Zdravstveni sistem po kiwijevsko

Prejšnji teden sem lahko okusila tudi ta del življenja v Kiwilandu. Morala sem obiskati zdravnika, kar se mogoče sliši zelo enostavno, ampak v praksi izpade malce bolj zakomplicirano.

Preden sva se odpravila na najino potovanje sva seveda sklenila zavrovanje z asistenco v tujini Coris. Že pred odhodom sem se želela pozanimati, kako moram ravnati v primeru, da potrebujem zdravniško pomoč. Navodila so bila sledeča:
 - na pregled lahko grem kamorkoli po lastni izbiri, lahko pa mi zavarovalnica pomaga poiskati ustrezno ustavnovo (klic na določeno telefonsko številko, kjer razložiš svoj problem in tvoj agent bo poiskal zate ustrezno rešitev)
 - tudi v primeru, da se odločim za prvo možnost, moram o tem obvestiti zavarovalnico
 - glede kritja stroškov naj bi veljalo, da storške do 200€ poravnam sama in mi ob vrnitvi v domovino povrnejo denar, za večje stroške pa bo poskrbela zavarovalnica sama

V praksi so ta navodila izkusila nekako takole:
 - poklicala sem na zavarovalnico, razložila situacijo in vprašala, kaj moram storiti. Na slednje vprašanje sem dobila sledeč odgovor: "Lahko greste sama do dotičnega zdravnika, poravnate stroške in mi vam jih ob originalnem računu povrnemo. Lahko pa vam mi organiziramo pregled, za stroške se lahko odločite ali jih poravnate sama in dobite povrnjene, lahko pa vam jih direktno krijemo mi. Vsekakor zna vse skupaj malce trajati, če se odločim za opcijo b."
 - ker se mi ni ravno mudilo, sem sklenila da vzamem opcijo b (torej vse kar je na meni je, da se prikažem pri izbranem zdravniku :)
 - še isto popoldan sem dobila klic iz Corisovega predstavništva v Melbournu, kjer sem obnovila moje stanje in trenutno lokacijo. Lahko bi vedela, da se znajo stvari zaplesti, glede na to da me je tip vprašala kje točno je Dunedin na NZ (sicer 4. ali 5. največje mesto). Po pregovarjanjih levo, desno so mi sporočili, da lahko obiščem ambulatno še isti dan. S seboj moram imeti potni list in zavarovalno polico.Odlično
 - odpravim se v ambulanto, izpolnim goro papirjev in podpišem obrazec, ki dovoljuje da posredujejo podatke moji zavarovalnici. Po potnem listu in polici me ne vpraša nihiče. Malce čakanja, pregled, napotnica za laboratorij in vse je ok.
 - pridem domov in grem znova na telefon s Slovenijo. Kaj zdaj pomeni to, da sem dobila napotnice v druge ustanove - ali bodo tudi njim poslali isti obrazec, da bom imela krite stroške oz. kako se to sedaj ureja. Gospodič mi po telefonu pove, da se bo pozanimal kako in kaj, da pa morajo najprej pridobiti mojo dokumentacijo iz pregleda. Pravi, da me bo poklical nazaj.
 - naslednji dan mi, med hojo v mesto, zvoni telefon. Kličejo me iz ambulatne, da moram priti in poravnati stroške včerajšnega pregleda v vrednosti 150NZD. Kako, če pa to direktno krije moja zavarovalnica, vprašam. Odgovor pa je, da bi morali posredovati moje podatke v Avstalijo in da tega njihov šef ne pusti ter da bi potrebovali za to tudi kopijo mojega potnega lista in zavarovalno polico. Povem, da imam to pri sebi in da ni slednje noben problem. No, tudi če bi to imeli šef ne pusti klicati v Avstralijo.
 - razočarana prekinem klic - halooo? V Avstralijo ne morejo/smejo klicati, pa saj to je isto kot če bi nekdo rekel, da klicati iz Slovenije na Hrvaško ali v Italijo. Budalaštine. 
 - jezna, znova kličem v Slovenijo, da kaj da se dogaja. Že tretji agent, ki z menoj govori in kateremu se ne sanja nič. Se bo pozanimal, spet reče, ampak da bo trajalo in da dokler tega ne rešijo tudi ne morem uveljavljati ostalih napotnic, razen  seveda če sama ne poravnam vseh stroškov.
 - zaključek zgodbe: zdrava sem, moj TRR  pa prikrajšan za približno 500NZD (=315€).

Je sicer res, da sem v tej državi tujka, zgolj na obisku in da domačine tretirajo rahlo drugače. Predvsem ima vsak, tako kot tudi mi, svojega osebnega zdravnika. Kljub temu pa ne poznajo takega sistema zavarovanj, kot ga poznamo mi in morajo neglede na vse še vedno plačati določen delež pregleda. In čeprav so cene nižje kot za tujce, se Kiwiji odločajo za obisk zdravnika res le v nujnih primerih, saj predstavlja vsakokratni obisk tudi strošek.
Po vsem skupaj se mi je zares stožilo po slovenskem zdravstu, kjer vse opraviš v enem dnevu in ponavadi na enem mestu in z eno neplačilno kartico (seveda ob predpostavki, da imaš pokrite prispevke za osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje). :)

Končno doma

Po počitnicah na Cook Islands se je bilo potrebno soočit s kruto realnostjo in poiskat delo v okolici Dunedina. Po neuspešnih prijavah na različna delovna mesta je bilo treba razmišljati širše, delo kjerkoli v radiju do 250km. Na žalost v bližini ni bilo nobenega sezonskega dela, zato sem razmišljal o vinogradih v Blenheim-u ali kivi nasadih v Bay of Plenty. Delo bi se tam našlo z lahkoto, a kaj ko ne bi zaslužil veliko, pa še z Urško bi bila daleč narazen.

Zato sem se odločil, da bo najboljše da grem domov in tu poskusim srečo. Izkazalo se je da mi je malce naklonjena. Doma me je čakalo delo in sicer kot restavrator v Lantierjevem dvorcu v Vipavi. 

Pakirati sem začel že dan prej, kar je malce čudno zame, a potrebno je bilo izbrati kaj vse vzeti s seboj in kaj pustiti Urški. A ker sem pri Jetstar vzel prtljago do 25 kg sem lahko s seboj vzel ogromno kamnov, peska in potovalnih brošur. Ko sem končal s pakiranjem je moj nahrbtnik pokal po šivih.

Za povratek domov sem malce kompliciral, saj sem si želel potovati z največjim potniškim letalom Airbus 380-800. Naj še povem, da samo letalo ni prav posebno in nič kaj bolj udobno od tistega s katerim smo prileteli v NZ (Boeing 777)

Tako sem v ponedeljek, 11. junija, zvečer poletel  iz Dunedin-a v Auckland, kjer sem nato noč in večino naslednjega dneva prebil na letališču. V torek ob 18h pa sem se vkrcal na letalo za Dubaj z vmesnim postankom v Sydney-u. Na letalu mi ni uspelo dosti spati, vsega skupaj 1,5h. Ostali čas sem prebil z gledanjem filmov in občasnim sprehodom po repu letala. V Aucklandu sem v brezcarinski coni kupil dve buteljki novozelandskega vina, a sem ju moral na žalost pustiti na letališču v Sydney-u. Kljub kratkemu postanku (1h) moraš vse odnesti iz letala in še enkrat iti skozi varnostni pregled na letališču, čeprav si v tranzitu. Skozi varnostni pregled ne sme iti več kot 100ml tekočine ali gela, zato sem moral vino pustiti policistom,kljub temu, da je bilo originalno zapakirano in z računom iz duty free. Jezen na policiste in avstralsko kompliciranje sem čakanje preživel s ogledovanj trgovinic na terminalu. Močno me je imelo da bi kaj kupil, a zaradi jeze na vse Avstralce tega nisem storil.

V Dubaju sem imel 4h postanek, ki sem si ga krajšal s sprehajanjem po terminalu, proti koncu pa sem malce zadremal na letaliških stolih. Malce je bilo dovolj, da sem skoraj zamudil vkrcanje na zadnje letalo. Sledil je še zadnji polet iz Dubaja do Benetk. Ta del poti je bil še najboljši, saj je bilo letalo napol prazno in sem se lahko razkomotil. In nato sem skozi okno končno zagledal Slovenijo in naše morje. Čez pol ure sem že stal na evropskih tleh. Ostalo je samo še vprašanje ali je z menoj prišla tudi prtljaga. In na srečo se ni izgubila. :) Tako sem dvignil svoj 24kg nahrbtnik in se odpravil ven, kjer me je že pričakoval tata. Po dobri uri vožnje sem bil že v domači Vipavi.

Trajanje leta:

Dunedin - Auckland = 1,5h

Auckland - Dubaj = 19,5h

Dubaj - Benetke = 6h

Veseli junij

Medtem ko ste imeli v Sloveniji 21.6 najdaljši dan, smo na drugi polobli "praznovali" najdaljšo noč in nastop zime. Že sedmo leto zapored v Dunedinu na ta dan prirejajo Dunedin MidWinter Carnival, kjer s sprevodom luči in ognjemetom obeležijo najdaljšo noč v letu.

Vse skupaj se sicer dogaja samo en večer, izgleda pa nekako takole kot veseli december v Ljubljani. Na osrednjem trgu  (Octagon) stoji nekaj stojnic na katerih prodajajo vaflje, hrano, tople napitke in med njimi tudi kuhančka (izraz v angleščini je melt wine). Muzika igra, razpoloženje je veselo, ljudje se veselo pozdravljajo in klepetajo. Okrog 18h pa se luči na trgu zatemnijo in parada se lahko prične. Sprevod sestavljajo različni znanilci in simboli zime (snežninke, golo drevje,...), med njimi pa stopajo večje skupine otrok, ki nosijo svoje lanternice različnih oblik - snežaki, palčkove kape,... Pred vsako skupino otrok pa navadno hodi še pa starejših prostovoljcev, ki nosijo večje lanterne različnih oblik - letos smo lahko videli zvezde, luno, metulje, samoroga, snežinke.

Parada je šla dvakrat okrog trga, za zaključek pa je nebo razsvetlil še krajši ognjemet. Ker so bili naši želodčki po vsem čakanju in postopanju na mrazu že zelo zahtevni, sva si s cimro prav za konec privoščili še vaflje s čokolado.

Več o celotnem festivalu si lahko preberete na tejle povezavi: http://www.midwintercarnival.co.nz/

Pa še nekaj fotografij za pokušino. :)

Veselo razpoloženje na Octagonu

Pričetek sprevoda

Velika snežinka...

... in mali palčki :)

Teta zima

Snežkoti snežaki

Luna

Metuj

Snežna kraljica...

in snežne princese.

Na koncu sprevoda pa še pravi samorog.

Zaključek skupnega potovanja

Pred tednom dni je Pavel po 7,5 mesecih znova stopil na domača vipavska tla, jaz pa sem ostala še malo na drugem koncu sveta. Tako se je zaključilo najino skupno raziskovanje Kiwilanda.
Kako je potekalo njegovo potovanje domov in kakšni so občutki ob vrnitvi vam bo povedal sam. Moja naloga pa je, da tale blog ohranjam pri življenju dokler tudi sama ne zapustim NZ. Potrudila se bom, da bom z vami čimvečkrat delila še kakšno zanimivost, raziskovanje in dogodke iz te deželice.

Za pravi zaključek pa moram objaviti rezultat najine "bitke" med avtomobilskima znamkama. In čeprav najinega štetja ne potrujejo statistični podatki, je seveda je zmagovalec Renault, ki močno vodi pred Citroenom za celih 8 avtomobilov. :) Juhejjjjj. :)

Tunnel Beach

Eno popoldne sva se s cimro odpravila na Tunnel Beach. Urška na žalost ni šla z nama, ker je imela sestanek na faksu. 

Iz parkiriščca sva se na plažo počasi puščala po lepi potki. Z vsakim korakom, ki sva ga naredila, sva bila bolj osupla in je bilo treba na vsakem koraku slikati. 

Najbolj zanimivi so bili visoki valovi, ki so butali ob skale. Včasih je voda pljusknila tudi 15m visoko. Zaradi tega ni bilo priporčljivo stati preveč blizu roba. Večina slik, ki je nastala ta dan prikazuje oz. poskuša prikazati razburkano morje in visoke valove.

Najprej sva mislila, da je plaža dobila ime po izrazitem skalnem loku v morju, ki spominja na tunel. Ampak se je kasneje izkazalo, da je na plaži izklesan pravi pravcat tunel, ki vodi prav dol na plažo.

Med raziskovanjem okolice sva se napotila na rob majhnega polotoka (tam, kjer je skalni obok). In nekje na sredi je en majhen del trave dihal. Ja, dobesedno dihal, vsake toliko časa se je obnašal kot človeški prsni koš. Še malce naprej pa je v tleh majhna luknja, ki je spuščala zanimive zvoke. Dihanje in čudni zvoki so bili posledica visokih valov in razpoke v skali. Če bi bilo vode malce več, bi  ta vejretno špricala na plano. :)

Za konec naju je pričakal še prečudovit sončni zahod. Ker smo na vzhodni obali se sonce ni skrilo v vodo, ampak za hribe.

Kraljevsko popoldan

V eni izmed objav z navedenimi dejstvi o NZ sva omenila, da spada NZ v države Common Wealth-a. Ena izmed ugodnosti tega članstva je tudi praznik imenovan Queen's Birthday (4. junij), ki je seveda dela prost dan.

Ob letosnjem diamantnem jubileju kraljice Elizabete, je tako svoj lonček pristavila tudi NZ. V London je poslala en waka (kanu) z maorskimi bojavniki, ki so v čast kraljici veslali med številnimi ostalimi ladjami po Temzi.

Na sami NZ pa nekih velikih praznovanj ni bilo ali pa mogoče za te žurke midva nisva vedela. Prosti dan sva izkoristila s podaljšanim spancem in popoldanskim raziskovanjem Otago Peninsula, ki pa je imelo kraljevski pridih. :)

Prva postaja je bil namreč Larnach Castle, edini grad, ki ga NZ premore. Če sem malce zlobna, si tega naziva sploh ne zasluži, saj bolj spominja na dvorec in gradovom po Evropi ne seže niti do gležnjev. V samo notrajnost se nisva podajala, sva pa naredila en sprehod po vrtovih. V tem letnem času (prehod iz jeseni v zimo) pa to seveda ni nek poseben užitek, saj jesenske barve že izzvenijo, rože seveda ne svetijo in tako je celoten pogled malce okrnjen. Verjamem pa, da mora biti tu spomladi čarobno lepo.

Že ovela Aoraki lilija

Trobentice in zvončki tukaj niso znanilci pomladi, temveč zime.

Iz gradu sva pot nadaljevala na obalo, kjer sva se sprehodila do razgledne točke, nato pa do dveh pečin - prva se imenuje Lover's Leap, druga pa The Chasm. Povsod naokrog se pasejo ovce in s Pavlom sva se resno spraševala, koliko je med njimi smrtnih žrtev zaradi nepremišljenih stopinj.

Lover's Leap

The Chasm

Začetek Hooper's Inlet

Za zaključek sva obiskala še albatrose (Royal Albatross Centre). Tudi tu nisva imela prevelike sreče, saj vetra praktično ni bilo, brez njega pa te velik ptice (premer kril = 3m) ne morejo leteti. Kljub temu se nama dozdeva da sva v daljavi enega videla. Če je bil to res albatros ali samo galeb pa ne veva.