Športni sobotni večer

V Kiwi Land sva prispela ravno par dni po velikem finalu Rugby World Cup, kjer je po 19 letih znova slavila domača ekipa All Blacks. Tako sva že takrat vedela, da je rugby tekma nekaj, kar si morava v tej deželi zagotovo ogledati v živo.

Čas za to je napočil v soboto, 19. maja, ko so se v Super XV Rugby med seboj pomerili domači Highlanders in ekipa Bulls iz Južne Afrike. Kot trenutna prebivalca Dunedina, sva se seveda postavila na stran lokalcev in zvesto navijala za modro-zlate, ki so na koncu slavili s 16 (3) proti 11 (6).

Več o ekipah in tekmovanju pa na spodnjih dveh povezvah:
 - The Highlanders
 - Super XV
 - uradne spletne strani afriških Bullsov pa žal nisem našla

Pred tekmo sva imela zelo dober namen, da preučiva pravila, da bova vsaj vedela kaj gledava. Pa nama ta načrt nekako ni uspel in preostalo nama je zgolj opazovanje, uporabljanje kmečke logike in sledenje navdušenju ali izžvigavanju množice. Zato tudi tale objava ne bo temeljila na razlagi pravil, ampak bolj na tem kaj sva videla kot novopečena rugby gledalca.

Kljub temu pa nekaj čisto osnovnih informacij:
 - tekma je sestavljena iz 2 polčasov po 40min, z vmesnih premorom cca 10min
 - žoga je ovalna in zelo "bouncy"
 - igrišče je travnata površina z goloma na vsaki strani
 - gol je sestavljen iz dveh navpičnih palic in vmesne vodoravne, čez katero je potrebno spraviti žogo za zadetek

Pogled na igrišče

in gol :)

Najina cimra Kathy, nama je uspela razložiti princip točkovanja:
- tri točke če brcneš žogo skozi "gol" na nasportnikovi strani
- pet točk če dosežeš "touch down" - torej žogo postaviš na tla preko končne bele črte na nasportnikovi strani
- v primeru "touch down"  dobi igralec na voljo še prosti strel na gol in če zadene potem pridobi dodatni 2 točki, torej skupno 7 točk (5 za touch down + 2 za gol)

Točke se seštevajo in zmaga seveda ekipa, ki doseže največ točk. Torej bistvo igre je, da čimvečkrat spraviš žogo na nasportnikovo stran in čez končno belo črto ali da zadaneš gol.

Eden od zadetkov

Prehajanje na nasprotno stran se izvaja z brcanjem žoge ali medsebojnim podajanjem. Seveda te nasprotna ekipa skuša pri tem onemogočiti, kar izgleda (vsa iz perspektive gledalca) kot metanje igralcev eden po drugem in predvidevam, da marsikdaj pošteno boli.
Rugby naj bi sicer veljal za "ne tako zelo" naslino igro, vendar ob gledanju nisem videla bistvene razlike z ameriškim nogometom. No ja, razen te da so pri slednjem zavarovani od nog od glave, tu pa redko kdo nosi čelado oz. karkšnokoli zaščito.

Igra v daljavi

Na žogo

Pavza za posvet

Za lažje pridobivanje visokih žog je včasih potrebna "piramida" ali "ravberska" :)

Zabavno je gledati tudi "scrum", kjer se ekipi postavita ena nasproti druge v neke vrste človeško mrežo in poskušata izbojevati žogo. Vse kar se vidi iz gledalčeve perspektive je eno veliko prerivanje in kar naenkrat se od nekje prikrade ovalna žoga. :)

Kot sem že zgoraj poudarila sva se postavila na stran domačinov in tako vneto navijala za Highlanders-e. Občutek in vzdušje celotne tekme pa je bilo fenomenalno. Poleg tega, da sva prišparala nekaj denarja, saj sva kupila seveda najcenješe karte, je bila naša tribuna s pomenljivim imenom ZOO, tista, ki je dala največ navijanja. Nič čudnega, saj je to študentska tribuna. :) Povsod si videl zveste navijače, ki so se v zlato-modrih opravah vztrajno drli in v zraku vihteli klubske zastave.

Zastave

in drugi navijaški pripomočki

Tekma sicer ni bila razprodana, vendar se jo je kljub temu udeležilo presenetljivo (po mojem mnenju) število ljudi. Nisem prava oseba, da bi sodila kako dobro so obiskane klubske tekme v Sloveniji, zato sem bila verjetno nad številčnim obiskom te tekme presenečena. Dobila sem pač občutek, da ko je tekma v Dunedinu (neglede na to kako pomembna je) si jo je potrebno ogledati v živo. Tako se zbere staro in mlado in vsi so okrašeni in popisani s klubskimi barvami. To pa je gotovo nekaj, kar je tekmi da tisto pravo vzdušje, ki sva ga lahko tokrat občutila tudi midva.

Zvesti navijačici :)

Kostumi in navijaška oblačila

V bojnih barvah

Če koga zanima kaj več o sami igri in njenih pravilih pa naj si ogleda spodnje povezave:
 - http://homerun.blog.siol.net/2007/10/18/pravila-2-rugby/
 - http://www.rugby-sidestep-central.com/basic-rugby-rules.html

Cookovi otoki - rajske počitnice

Da sva sploh prišla na te oddaljene otoke in nazaj sva preživela kar precej časa na letališču in letalu. Sredi noči sva se odpravila iz Dunedin-a proti Christchurch-u, od tam sva nato letela v Auckland in presedla za Rarotongo. Seveda z nekaj vmesnega čakanja na letališču. Za nazaj sva pa dvakrat prespala na mednarodnem terminalu v Aucklandu, šele nato sva letela nazaj v Christchurch.

Iz letališča so naju do hotela prepeljali z avtobusom, pred tem pa naju obdarovali s tradicionalnim cvetličnim vencem, vodo in raznimi kuponi. Ker si z Urško redko privoščiva tako razkošje sploh nisva vedela, kako naj se v obnašava

Lepo postavljeni toaletni pripomočki so naju čakali v lušni sobici s pogledom in izhodom na morje. Seveda sva morala takoj uničiti to kompozicijo, ampak po dolgem dnevu in neverjetni toplotni spremembi, ki sva jo bila deležna je prha prav dobro dela. Nato sva šla malo naokoli, ker je bila ura že ura pozna pa sva se počasi spravila spat. Še prej sva preverila, kako dobra je TV in kakšni programi so na voljo. Zanimivo je, da je na voljo 20 programov od tega se eden  sedem krat ponovi. Na enih kanalih pa so se vedno vrtele razne nanizanke npr: izmenjevanje Two And A Half Man in Fresh Princ.

Da sva si lahko ogledela cel otok sva za en dannajela skuter. Otok Rarotonga ni velik, je pa največji od 15 otokov, ki sestavljajo Cookove otoke. Po otoku pelje ena cesta vzdolž obale okrog in okrog. Ta obalna cesta meri 32 km, skoraj koliko kot naša celotna obala. Za vožnjo skuterja je bila zadolžena Urška in svoje delo je zelo dobro opravila. Med najino vožnjo so naju ustavili tudi polcaji, a zgolj zato da preverijo če imava vozniško dovoljenje. Na teh otoki namreč ne priznavajo mednarodnega vozniškega dovoljenja, zato se moraš za vožnjo skuterja ali avta zglasiti na policijski postaji, kjer ti izdajo njihovo dovoljenje (seveda moraš za njega plačati). Za zgolj enodnevne najeme, pa ti lahko agencija, kjer rentaš, ob opravljenjem testu vožnje izda začasno dovoljenje, ki velja do 12h naslednjega dne.

Ena od številnih cerkva na tem otoku. Čeprav je pot okoli otoka kratka je na vsakih 5km vsaj ena, pripadajo pa različnim skupnostim. Na vsakih 10km je ena katoliška, glavno mesto pa ima tudi katedralo. Še en objekt, ki se nahaja zelo pogosto ob cesti je bencinska črpalka. Na tem otoku ni variante, da ti zmanjka bencin v avtu ali motorju, saj so črpalke (večje ali manjše) posejane na vsake 2km.

Prestolnica Cookovih otokov je Avarua s 5500 prebivalcina celem otoku je 14000 prebivalcev. Glaven vir dohodkov večine prebivalcev tega otoka je turizem. Vsako leto obišče otoke okrog 100.000 ljudi, predvsem iz Nove Zelandije in Avstralije.

Pogled v notranjost otoka s skuterja. V ozadju je najvišji vrh vseh Cookovih otokov s 560m. Čez otok vodi tudi lepa peš pot, ki traja dobre 4 ure in pelje mimo zanimive skalne špice The Needle. Na žalost vam ne morem nič drugega povedati o notranjosti otoka, saj si nisva vzela časa, da bi šla malo na potep, mogoče naslednjič.

Cookovi otoki so samostojna država v nekakšni vezi z Novo Zelandijo. Imajo svojo vlado, a za njihove zunanje zadeve in obrambo skrbi Nova Zelandija. Še  ena zanimivost, da so prebivalci Cookovih otokov državljani Nove Zenandije, obratno pa ne velja. Mimogred na sliki je ministerstvo za infrastrukturo.

Na najinem popotovanju okoli otoka je Urška našla svojo najljubšo znamko kave. Po naključju se lokal nahaja točno na polovici poti okoli otoka, na kar opozarja tabla za Urško.

Pogled iz najlepšega dela otoka - Muri Beach. Kar jo naredi različno od ostalih plaž je to da ima pogled in dostop do treh manjših otočkov, ki se nahajajo tik ob obali. tukaj se nahajajo najbolj razkošni turistični bungalovčki in od tukaj izplujejo različne ladice, ki ponujajo lokalne oglede.

Zaradi take barve morja sva se z Urško sploh odločila, da prideva sem. Nebeško modra barva morja in zlata peščena obala kar kličeta po obisku. Plaža in morje sta bila preveč vabljiva, da bi šla na ogled v notranjost otoka. Tako da sva večino časa preživela zleknljena na soncu na ležalniku s knjigo v roki. Vsake toliko časa sva šla čofotat v morje. Samo morje ni bilo toplo kot na Kubi, amapk vseeno dovolj toplo, da se nama nikoli ni mudilo iz vode.

Najin resort je ponujal svojim gostom zastonj izposojo snorkel opreme za 3 ure vsak dan. En dan sva izkoristila ponudbo in se zapodila na "lov" za tropskimi ribicami. V tistem trenutku sem si res želel, da bi imel ohišje za podvodno fotografijo. In ker ga nimam sem bil primoral slikati le tiste ribice, ki se niso bale priti malce bližje obali. V koralnem grebenu sva lahko videla reš številne vrste rib, nekatere so mi bile zelo čudne. Urška je videla Nemota, jaz pa njegovega brata v črno beli tehniki.

In včasih ni bilo treba v vodo, da vidiš kaj zanimivega. Na tej sliki sva opazovala rakca samotarja, ki se je skrival pred bližajočo plimo.

Zanimivost otoka so tudi kokoši, ki se prosto sprehajajo po otoku. Ta kokoška s svojimi piščančki se je sprehajala po središču prestolnice. Mimogrede piščanec je na otoku tudi najbolj pogosto na jedilniku.

Privoščila sva si večerjo ob svečah na plaži. Posebej za naju so okrasili pavilijon po najini želji. Imela sva lastno natakarico, ki je ustregla vsaki najini želji. Telefon je poskrbel še za malce glasbe primerne trenutku.

Le ena izmed jedi, ki se je pojavil na krožniku. Riba kuhana v limoninem soku z kokosovo omako postrežena v tropskem sadju s čipsom iz gomolja lokalne špinače.

V večini je bilo vreme bolj oblačno, dopoldan delno jasno, popoldan se je izzobačilo. Vedno je rahlo pihljalo.  Zadnji dan najinega počitnikovanja sva bila deležna še lepega sončnega zahoda, ki sva ga pričakala na ležalniku s koktajlom v roki. Pa naj še kdo reče, da to ni življenje.

 Prvi dve noči nama je svetila tudi polna luna.

Tradicionalni plesi

Ples, ki predstavlja kako so včasih plezali na palmo po kokosove orehe.

Lahko se pači kolikor hoče, ampak možakar je hud. Kokos je olupil z zobmi. Pri lupljenju sem mu bil malce za statista. Najprej sem moral občinstvu potrditi, da gre za pravi kokos, v katerem je še kokosovo mleko, nato sem mu držal kokos, da je lahko z zobmi odluščil kos ovoja. Sam se imam za srednje močnega, ampak kokos sem komaj zadržal, da mi ga ni iztrgal iz rok.

Vipavski obisk

Četrtek zvečer, 19. april..... stojim pred našo hišo in gledam, kako se v daljavi približuje Escape-ov kampervan, ki je v Dunedin pripeljal Matijo, Andrejo in Filipa. :)

Nadebudni nečakov obraz me sprva malce sumljivo ogleda, nato pa razširi usta vse do ušes. Kljub temu pa se prvi večer drži na varnostni razdalji od osebe, za katero sicer ve, da naj bi bila teta Urška.
Ta navada pa se po petih dneh obiska spremeni v popolno poznavanje hiše - soba, kuhinja, kopalnica, hodnik, dnevna soba,.... Filip veselo leta naokrog in se včasih le za las izmakne vogalom, včasih pa mu tudi to ne uspe. :)

Pomoč v kuhinji

Zvečer je seveda naš raziskovalec omagal.

 Zjutraj ne potrebujem več budilke, saj zaslišim cepetanje otroških nog, ki previdno odprejo vrata v dnevno sobo, izza vrat pokuka obraz, ki preverja če teta še spi.

Najljubši kraj v Dunedin-u so gotovo botanični vrtovi z igrali (gan, cinga,...) in predvsem ogromno racami, ki jih lahko po mili volji preganja.

Gan ali cinga?

Lovimo race

Gledamo race

Futramo race

Kamni, kamni, kamni... pok

Spet lovimo race :)

Cinga - 3,4 .... zdaj
 

Poleg rac in igral je Filipa navdušil tudi aviarij, ki se nahaja v vrtovih. Med stevilnimi pticjimi vrstami se najde tudi nekaj spodnjih pernatih zivali, ki pa imajo poleg lepote se eno posebnost - govorijo. Izbiras pa lahko med naslednjimi frazami: Hello, Hello Rocky, Hello Dolly in What's up. :)

Govoreci kakadu

In prav po tem si ga je Filip tudi najbolj zapomnil. S seboj je namrec prinesel veliko ilustirano enciklopedijo zivali. Pred obiskom Dunedina kakaduja ni poznal, po tem pa so se stvari obrnile. Od takrat naprej namrec, ob gledanju te knjige in risbe kakaduja, na vprasanje: "Kdo je pa to?" , odgovori s " Hello". :)

V soboto naredimo izlet na Otago Peninsula, kjer zelo poblizu spoznavamo morske leve in albatrose.

Mivka - cel žur :)

1,2,3...

Morski lev

se je najprej okopal

nato pa šel dvorit mični levinji

Teci, teci, teci

Tata, glej albatros

Mlada familija Nabergoj

Albatros (eden in edini za tisti dan)

Tata, tako se čofota

Če niste vedeli kje stanuje Maček Muri :)

Cimre preverja še od daleč, so mu pa vsekakor zelo zanimivi, predvsem ko gledajo TV. Ko se nam v nedeljo zvečer pridruži Pavel je tudi deležen zanimanje iz varne razdalje. :) Na naslednjem snidenju v Christchurch-u (vračanje iz Cook Islands) pa sta že stara prijatelja.

Dej, dej uklopi TV :)

V centru CHC ni bilo rac, so bili pa galebi

Tata in Filip v pripovedovanju pravljice o izgubljeni dudi