Citroen ali Renault

Z Urško sva se doma vedno prerekala kakšne znamke bo najin prvi avto. Urška navija za Renault, jaz za Citroen. Ko sva se še v Sloveniji gledala novozelandske spletne strani za prodajo rabljenih avtomobilov je bilo obeh znamk obilo na voljo. Najin boj za prevlado se je tako nadaljeval vse dokler nisva prišla sem dol.

Na žalost kot veste nisva kupila ne prvega in na srečo ne drugega. :)

(Urškin dodatek: na srečo nisva kupila prvega in na žalost nisva kupila drugega)

Vse od prihoda sem iskal Citroen-a po cestah, a je trajalo mesec dni, da sem videl prvega. Z Renault-om ni dosti bolje (je bil pa kakšen že v Auckland-u). Se razveseliva (enkrat eden enkrat drugi) vsakega, ki ga vidiva na cesti. In seveda štejeva katerih je več. Trenutno vodi Renault z 5 proti 3.

(Urškin dodatek: oleee Renault :D)

Avto in vse težave zraven

Po treh tednih uporabe avta, šele dokončno spoznaš kaj si kupil in tako je tudi z nama. Slab pregled avta pred nakupom, se sedaj spreminja v vedno daljši seznam stvari, ki bi jih bilo dobro popravit ali zamenjat. Obstaja pa tudi drugi seznam, ki tudi ni majhen, vsebuje pa stvari, s katerimi bi si življenje in vožnjo dodatno popestrila oz. olajšala. Seveda sva vse še dodatno popestrila z manjšo prometno nesrečo (o tem smo že pisali).

Na prvem seznamu so najpomembnejše: baterija (po zadnjih podatkih mora biti baterija v avtu zelo slaba), odbijač (za silo smo ga polimali, a za estetiko ne bi škodil nov), stikalo za prednjo šipo (stikalo za voznikovo šipo deluje le enkrat na 100 poskusov), stikalo za zadnja vrata (stikalo za prtljažnik v avtu je fuč), ključavnica (sovoznikovih vrat se iz zunanje strani ne da odpreti s ključem), razna stikala za  luči (stikalo dela, samo včasih se luči prižgejo same od sebe ali pa gorijo lučke v avtu, kljub izklopljenim lučem), vzvod pri zadnjih vratih (štangica v prtljažniku, ki ga drži odprtega; te mi nimamo, imamo pa zato ribiško palico :D), vzvratno ogledalo (vročina škodi tudi lepilu ki drži steklo prilepljeno, tako da moramo tudi to zamenjati), ...

Na drugem seznamu so: kaseta (za radio na katero povežeš zunanji predvajalnik (npr iPod) - to smo že nabavili), vzmetnica (priskrbela sva si spužvo, da nama je bolj udobno), avtopralnica (po vsem makadamu je avto zelo prašen), lučka (za večerne ure v avtu, da ne bi uporabljali samo čelke), mizica (da bi jedli kot civilizirani ljudje), cigaretno vtičnico (samo ena pri tako zahtevnih uporabnikih ne gre :D), zavese (prvič v življenju govorim, da potebujem zavese), GPS (za navigacijo po zakotnih predelih), ...

Sedaj sva v precepu, kaj z baterijo. Nova stane 140 NZD, vendar bova z nakupom počakala, dokler dokončno ne veva da je ta prav slaba in se je ne da nekako popravit. Vsi indikatorji, razen tega da včasih ne vžge, kažejo da bi morala biti še dobra. Prvič ne izgleda tako stara (po mojem kakšni dve leti) in drugič na bateriji je nek indikator in piše, da če sveti zeleno potem je baterija OK. Baterija nagaja samo takrat, ko avto stoji več časa na soncu, zjutraj nama še nikoli ni delala težav.

Prihajajoči dnevi bodo odločilni! :)

Končno nekje za malo več časa

Ustalila sva se v mestecu Katikati, v prijaznem majhnem hostlu. Odločila sva se (in tokrat resno), da si poiščeva delo. Odločitev je bila še lažja, saj je hostel izredno ugoden = 110 NZD na osebo za teden dni. Poleg tega vodja hostla pomaga popotnikom pri iskanju dela. Sezonska dela so trenutno bolj redka, ker se nahajamo ravno med dvema sezonama. Prva se je končala že kakšne dva meseca nazaj, druga se počasi začenja. Predkratkim sva izvedela, da bova ta teden dobila delo, saj naj bi se začelo malo daljše obiranje jagod. V planu imava da bova tukaj približno 14 dni, nato pa počasi naprej po vzhodni obali do naslednjega večjega rodovitnega območja. :)

Medtem, ko čakava na delo, skočiva tudi malo naokrog - Mt. Manganui, Waihi beach, Tauranga, Matamata (Hobbiton) in 150 m velik slap. 

Katikati

Manjše mesto, približno tako veliko kot Vipava. Najbolj je znano po svojih zidovih in se velikokrat imenuje kar Mural Town. Ja, tudi jaz si nisem znal predstavljati za kakšne zidove naj bi šlo, dokler nisva prvič stopila iz avta. Okoli glavne ulice, ki teče skozi mesto, so na različnih zidovih hiš (pročelje, stranski zid, na ograji med dvema hišama, ...) uprizorjeni dogodki povezani z mestom. Tako lahko na na zidu vidiš portrete znanih vaščanov, kako je izgledalo mesto leta nazaj, različne dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali, ...

V petek proti večeru sva se odločila, da se malce sprehodiva po mestu. Zapustila sva glavno ulico in se napotila do cerkve in nato po vzporedni ulici počasi prišla na drugo stran. Ta ulica naju je vodila skozi umirjeno sosesko s prijetnimi hišami. Najbolj zanimivo pa je bilo to, da v polurnem sprehodu nisva srečala žive duše. Kljub temu da je mrak že padel nad mesto, razen v eni hiši ni bilo nikjer prižgane niti ene same luči. Vse je spominjalo na kakšen prizor iz filma, ko celotno mesto evakuirajo in nato se znade kakšen partizan, ki tega ne ve in se sprehodi po mestu. Če bi bile hiše še zanemarjene bi me bilo res strah, ampak na srečo so vse hiše imele zelo lepo urejeno okolico.

Zid z otroškimi liki

Zgodovinsko pomembni ljudje

Zgodba o kivi industiji

Mesto duhov?

Waihi beach

Plaža, ki je nisva imela v mislih vse dokler nama nista znanca v predlagala, da bi šli lovit ribe. Onadva sta predvsem potrebovala prevoz, midva pa kakšno učno uro ribarjenja. In tako smo se sobotno popoldne odpravili na ribolov. Na internetu je pisalo, da imamo 93% možnost, da med 14:07 in 16:17 ulovimo ribo. Med učnimi urami sem spoznal kakšne so vabe za ribe (malo manjša riba, ki jo nato narežeš na kose) in kako se sploh pripravi trnk (na koncu utež, nato malo višje pa 2 ali 3 trnki z vabo) in na koncu še najpomembnejše kako sploh vreči trnk v vodo (čisto drugače, kot sva se z Urško "naučila" na severu). Na koncu sem že prav obvladal. :) Kljub 93% nihče (jaz in dva nemška znanca) ni ulovil nič. Razlog - preveč vetrovno vreme za ribarjenje. Mene je kar premetavalo po tisti skali, ko sem hotel vreči trnk v vodo.

Priprava ribiške palice.

Met trnka v vodo.

Tauranga in Mt. Manganui

Mt. Manganui je vulkanski vrh na koncu polotoka, ob mestu Tauranga. Mesto, še posebej del tik pod goro, spominja na turistične predele na hrvaški obali (razkošne vile in hoteli). Ker se počasi bliža poletje in čas kopalk, se vse sprehajalne poti spremenijo v vadbeni in shujševalni poligon za ženske in moške vseh starosti.

Prav v tem zalivu je začetek oktobra nasedla tovorna ladja Renna in povzročila veliko razlitje nafte (http://www.rtvslo.si/okolje/razlitje-nafte-je-najhujsa-okoljska-katastrofa-v-zgodovini-drzave/268157). Lepo peščeno plažo so sicer že očistili, z vrha gore pa  se je lepo videlo ladjo v daljavi.

Med Mt. Maganujem in Taurango je ogromna luka. Znotraj te luke sva na poti nazaj iskala Rock House, umetno plezalno steno. Če pošteno povem ni bila ravno velika, v višino meri kakšnih 6m z majhno steho na vrhu, po dolžini pa 12m v obliki črke U. Za »veliko« steno je še dolg bulder tunel. V prihodnjih dneh jo bom tudi kaj obiskal in se preizkusil, če še kaj znam. :)

Turistično mesto z vrhom.

Polotok

Najdi ladjo :)

Matamata (Hobbiton)

Šla sva v Frodotovo deželo -  The Shire. :) A o tem ne bom povedal dosti, saj sva, zaradi tehničnih problemov, zamudila zadnji voden ogled po legendarnem filmskem prizorišču. In če sem pošten je vse skupaj precej drago - 66 NZD za 1,5 urni ogled prizorišča in farme z ovcami (koga brigajo ovce). V hostlu sva nato temeljito raziskala kaj sploh ponuja ogled in se še odločava ali bova šla ali ne. Lastniki zemlje so si izborili, da po koncu snemanja niso podrli celotne scene. Kar je ostalo od Hobbitona je par hobit lukenj v zemlji in groba zunanja ureditv. Skoraj malo premalo za tako ceno. Če vas zanima si oglejte tu: http://www.hobbitontours.com/

To je ostalo (slika je pobrana iz http://inhabitat.com/lord-of-the-rings-hobbiton-now-serves-as-sheep-farm/)

Sva pa v mestu videla prvo avtopralnico. Na žalost je bila avtomatska in pred pralnico velika tabla z napisom, da ne smeš zapeljati noter avta z dodatki ali priključki. Midva imava na stehi železno prečko, zato sva idejo o pranju prestavila na druge dni.

Wairere Falls (150m slap)

Trenutno najvišji slap, ki sva ga uspela videti. Pada v dveh sklopih. Ko je več vode in se ta voda zliva čez steno mora biti prav fascinantno, sedaj je vse skupaj bolj razpršeno. Slap sva si ogledala s spodnje razgledne ploščadi, do katere vodi razgibana potka, dolga 45 min, prek številnih lesenih mostov in stopnic. Ni se nama dalo sprehoditi do vrha slapu (še dodatnih 45 min), saj sva postajala že pošteno lačna. S seboj seveda nisva imela nič.

Popotovanje po Coromandlu številka 2

Kaj si prestavljate pod besedo Hot Water Beach?
Zame je to plaža, ki ima na majhnem delu tople - ne vročeeee vrelce. Vsak dan se tam 2h pred in 2h po oseki nabije ogromno ljudi, ki si koplje svoje jacuzzi-je na plaži. Tudi nama se je uspelo pririniti do svojega koščka mivke in skopati luknjo. Žal ni zdržala dolgo, saj jo je vračajoča se plima in z njo mrzla, morska voda hitro zasula. Sploh pa je bila voda vedno ali prevroča (če se usedeš direktno na "hotspot" ti tazadnjo dobesedno zapeče) ali premrzla (tako pač je če prideš prepozno in moraš luknjo kopati preblizu morja). Ta velika atrakcija Coromandla, nama tako ni bila pretirano všeč in sva tam zdržala le slabo urico.

Obvezna oprema - lopata (izposojajo jih v vseh kafičih za 5$)

Gužva v "naredi sam" toplicah

Kopanje našega jacuzzija :)

Raje sva se odpravila na bližnjo Cathedral Cove - seveda znova ena od najbolj obiskanih turističnih točk. Kar pa se je najbolj poznalo po zasedenem parkirišču. Čakala sva cca 10min, da se je sprostilo mesto, kamor sva lahko parkirala najinega Forda (ki je mimogrede še vedno v lepilnem traku :D ). Temu pa je sledil prijetnejši polurni sprehod do plaže, s slavnimi skalami. Kljub veliki obiskanosti, gužve ni bilo čutiti in sva lahko v miru občudovala, kako je voda skozi stoletja oblikovala to zanimivo, sicer peščeno plažo. Tu sva malce posedela, pofotografirala in Pavel je v svoji jamarski navdušenosti seveda preiskal vse možne luknje, skale,... :) Na poti nazaj proti parkirišču sva skočila še v manjši Stringer Bay (na drugi strani Cathedral Cove), prav tako zelo zelo luškan, majhen zaliv.

Skozi katedralo na drugo stran plaže

Skala in midva - na sliki se sicer ne vidi, vendar nosiva "honeymoon" majčke :)

Večni raziskovalec...

ki more pregledat vsako luknjo

Čudovit Stringer Bay

Na parkirišču pa se je začelo - Ford ni hotel vžgati. Pavel je poskušal vsaj 7x vžgati avto, pa kar ni šlo. Že v preteklosti sva imela manjše probleme z vžiganjem, ponavadi zato, ker sva pustila kaj prižgano (luči, skrinjo,...) in sva spraznila najino nepreveč dobro baterijo. Tokrat ni bilo prižganega nič takega - kaj je torej narobe? Prišlo je že tako daleč, da je Pavel iz prtljažnika potegnil kable, da bi prosila nekoga, če nama "posodi" malce svoje baterije za vžig najinega avta.
Pa jih na koncu le nisva potrebovala. Vse kar je Ford potreboval je bila nežna ženska roka na volanu in stopalo na gasu. :) Hja, moški ste očitno preveč agresivni, ali pa se je Pavel s čim zelo zameril najinemu konjičku. :)
Malce naveličana in rahlo utrujena od sonca, sva se odpravila dalje proti jugu. Imela sva dober namen obiskati še Broken Hills, kjer je vse prepleteno z nekdanjimi rudniškimi rovi, vendar sem bila malce prelena za 2-3h popoldanski sprehod.
Tako sva pristala še malce južneje v Waihi - "zlatemu mestu" Coromandla. Coromandel je eno od nahajališč zlata na NZ. Večina rudinkov je že izčrpanih, saj so se nahajališča izčrpala, vendar so jih preoblikovali v muzeje ali turistične točke. Rudnik v Waihi je še edini delujoči, čeprav so tudi zanj govorili, da se bo kmalu iztrošil. Pa temu ni tako. Pred kratkim so namreč odkrili novo žilo in trenutno so v pogajanjih s prebivalci (žila poteka namreč pod naseljenim delom), da bi naredili še en podzemni rudnik. Pred tem odkritjem so nameravali rudnik leta 2014 zapreti, sedaj se govori da ga bodo zaprli šele 2025. Rudnik je sestavljen iz Marthe (odprti rudnik), Favone (podzemni rudnik) in potencialni tretji podzemni rudnik.
Po prvem samoiniciativnem ogledu Marthe (okrog se vije lepa potka), sva se na ogled odpravila še z "agencijo". "Martha" je ogromna luknja, ki je široka po eni dolžini 1km, po drugi pa 500m. Globina luknje je 300m, pod tem pa so še rovi, ki segajo tudi do globine 600m. Rudnik je odprtega tipa zadnjih 35let, pred tem (od konca 19.st.) je bil tipični podzemni rudnik. Na leto sedaj izkopljejo 2,8 tone zlata in 19 ton srebra. V eni toni zlate rude se skriva približno 3g zlata. Pravijo, da se splača kopati dokler za 1t rude dobiš 1g, sepravi so tu kar v "profitu". :)

Big luknja :)

Big kamjon za big luknjo :)

Big gume za big kamjon :)

2,8km tekočega traka, ki prenaša rudo v predelovalnico. Trak sicer poteka skozi mesto, vendar ne povzroča skoraj nič hrupa in ne moti cestnega prometa.

Vhod v Favona podzemni rudnik. Ta naj bi se zaprl do konca tega leta, odprli pa naj bi novega.

Ogled je bil zelo poučen in zanimiv, saj je obsegal nekaj zgodovine rudništva v Waihi (kako so odkrili nahajališča zlate rude, kako so včasih kopali,...) kot tudi zelo dobro predstavitev današnjega dela v odprtem in tudi zaprtem rudniku (z vso mašinerijo, meritvami in tudi kaj se dogaja po zaprtju rudnika). Firma (Newmont), ki upravlja z rudnikom je namreč zelo naravovarstveno usmerjena. Področja, ki niso več v uporabi so naredili znova uporabne za kmetovanje, pogozdovanje,... Trenutno zaposljujejo 700 lokalnih prebivalcev in za vsakega od njih, vsako leto posadijo eno kauri drevo.
Če koga zanima še kaj več si lahko ogleda tole spletno stran: http://www.marthamine.co.nz/

Meni osebno je bilo zelo zanimivo, kako tako velika industrija, s takim delom uspe zmanjšati hrup in vse morebitne probleme povezane z miniranjem. Samo malce se oddaljiš od rudnika in ne slišiš nič, kot da se v okolici ne dogaja nič. Vodič nama je povedal, da morajo hrup ohranjati pod 55decibelov. Poleg tega je povsod kamor ti seže pogled (razen direktne luknje in nekaj območji, kjer poteka delo) vse zeleno. Zemlja sploh ne zgleda opustošena in nikjer skoraj ni znaka, da tu potekajo taka dela.

Billy The Goat

Billy je bil sicer eden izmed kozlov v čredi, vendar vsekakor ne samo kozel. Bil je neustrašen raziskovalec. Vsakič, ko je gnal pastir čredo v hrib na pašnike, se je izmuznil in šel v hribe po svoji poti. Tale Billy pa je bil tudi veliki šaljivec – kot da bi vedel, da bo enkrat iz njegove poti nastala prava pohodniška pot se je najraje sprehajal gor in dol in spet malo gor in spet malo dol; negled ne to v katero smer je bil dejansko namenjen. Med ostalmi kozami in kozli je postal zaradi svojega pogumnega srca in dobre volje zelo spoštovan in ko je bil Billy že v letih je vedno več koz hodilo po njegovi poti, da so jo dodobra udelale in naredila ven iz poti številne stopnice. Vse samo zato, da je šel lahko Billy na stara leta še kdaj na vrh Pinnacles. Priti na vrh se je še dalo, zaradi slabih kolen pa je bil težavnješi del spust. Tudi za to so poskrbeli – Billya so po posebni žici spustili v dolino in kraj kjer je pristal (Billygoat Landing) je še vedno vsem na ogled. V spomin na tega neverjetnega kozla se pot imenuje po njem. 

In ker je to basen in mora imeti basen na koncu nauk se ta glasi: Pavel nikoli več ne izbira poti po kateri bova hodila! :)

Avtorja: Urška in Pavel, s pomočjo enega Kanadčana iz British Columbia. :)

Popotovanje po Coromandlu

Prejšnja objava je bila malce krajša in bolj na hitro, saj so ob 17h zapirali knjižnjico v Thames, največjem mestu na polotoku Coromandel. Knjižnice so prijeten prostor z elektriko in zastojn wireless internetom, zato jih imava še posebej rada. :) Preostala točka tega dne je bila samo še priti do kamp placa po ne ravno najlepši makadam cesti in se namestiti. Kot že rečeno sva v Aucklandu kupila »jogi« za najin avto. Ta pena se je torej celo pot vozila zvita na prtljagi in čakala, da jo namestiva. Postopek je vseboval tri ključne korake:
1)Zmetati vse iz avta
2)Peno izrezati po meri
3)Stvari zložiti nazaj v avto

Ostanke pene sva uporabila za krpanje lukenj in Pavlov povšter. Postelja je bila pripravljena, gremo flikat odbijač. Pavlova zamisel je bila, da najprej s hitrim kontaktnim lepilom pollepi nekatere stike med počenimi deli, nato vse skupaj premaže z epoksi smolo in utrdi s platično mrežico. Škoda, ker nimava vsak še enega para rok, ki bi posnel ta A je to filmček. Kakorkoli že, s kontaktnim lepilom sva bolj ali manj uspešno poflikala razbite dele, nekateri ostajajo še malce utrjeni s selotejpom. V fazo epoksi smole in mrežice pa nisva prišla, ker se nama je zdelo, da lepilo čisto dovolj drži. Sedaj morava nabaviti samo še brusni papir in pravi odtenek zelene barve in najin konjiček bo res kot nov. :)

Tak je prišel od mehanika

Sam svoj mojster! :) Končne slike pa pridejo ko ga spolirava in peljeva v avtopralnico! :)

Med vmesnim čakanjem, da se lepilo posuši in prime se je Pavel v navdušenjem nad samopopravljanjem spravil v popravilo zoom-a na fotoaparatu. A je to številka 2 se je končal z vsesplošno pokvarjenim fotoaparatom, ki ni znal več izostriti slike in v bistvu ni hotel več slikati. Sedaj pa res rabiva nov fotoaparat.

Vsaj noč je minila brez pretresov in zjutraj sva se zbudila v sveže, sončno jutro, ki je kar vabilo v hribe. Očitno nisva bila edina, saj sva na poti srečala kar nekaj pohodnikov. Dobro sva si pripravila nahrbtnik, saj je vodič obljubljal 8h hoje v obe smeri. Želela sva osvojiti vrh Pinnacles (759m). Že vse odkar sva prispela na NZ se počasi pripravljava na t.i. Great Walks. Začela sva s hojo po Aucklandu in vzpenjanjem na številne vulkane, slapove,... in nadaljujeva z vedno višjimi in daljšimi vzponi. No, temu bi se težko reklo vzpon pri nas, pa ne toliko zaradi nadmorske višine kot zaradi poti. Do vrha te namreč pripeljejo številne stopnice – lesene, kamnite, jeklene,... kakršne hočeš in na koncu (ali greš gor ali dol) si jih štuf!!! Gor sva se vzpela mimo koče, za navzdol pa sva zbrala bolj »kozjo pot«, saj je ime poti Billygoat Track. In tu se je rodila basen o Billy The Goat.

Začelo se je s hojo čez mostičke!

Pinnacles Hut, ki sprejme 80 ljudi. Noter je poleg številnih pogradov tudi kuhinja, kopalnica in ogromna terasa.

Pogled iz vrha proti koči - vidi se pot, ki je skoraj v celoti iz lesenih stopnic

Ena vrsta stopnic

Še malce drugačne stopnice :)

Vse možne poti in potke okrog Pinnacles

Po povratku v dolino sva se odpravila nazaj v Thames v lov na fotoaparat. V Dick Smithu sva si nekaj časa ogledovala razstavljene modele, jih primerjala, izbirala barvo, ceno,... Na koncu je zmagal moder Canon Powershot A3100. V naslednjem velikem mestu morava kupiti še dodatno baterijo. 

Dovolj zapravljanja sva rekla in se napotila po luštni, na momente nevarni, obalni cesti v Coromandel Town. Ob iskanju prenočišča sva naletela na katoliško cerkev in šla pogledati, kdaj je jutri maša. Izkazalo se je, da je nedeljska maša tukaj ob sobotah ob 17h, ura pa je bila 16.50. Pred vrati naju je ustavil prijeten starejši par, nama ponudil mandarine in pobaral od kje sva. Naše malo srečanje se je zaključilo z zastonj dvodnevnim polpenzionom pod njuno streho. Poleg zastojn prenočišča in hrane sta bila tudi zelo dobra družba, saj imata življenje polno zanimivih zgodb. 

Dominique je Bretanec, ki so ga kot učitelja poslali na Tahiti. Tam je učil angleščino in spoznal Nancy, ki pa je Novozelandčanka (natančneje iz Aucklanda), ki je na Tahiti prišla preko izmenjave. Ko sta se poročila sta živela na Tahitiju, pred 15 leti pa sta se ob upokojitvi preselila na Novo Zelandijo v Coromandel. Gotovo nisva bila prva gosta, ki sta ju "kar tako" sprejela pod svojo streho in definitivno nisva zadnja. Njuna visitor book je polna vpisov različnih ljudi, ki so pri njima preživeli noč ali več in vsi so navdušeni nad njuno prijaznostjo in gostoljubnostjo. 

Najina super gostitelja! :)

Srečali smo se v soboto zvečer pri maši, midva pa sva naslednji dan šla na izlet na sever tega polotoka, ki je kot se za NZ spodobi poln lepih plaž, zelenih travnikov in čudovitih razgledov. Ne tako čudovita je pot do tja gor - velika večina je makadam, zato je najin Ford prijetno prašen in že komaj čaka, da najdemo avtopralnico. Po še eni obilni večerji in zajtrku sva danes zapustila najina super gostitelja in se odpravila na vzhodno obalo, po kateri bova potovala naprej proti jugu.

Coromandel je znan tudi kot nahajališče zlata in po celotnem polotoku je kar nekaj nekdanjih rudnikov, eden (ga morava obiskati) pa še deluje. Sama sem poskusila srečo v reki zraven rudnika. :)

Pot proti severnemu delu polotoka

Sandy Bay

Razgled nad Coromandel Town

 Prva postaja je bila New Chum's Beach. Gotovo ena izmed najlepših plaž kar sva jih dosedaj videla - nedostopna avtomobilom, lep peščen zaliv, primerna za plavanje (velika večina NZ plaž do sedaj je imela namreč tako velike valove, da si človek sploh ne upa v vodo) in ker ima kar precej dreves je primerna tudi za celodnevno poležavanje. Midva sva poležavala le dobro urico, potem pa se vrnila k avtomobilu in nadaljevala pot v Whitianga, kjer sva trenutno - kje drugje kot v knjižnjici. :) Svojo pot bova nadaljevala proti jugu in si v Bay of Plenty poskušala najti kakšno delo. 

New Chum's Beach :)

Crash, boom, bang!

Po nočnih bitkah s komarji se nama zjutraj res ni dalo vstati. Poležavanje in lenobo pa so spodbujale še občasne prhe iz oblakov. Ob 10h sva se le spokala proti Pihi, spet malo šetat levo in desno. Najprej sva  na plaži (kje pa drugje :D ) poskušala najti kolonijo malih plavih pingvinčkov, ki naj bi gnezdila tam. Nisva imela sreče. Zato sva se raje povzpela na Lions Rock, kjer je včasih stal maorski pa in je bil pomembno obrambno mesto. Za zaključek ogleda Pihe pa sva šla še do Kitekite slapov.  

Tako, dovolj »divjine«, greva nazaj v civilizacijo – v Auckland po pošto in par opravkov. 

Ko bi le šlo tako zlahka. Očitno sva prehitro mislila, da nama leva stran ceste ne povzroča nobenih težav. Na poti iz Pihe sva namreč zavila in vozila malce po desni, kar se je končalo z razbito lučjo in popraskanim in počenim odbijačem – na najinem Fordu. Avto, ki je vozil nasproti jo je odnesel le z malce zelene barve na sivi podlagi. Še sreča, da so bili refleksi tako dobri in da sta bila fanta v sosednjem avtu tako fajn. V miru smo se pomenili, si izmenjali podatke, poslikali avte in šli vsak svojo pot. 

Začelo se je iskanje mehanika in spraševanje koliko bo stalo popravilo. Od nekaj vrat do nekaj vrat preden sva uspela najti prvega pravega kleparja. Na hitro je pogledal in rekel – 800$. Moje oči so skoraj padle iz jamic. Čudno me je pogledal, ko sem mu rekla: 

»It doesn't need to look nice, we just want it to be legal.« :)

»Aaaa, ok then. You just need the light and I can change it for 60$.«

»Where can we find a used light?«

»There is a Ford delaer on Rosebank Rd. You know how to get there? You have a map?«

No, najin zemljevid ni bil najboljši. Ampak tudi Rosebank Rd in Ford dealerja sva našla. Imeli so luč za 144$, sicer ne ročno, ampak električno. Zapeljala sva se še do enega drugega Ford dealerja, ki pa sploh ni imel luči. Ok, električna bo morala biti dovolj.

Pred tem sva bila še pri enem kleparju, ki je samo vzel podatke in rekel, da naju pokliče, ko bo vedel ceno. Ok, imava dve ponudbi; veva, da se luč da dobiti,... nekaj bo že.

V LP poiščeva hostel, ki ni predrag, je dokaj blizu centra in ima svoje parkirišče - Ponsonby bo kar vredu. Tam sva se ustalial za dva dni, dvignila pošto in najini IRD številki ter opravila še nekaj drugih opravkov. 

Do danes naju »najin mehanik« še ni poklical, zato sva poklicala midva njega. Njegova ponudba je bila 950$, samo zamenjavo luči (midva bi morala kupiti luč) pa bi računal 100$. Ne, ne, bova midva to kar malo po domače. Luč bova kupila in dala zamenjati za 60$, odbijač pa bova že nekako poflikala. V Mitre 10 (naš Merkur) sva nakupila lepilo za plastiko in mrežico. Bova kar sama svoj mojster. :)

Tako sva kupila luč in vmes še »peno« za mehkejši spanec v avtu. Zapeljala sva se do mehanika, pustila avto za 30 minut in najin Ford je »kot nov«. :) Z olajšajem, da le nisva prav izpraznila denarnice sva se usedla v avto in pustila Auckland za seboj. Pred nama je raziskovanje polotoka Coromandel. Več o tem, pa kdaj drugič :)