in  opremljenosti (popolnoma opremljene (lastna kopalnica in kuhinja) do samo postelj). Za backpackerje brez avta so te kabine (seveda tiste opremljene samo s postejami) načeloma cenejše kot hostli; cene se gibajo od 60-100 NZD za kabino.

Hostli

Vsi hostli v NZ imajo približno enako ponudbo: skupna ležišče (4-8 ljudi v sobi), dvoposteljne/sobe z zakonsko posteljo, enopostejne sobe. Poleg tega seveda skupna kuhinja, dnevni prostori in sanitarije. Včasih imajo enoposteljne in dvoposteljne sobe svojo kopalnico; prav tako imajo včasih svojo kopalnico skupna ležišča, ki so rezervirana samo za punce.

Za internet moraš v večini hostlov doplačati (wifi ali na skupnih računalnikih). Kupiš internet na uro oziroma na količino prenešenih podatkov (2-4 NZD /h ; 10 NZD za 24h oziroma 500 MB prenosa). 24h internet ti teče od takrat ko se prijaviš na računalniku; pri internetu na ure pa se lahko prijavljaš in odjavljaš.

Še ena dodatno plačljiva storitev je pralnica. Eno pranje/sušenje stane 3-4 NZD in vsi stroji obratujejo na 2 in 1 dolarske kovance (se splača met drobiž :D ).

V dnevnih prostorih je navadno televizija, polica s knjigami, družabnimi igrami in še kaj se najde ( v trenutnem hostlu npr. ping-pong miza, biljard miza,...).

Kot povsod so seveda boljši in slabši hostli – včasih za dobro ceno dobiš super hostel, včasih za visoko ceno dobiš luknjo. Cena je zelo odvisna tudi od mesta – v večjih mestih (posebej v Aucklandu) so hostli dražji kot na podeželju in od trajanja nastanitve. V povprečju plačaš za skupna ležišča med 23 – 30 NZD/osebo na noč, sobe za dva stanejo med 30-40 NZD/ na osebo na noč.

V Aucklandu sva prvi teden (Nomads Fat Camel Hostel) plačevala 19 NZD na osebo na noč, ampak tako nizko ceno sva dobila bolj po sreči (sicer je cena v hostlu za skupna ležišča od 26 NZD dalje). Hostel sva si namreč rezervirala preko interneta v naprej in zgleda, da je bila ravno takrat neka akcija. In na srečo so nama to ceno obdržali tudi ko sva podaljšala najino nastanitev za nekaj dni. Hostel sicer ni bil ne vem kaj (največji problem je bila soba brez okna :S), ampak tako ali tako nisva preživela veliko časa znotraj. V svojem potovanju po severu sva seveda iskala cenejše nastanitve in to ni pomenilo hostla. Naslednji hostel je bil znova v Aucklandu, Uenuku Lodge, kjer sva plačala 23 NZD na noč.

In sedaj sva tu – Katikati, kjer za teden plačujeva 110NZD/osebo in imava svojo sobo. To je definitivno eden od najcenejših hostlov. Ni seveda nek luksuz, je pa prijeten, ima vse kar potrebuješ, ima zelo prijazno vodjo in zastojn internet! :)  Pozna se, da je to hostel, v katerem ostaneš navadno več kot en teden. Tu ostanejo ljudje, ki si v Katikati poiščejo službo in delajo od enega meseca do tudi pol leta in več. Ravnokar nas je zapustil Stan (Čeh), ki je recimo tu preživel celih 5 mesecev. Če bi želela bi lahko najin tedenski storšek še zmanjšala – če bi spala v avtu bi recimo na teden plačevala samo 70 NZD na osebo. Ampak, ker so jagode naporno delo za hrbet je dobro imeti zvečer bolj udobno prenočišče. :)

Na NZ obstaja tudi nekaj združenj, ki imajo pogodbe s hostli in svojim članom ponujajo nižje cene.  Tak primer so recimo Budget Backpackers Hostels (BBH), kjer za članstvo odšteješ 45 NZD. Z njihovo kartico imaš v nekaterih hostlih 3 NZD popusta na vsako nočitev.  Imajo precej veliko mrežo hostlov in nastanitev po celotni NZ. Podobna organizacija je tudi Youth Hostel Association (YHA), kjer članstvo stane 40 NZD in tudi tu dobiš 3 NZD popusta na nočitev. Spada pod širšo Hosteling International in če si član že v domači državi imaš že s tem popust. Ti dve sta največji, poleg teh pa obstajajo še druge, manjše, npr. VIP Backpackers, Nomads Backpackers, Base Basebackpackers,...

Moteli in Bed and Breakfast

Ponudba le teh je precej velika in takorekoč vsaka vas ima vsaj en motel. Cena  se giblje med 100 – 200 NZD na noč za sobo.

Hoteli

Še malce nadgradnje od motelov in temu primerno se dvigne tudi cena. Za hotelsko sobo se odšteje od 200 – 500 NZD ali več. Cene pri točkah 5) in 6) niso preverjene, saj se v takih nastanitvah še nisva znašla. :)

Najina soba

Soba še iz drugega zornega kota

Tuši za fantke

Najboljša prijatelja drobiža - pralni in sušilni stroj

Kuhinja

Dnevna soba z elementi rekreacije :)

Slovensko - češki kot; smrekico smo dobili šele dva dni nazaj :)

Dejstva o NZ #1

Ker veva, da veliko ljudi, ne ve veliko o deželi, v kateri se nahajava, bova vsake toliko objavila tudi nekaj številk.

Prvi seznam splošni seznam najdete spodaj:

-          Površina: 268,680km²; severni otok je rahlo manjši od južnega

-          Prebivalstvo: 4,4 milijone; od tega jih 3,4 milijone živi na severnem otoku; od tega jih 1,2 milijona živi v Aucklandu

-          Prestolnica: Wellington

-          Največje mesto: Auckland

-          Valuta:  novozelandski dolar (NZD) (1NZD=0.6€)

-          Uradni jezik: angleščina (s posebnim naglasom seveda :D) in maorščina

-          Vera: krščanstvo (v večini anglikanci in katoliki)

-          Članica Common Wealth-a

-          Turizem: v letu 2009 je NZ obiskalo 2,4 milijone turistov

-          Najbolj poznana po: kiviju (sadju in ptici), Lord of The Rings (LOTR), All Blacks (NZ rugby reprezentanca)

-          Vožnja: po levi strani; vozniško dobijo pri 16. letih

-          Vlada: na volitvah 27. Novembra 2011 je slavila stranka National John-a Key-a, ki bo tako samo podaljšal svoj mandat kot premier NZ

-          Čas:  GMT+12 (ura se menja zadnjo nedeljo v septembru in prvo nedeljo v aprilu

Sladke, velike in rdeče :)

Ja to so jagode - sladke, velike in rdeče. :)  In ko rečem velike, ne mislim slovensko velike. Normalna jagoda v NZ tehta povprečno 20g in je po naših merilih velika jagoda. Velika jagoda po NZ pa je velika toliko kot manjše jabolko.
Doma jagode obožujem in vedno čakam, kdaj bo poletje, da jih bom lahko jedla na vse možne načine. Na NZ jih bom počasi sita, pa čeprav se z njimi ubadam še niti ne teden dni. :)

V ponedeljek zjutraj sva se ravno dobro prebudila ob malo bolj zgodnji uri (7.45), da se odpraviva na izlet. Ko sem se spravljala iz postelje, mi zazvoni telefon. Ja kdo bo mene klicala ob tako zgodnji uri? Bila je Cindy, vodja našega hostla in je želela da pridem na recepcijo, ker ima delo zame. Očitno z Rotorua danes ne bo nič. Skočim iz postelje, odbrzim po stopnicah in izvem, da se je moja kariera z jagodami začela bolj zgodaj. Ko sva prišla v Katikati, sva se namreč takoj "prijavila" za delo in rečeno nama je bilo, da naj pričakujeva delo = obiranje jagod, od srede, 30.11, dalje. No zadeve so se malce drugače obrnile.

Tako sem si na hitro pripravila zajtrk in ob 9.00 sem stala v malem prostoru in se "učila" katere jagode lahko pakiram, katere jagode grejo me "jams" (slabše jagode, ki so mal potolčene, opečene,...) in katere moram zmetati stran.
Delo je izgleda nekako takole:
1) Iz gajbe vzameš posodo od sladoleda, ki je napolnjena s sveže pobranimi jagodami
2) Jagode nežno streseš iz posode na brisačo
3) Jagodo primeš v roke, jo na hitro pogledaš in se odločiš ali jo daš v paket, med jams ali jo vržeš stran
V paket pakiraš samo dobre, lepe jagode; načeloma spodnji del napolniš z malo manjšimi in na vrh položiš dve veliki jagodi, da lepše zgleda :) Paket stehtaš, ga zapreš in položiš v gajbo.
Koliko jagod gre v paket je odvisno kako velik je le-ta: v ponedeljek sem pakirale male (150g), v torek že večje (340g), v sredo pa največje (1kg). V večini so bila to naročila za v trgovine ali stranke, ki odkupijo več jagod naenkrat.
Med jams uvrstiš vse poškodovane jagode in jagode, ki so obrane brez listja. Te jagode se prodajajo po nižji ceni in seveda si lastnica želi, da bi bilo takih čimmanj. S tem sem imela na začetku nekaj težav, saj sem bila precej izbirčna in veliko jagod je pristalo med jams. Tako sem dobila še eno lekcijo o jams jagodah in sem postala malo manj izbirčna.
Gnile ali premehke jagode pa vržeš stran v posebno vedro.

Jagode pred sortiranjem :)

Pakiranje v 150g paketke

Rezultat pakiranja so rdeči prsti :)

Tako je potekalo moje delo prve tri dni po približno 5-6h in danes sem bila zelo vesela, ko sem dobila svojo prvo plačo. :) V NZ so plače namreč tedenske in tukaj (pri jagodah) nam plačo nakažejo vsako sredo ali četrtek. V roke dobiš tvoj list, kamor si pisal ure in obračun - koliko si zaslužil, koliko je davka in koliko dobiš po odbitju davka. Velja omeniti, da so plače višje kot pri nas in da velja pravilo o minimalni urni postavki. Ta znaša 13.0 NZD (7.5€) na uro, od tega ti odbijejo 12.5% davka. No, pri jagodah delamo za 14 NZD (8.11€) na uro. :) Tako je moja prva plača za 16,5 ur dela znašala 202.86 NZD (117.59€).

Plačilna lista :)

V četrtek se je začelo bolj težaško delo - pobiranje jagod. Bolj naporno je že zato, ker se začne ob 6.30. :S Takrat se zberemo na polju, pripravimo gajbe in posode od sladoleda in pobiranje se lahko začne.
Vsak se postavi v svojo vrsto in se premika po njej navzgor ter pobira jagode na svojo levo in desno stran. Z roko moraš potisniti zelenje vstran, da lahko pogledaš če je kaj tudi na sredini. Pobirati moraš lepe, zrele, rdeče, sladke jagode.
Kako veš, katera je že zrela in katera ne je umetnost. :) Najprej mora biti seveda lepe rdeče barve - ne presvetlo rdeče in ne pretemno (taka je navadno premehka in že gnila). Potem gledaš da je čim manj zelenih pikic v jagodi. Največ jagod je takih, da so na eni strani čudovite in čisto taprave za pobrat, amapak na drugi je še vedno videti veliko zelenih pikic. Ali je zrela ali ne? Meni je bilo rečeno, da tako dilemo rešim tako, da pojem čimveč jagod, saj bom tako najbolj vedela, katera je zrela in katera ne. :)
Pomembno je tudi kako jih pobiraš. Nežno jo moraš prijeti in jo na rahlo odtrgati, tako da na vrhu ostane listje, vendar ne pa tudi pecelj. Če si pregrob boš pustil na jagodi prstni odtis in take jagode gredo med jams. Če si prenežen pa jagode ne boš uspel odtrgati.
Ko napolniš posodico, jo pustiš v vrsti in ko prideš na konec vrste vse polne posodice zložiš v gajbe. Polna posoda naj bi tehtala približno 1kg, v eno gajbo pa jih gre 6. Na koncu obiranja sporočimo koliko gajb smo nabrali, da lahko preračunajo koliko je bilo pridelka. Na dan se nabere med 25-30 gajb.
Najtežji del obiranja pa ni odločitev ali je jagoda zrela ali ne, niti način kako jo odtrgaš. Najtežji del je najti čimbolj ustrezen položaj za delo. Načeloma imaš tri možnosti: lahko klečiš, čepiš ali stojiš v predklonu V vseh te bo na koncu bolel križ, zato največkrat prevlada kombinacija vseh treh.. :S

Kauri Point Strawberries ("ime" kmetije) ima dve polji z jagodami: eno manjše (22, 60m vrst) in eno veliko (35, 100m vrst). Delo poteka v ciklih: prvi dan pobiraš polovico velikega polja, drugi dan drugo polovico velikega in tretji dan malo polje. Ko se pobiranje zaključi pospravimo prazne posode in gajbe; polne pa odnesemo v hladilnico ali pa v pakirnico.
Včasih to pomeni zaključek dela, včasih pa gremo še malo "poplet" okrog paradižnikov, koruze ali krompirja. Tako smo v sredo pleli okrog paradižnikov - bolje bi bilo reči, da smo osvobajali paradižnike, saj so bili v tako visoki travi, da je "plejte" bolj izgledalo kot košnja. :) Danes pa smo se šli drugačno igrico - najdi koruzo. :) Sveže posejana koruza med goro visokega plevela - mission impossible. Na srečo nas je rešil dež - jagode že moramo pobirati v vsakem vremenu, ampak plet nam pa ni treba če se zliva. :) Na žalost pa se to ne bo oplelo samo in nas bo samo počakalo. Verjetno že do jutri. :(

100m vrste

60m vrste s pridnimi obiralci

Pavel išče primerne jagode

Našel, utrgal, dal v posodo :)

Gajbe polne rdečega bogastva :)

Za belimi vrati se skriva hladilnica

Kakorkoli - delo imava in ga nameravava imeti do novega leta. Ni sicer najboljše delo, saj ti omogoča največ 6h na dan, delo je naporno in poteka 7 dni v tednu ob vsakem vremenu. Tako upava, da bo vsaj Pavel naslednji teden dobil drugo službo, kjer bo delal po 8-9h, 6 dni na teden. Do takrat pa ostaneva pri jagodah - sladkih, velikih in rdečih.

Citroen ali Renault

Z Urško sva se doma vedno prerekala kakšne znamke bo najin prvi avto. Urška navija za Renault, jaz za Citroen. Ko sva se še v Sloveniji gledala novozelandske spletne strani za prodajo rabljenih avtomobilov je bilo obeh znamk obilo na voljo. Najin boj za prevlado se je tako nadaljeval vse dokler nisva prišla sem dol.

Na žalost kot veste nisva kupila ne prvega in na srečo ne drugega. :)

(Urškin dodatek: na srečo nisva kupila prvega in na žalost nisva kupila drugega)

Vse od prihoda sem iskal Citroen-a po cestah, a je trajalo mesec dni, da sem videl prvega. Z Renault-om ni dosti bolje (je bil pa kakšen že v Auckland-u). Se razveseliva (enkrat eden enkrat drugi) vsakega, ki ga vidiva na cesti. In seveda štejeva katerih je več. Trenutno vodi Renault z 5 proti 3.

(Urškin dodatek: oleee Renault :D)

Avto in vse težave zraven

Po treh tednih uporabe avta, šele dokončno spoznaš kaj si kupil in tako je tudi z nama. Slab pregled avta pred nakupom, se sedaj spreminja v vedno daljši seznam stvari, ki bi jih bilo dobro popravit ali zamenjat. Obstaja pa tudi drugi seznam, ki tudi ni majhen, vsebuje pa stvari, s katerimi bi si življenje in vožnjo dodatno popestrila oz. olajšala. Seveda sva vse še dodatno popestrila z manjšo prometno nesrečo (o tem smo že pisali).

Na prvem seznamu so najpomembnejše: baterija (po zadnjih podatkih mora biti baterija v avtu zelo slaba), odbijač (za silo smo ga polimali, a za estetiko ne bi škodil nov), stikalo za prednjo šipo (stikalo za voznikovo šipo deluje le enkrat na 100 poskusov), stikalo za zadnja vrata (stikalo za prtljažnik v avtu je fuč), ključavnica (sovoznikovih vrat se iz zunanje strani ne da odpreti s ključem), razna stikala za  luči (stikalo dela, samo včasih se luči prižgejo same od sebe ali pa gorijo lučke v avtu, kljub izklopljenim lučem), vzvod pri zadnjih vratih (štangica v prtljažniku, ki ga drži odprtega; te mi nimamo, imamo pa zato ribiško palico :D), vzvratno ogledalo (vročina škodi tudi lepilu ki drži steklo prilepljeno, tako da moramo tudi to zamenjati), ...

Na drugem seznamu so: kaseta (za radio na katero povežeš zunanji predvajalnik (npr iPod) - to smo že nabavili), vzmetnica (priskrbela sva si spužvo, da nama je bolj udobno), avtopralnica (po vsem makadamu je avto zelo prašen), lučka (za večerne ure v avtu, da ne bi uporabljali samo čelke), mizica (da bi jedli kot civilizirani ljudje), cigaretno vtičnico (samo ena pri tako zahtevnih uporabnikih ne gre :D), zavese (prvič v življenju govorim, da potebujem zavese), GPS (za navigacijo po zakotnih predelih), ...

Sedaj sva v precepu, kaj z baterijo. Nova stane 140 NZD, vendar bova z nakupom počakala, dokler dokončno ne veva da je ta prav slaba in se je ne da nekako popravit. Vsi indikatorji, razen tega da včasih ne vžge, kažejo da bi morala biti še dobra. Prvič ne izgleda tako stara (po mojem kakšni dve leti) in drugič na bateriji je nek indikator in piše, da če sveti zeleno potem je baterija OK. Baterija nagaja samo takrat, ko avto stoji več časa na soncu, zjutraj nama še nikoli ni delala težav.

Prihajajoči dnevi bodo odločilni! :)

Končno nekje za malo več časa

Ustalila sva se v mestecu Katikati, v prijaznem majhnem hostlu. Odločila sva se (in tokrat resno), da si poiščeva delo. Odločitev je bila še lažja, saj je hostel izredno ugoden = 110 NZD na osebo za teden dni. Poleg tega vodja hostla pomaga popotnikom pri iskanju dela. Sezonska dela so trenutno bolj redka, ker se nahajamo ravno med dvema sezonama. Prva se je končala že kakšne dva meseca nazaj, druga se počasi začenja. Predkratkim sva izvedela, da bova ta teden dobila delo, saj naj bi se začelo malo daljše obiranje jagod. V planu imava da bova tukaj približno 14 dni, nato pa počasi naprej po vzhodni obali do naslednjega večjega rodovitnega območja. :)

Medtem, ko čakava na delo, skočiva tudi malo naokrog - Mt. Manganui, Waihi beach, Tauranga, Matamata (Hobbiton) in 150 m velik slap. 

Katikati

Manjše mesto, približno tako veliko kot Vipava. Najbolj je znano po svojih zidovih in se velikokrat imenuje kar Mural Town. Ja, tudi jaz si nisem znal predstavljati za kakšne zidove naj bi šlo, dokler nisva prvič stopila iz avta. Okoli glavne ulice, ki teče skozi mesto, so na različnih zidovih hiš (pročelje, stranski zid, na ograji med dvema hišama, ...) uprizorjeni dogodki povezani z mestom. Tako lahko na na zidu vidiš portrete znanih vaščanov, kako je izgledalo mesto leta nazaj, različne dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali, ...

V petek proti večeru sva se odločila, da se malce sprehodiva po mestu. Zapustila sva glavno ulico in se napotila do cerkve in nato po vzporedni ulici počasi prišla na drugo stran. Ta ulica naju je vodila skozi umirjeno sosesko s prijetnimi hišami. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da v polurnem sprehodu nisva srečala žive duše. Kljub temu da je mrak že padel nad mesto, razen v eni hiši ni bilo nikjer prižgane niti ene same luči. Vse je spominjalo na kakšen prizor iz filma, ko celotno mesto evakuirajo in nato se znade kakšen partizan, ki tega ne ve in se sprehodi po mestu. Če bi bile hiše še zanemarjene bi me bilo res strah, ampak na srečo so vse hiše imele zelo lepo urejeno okolico.

Zid z otroškimi liki

Zgodovinsko pomembni ljudje

Zgodba o kivi industiji

Mesto duhov?

Waihi beach

Plaža, ki je nisva imela v mislih vse dokler nama nista znanca v predlagala, da bi šli lovit ribe. Onadva sta predvsem potrebovala prevoz, midva pa kakšno učno uro ribarjenja. In tako smo se sobotno popoldne odpravili na ribolov. Na internetu je pisalo, da imamo 93% možnost, da med 14:07 in 16:17 ulovimo ribo. Med učnimi urami sem spoznal kakšne so vabe za ribe (malo manjša riba, ki jo nato narežeš na kose) in kako se sploh pripravi trnk (na koncu utež, nato malo višje pa 2 ali 3 trnki z vabo) in na koncu še najpomembnejše kako sploh vreči trnk v vodo (čisto drugače, kot sva se z Urško "naučila" na severu). Na koncu sem že prav obvladal. :) Kljub 93% nihče (jaz in dva nemška znanca) ni ulovil nič. Razlog - preveč vetrovno vreme za ribarjenje. Mene je kar premetavalo po tisti skali, ko sem hotel vreči trnk v vodo.

Priprava ribiške palice.

Met trnka v vodo.

Tauranga in Mt. Manganui

Mt. Manganui je vulkanski vrh na koncu polotoka, ob mestu Tauranga. Mesto, še posebej del tik pod goro, spominja na turistične predele na hrvaški obali (razkošne vile in hoteli). Ker se počasi bliža poletje in čas kopalk, se vse sprehajalne poti spremenijo v vadbeni in shujševalni poligon za ženske in moške vseh starosti.

Prav v tem zalivu je začetek oktobra nasedla tovorna ladja Renna in povzročila veliko razlitje nafte (http://www.rtvslo.si/okolje/razlitje-nafte-je-najhujsa-okoljska-katastrofa-v-zgodovini-drzave/268157). Lepo peščeno plažo so sicer že očistili, z vrha gore pa  se je lepo videlo ladjo v daljavi.

Med Mt. Maganujem in Taurango je ogromna luka. Znotraj te luke sva na poti nazaj iskala Rock House, umetno plezalno steno. Če pošteno povem ni bila ravno velika, v višino meri kakšnih 6m z majhno steho na vrhu, po dolžini pa 12m v obliki črke U. Za »veliko« steno je še dolg bulder tunel. V prihodnjih dneh jo bom tudi kaj obiskal in se preizkusil, če še kaj znam. :)

Turistično mesto z vrhom.

Polotok

Najdi ladjo :)

Matamata (Hobbiton)

Šla sva v Frodotovo deželo -  The Shire. :) A o tem ne bom povedal dosti, saj sva, zaradi tehničnih problemov, zamudila zadnji voden ogled po legendarnem filmskem prizorišču. In če sem pošten je vse skupaj precej drago - 66 NZD za 1,5 urni ogled prizorišča in farme z ovcami (koga brigajo ovce). V hostlu sva nato temeljito raziskala kaj sploh ponuja ogled in se še odločava ali bova šla ali ne. Lastniki zemlje so si izborili, da po koncu snemanja niso podrli celotne scene. Kar je ostalo od Hobbitona je par hobit lukenj v zemlji in groba zunanja ureditv. Skoraj malo premalo za tako ceno. Če vas zanima si oglejte tu: http://www.hobbitontours.com/

To je ostalo (slika je pobrana iz http://inhabitat.com/lord-of-the-rings-hobbiton-now-serves-as-sheep-farm/)

Sva pa v mestu videla prvo avtopralnico. Na žalost je bila avtomatska in pred pralnico velika tabla z napisom, da ne smeš zapeljati noter avta z dodatki ali priključki. Midva imava na stehi železno prečko, zato sva idejo o pranju prestavila na druge dni.

Wairere Falls (150m slap)

Trenutno najvišji slap, ki sva ga uspela videti. Pada v dveh sklopih. Ko je več vode in se ta voda zliva čez steno mora biti prav fascinantno, sedaj je vse skupaj bolj razpršeno. Slap sva si ogledala s spodnje razgledne ploščadi, do katere vodi razgibana potka, dolga 45 min, prek številnih lesenih mostov in stopnic. Ni se nama dalo sprehoditi do vrha slapu (še dodatnih 45 min), saj sva postajala že pošteno lačna. S seboj seveda nisva imela nič.