Še drugi del prišel v Slovenijo

Tako, sedaj je pa že kar dober teden dni odkar je tudi druga polovica zakoncev Makovec prišla nazaj v Slovenijo. :) Lahko samo rečem, da je bila pot veliko lažja kot kontra (več spanja na letalu, manj čakanja vmes in manj jet laga ob prihodu) in da sem se že čisto udomačila nazaj v Vipavski dolini. V prihodnjih dneh bova s Pavlom napisala še kakšno "statistiko" najinega popotovanja in podala zaključne misli o najinem osem-devet mesečnem popotovanju po Kiwilandu.

Prišel je čas slovesa

Tudi zame je po 9 mesecih prišel čas, da zapustim Novo Zelandijo. Svoj zadnji dan in pol v Deželi dolgega belega oblaka sem preživela v Aucklandu. Kljub temu, da sva si to mesto v prvih dveh tednih najinega potovanja dodobra ogledala je še vedno ostalo nekaj neodkritih kotičkov, ki so bili kot nalašč za zabijanje časa na moj zadnji dan.

Zjutraj sem poslovila od svojih cimrov in Tom me je zapeljal do letališča. Prepričana sem bila, da imam polet Dunedin-Auckland ob 10h, pa se je izkazalo, da je let šele ob 11h. Bravo Urška, v naslednjih dneh boš že tako čepela po letališčih, zakaj ne bi še v Dunedinu čakala eno uro več. :) No, še dobro da je bila let kasneje in ne prej kot so si moji možgani zapomnili. :) 

Slovo od južnega otoka

 Pristanek v Aucklandu mi je bil sedaj res že domač in to letališče poznam verjetno bolje kot marsikatero evropsko. :) Odločila sem se da svoj velik nahrbtnik shrnai kar na letališču in se v center mesta podam samo z ročno prtljago. Odločitev se je izkazala za odlično, saj me je ob prihodu v rezerviran hostel čakalo neprijetno presenečenje. Ure recepcije so namreč med 9.30-14.30 ter 16.30-21.30, za »check-in« pa moraš poklicat posebno številko, na katero se mi je nekdo javil šele v 10 poskusu. Seveda se je odgovor glasil, da recepcija ne dela in da naj pridem nazaj on 16.30. Skoraj sem znorela. Hostel sem rezervirala preko internetne strani in ta tej strani ni pisalo nič o razcepljenih urah, temveč zgolj opozorilo, da se recepcija zapre ob 9.30 in da se moraš prijaviti pred to uro. Najprej sem si bila hvalžena, da sem svoj 24kg ruzak pustila na letališču in da moram skakati naokrog samo z ročno prtljago, ki pa še vedno tehta 10kg (jah, računalnik pač nanese). 

Vdana v usodo se odpravim proti pristanišču in se odločim za ogled Voyager Maritime Museum – muzej NZ pomorstva oz. natančenje zakaj so Kiwiji tako strastni ljubitelji jadranja. Muzej je zelo zanimiv in prikazuje NZ pomorstvo vse od pristanka Maorov dalje. V prvi sobani si lahko ogledaš animiran 10min film o  čudovitem raziskovanju, ki je Maore pripeljalo na obale te dežele. Potem sledijo galerije, kjer so razstavljeni številni pripomočki (od navigacijskih naprav, do vrvi, vesel,...), makete pomembnih bark, jadrnic in ladij. Poseben del teh galerij predstavlja tudi razstava o NZ svetilnikih, ki je izredno poučna in govori čisto o vsem, od tega kje in zakaj sploh postavljati svetilnike, arhitekture in gradnje le-teh,  fizike v ozadju svetilniške luči do vsakodnevnega življenja svetilniških oskrbnikov. Kot zanimivost vam lahko povem, da je bila v NZ samo 1 ženska oskrbnica, vsi ostali so bili moški. Zanimivo bi bilo vedeti kakšno je bilo razmerje drugod po svetu. :)

Staro...

za novo? :)

S to barko je kraljica Elizabeta prišla na svoj prvi in dosedaj zadnji obisk na NZ

Kje vse najdeš svetilnike po NZ

V naslednji sobi je predstavljena imigracija na NZ in kako in koliko časa so ljudje včasih potovali na NZ. Presenetljivo kako čas napreduje – danes porabimo za pot do NZ (sicer po zraku) približno 24h,  okrog leta 1840 je potovanje z ladjo trajalo polne 3 mesece.  Zabavno je bilo prebirati  plakate, ki so jih obešali po anglosaških deželah in Nizozemski. V 1. polovici 20.stoletja je namreč NZ imela veliki bum priseljevanja, saj so na veliko oglaševali in promovirali selitev na NZ in zraven ponujali dobro namestitev in dobro plačano službo. Verjamem, da bi dandanes marsikdo rad videl  tak plakat, predvsem pa bi se nanj z največjim veseljem odzval. Ob vhodu v prostor lahko dobiš tudi svojo karto za na ladjo in v času, ko se prebijaš skozi zgodbe imigracije postaneš nekdo drug, npr. Douglas Mary MS Kain. Na koncu prostora te čaka posebno kolo, ki ga vrtiš dokler se ne pojavi tvoje ime in tako se lahko pozanimaš kakšna je bila »tvoja usoda«. Mary se je recimo naselila in ustvarila družino v Hawkes Bay-u in bila lokalno zelo cenjena babica.

Trimesečna pot v takli kabini (l. 1840)

Kabina 3.razreda iz začetka 19.stoletja, potovanje je trajalo cca 40dni.

Plakati, ki se jih danes ne bi branili :)

Zadnja sobana pa je raj za vse jadralske navdušence (torej bi bilo veliko bolje, da bi si jo ogledal Pavel in ne jaz). Posvečena je prvemu izmed Kiwi jadralcev, Sir Peter Blake. Pod njegovim vodstvom je leta 1995 namreč NZ prvič osvojila America's Cup s super jadrnico imenovano Black Magic (model NZL-32).  Jadrnica je razstavljena v muzeju v svoji naravni velikosti, prav tako je možno videti repliko AC pokala. Poleg tega je bil Sir Peter Blake zaslužen tudi za številne druge nagarde in rekorde v svetu jadranja. Svojo uspešno pot je žal prezgodaj  zaključil nekje v porečju Amazonke, kjer so ga v roke dobili domorodci. Za kaj več o Sir Peter Blake pa dajte malce pogooglat. :)

Poleg NZL-32 se lahko v teh prostorih poučiš veliko o jadranju na NZ in vseh pomembnih trofejah, ki so jih Kiwiji osvojili tekom let. Za resnične navdušence lahko na simulatorjih sam preizkusiš svoje krmarske sposobnosti, poskusiš zasnovati svojo virtualno jadrnico in se preizkusiš v virtualni jadralni regati.

zmagovalna Black Magic aka NZL-32

Replika pokala America's Cup

Z obiskom muzeja pa se jadralski pridih mojega dne še zadavnaj ni končal, pravzaprav se je komaj dobro začel. Že prejšnji teden mi je Pavel omenil, da bodo ravno to soboto v pristanišču pokazali na ogled eno izmed jadrnic Emirates Team New Zealand (ekipa, ki tekmuje v America's Cup serijah) in da če bom imela preveč časa me lepo prosim, da grem in vse skupaj malce poslikam. Kako naj odrečem tako lepo prošnjo? :) 

Tako sem se ob 16.30 znašla na pomolu v pristanišču, kjer je bila jadrnica razstavljena, naokrog  pa se je zbiralo ogromno ljudi kot da se gre za neke vrste prireditev.  In res je bila prireditev, ki je odmevala po celotni NZ, zbranih je bilo veliko pomembnih Kiwijev (jadralcev in nejadralcev), prireditev je bila vključena med prve novice vseh večernih informativnih oddaj, v živo pa si nas jo je ogledalo nekaj tisoč.

New Zealand od daleč

Jadrnica, ki so jo postavili na ogled ni bila namreč kar ena jadrnica ekipe Emirates Team New Zealand. Je jadrnica, ki so jo snovali in izdelovali zadnjih 16 mesecev in bo šla naslednje leto v San Francisco na tekmovanje America's Cup in je »oh in sploh posebna«, ker take ni nikjer drugje na svetu. Če hočete vedeti dimenzije in vse ostale za jadranje pomembne lastnosti, žal sama nisem pravi naslov. Vem samo, da je jadro veliko toliko kot razpon kril nekega modela letala družbe Emirates in da je daljša kot običajno (72 feet). In tudi ni bila zgolj postavljena na ogled, ampak je bila celotna prireditev namenjena njenemu krstu. Ker sem prišla v pristanišče dovolj zgodaj, sem si pridobila tudi zelo dober razgledni prostor in vse dogajanje spremljala precej od blizu. Za krst so izdelali poseben katapult, da so lahko steklenico šampanjca razbili ne da bi pri tem poškodovali jadrnico. Vrv, ki je to stekelnico dvignila je vleklo 700 prostovoljcev, jadrnico pa je krstila in poimenovala žena enega izmed najpomembnejših jadrlacev v ekipi, Mandy Barker. Očitno so vso inovativnost vložili v izdelavo jadrnice, saj je za ime ni ostalo prav dosti. Jadrnica se imenuje preprosto New Zealand. Krstu je sledil še ognjemet in zabava se je nadaljevala še pozno v noč.

Posebej zasnovani katapult

Uradno slovesnost so seveda pričeli Maori.

Jadralska in ostala NZ smetana (med njimi tudi John Key, NZ premier)

 Pa še posnetek krsta:

Po dveh urah statičnega položaja so me bolele noge, poleg tega pa je večerni Auckland poskrbel za nič prijetno hladnost in veter, zato sem bila zelo vesela prihoda v hostel in tople postelje.

Sedaj sem znova in za nekaj časa zadnjič na aucklandskem letališču in čez dobri 2 uri odrinem na poti proti domači Sloveniji. To pa še ne pomeni, da je bloga Kiwiland po dolgem in počez tudi konec.V načrtu je še nekaj objav, tako da ne ga še prenehat sledit. :) 

Do takrat pa lahko rečem le: Nasvidenje Nova Zelandija, ne preveč jokat za mano (razlaga: zliva se kot iz škafa), hvala za vsa lepa doživetja in ob priliki se znova vrnem! :)

Čokolada, čokolada in še enkrat čokolada

V vsem času , ki sva ga in ga sama sedaj še preživljam v Dunedinu, se nisva nikdar podala v najbolj sladko središče tega mesta - tovarno čokolade Cadbury. Razlogov za neogled je bilo sicer več, meddrugim tudi precej visoka vstopnina za ogled in nekaj znancev, ki so povedali da ogled ni vreden svojega denarja. Čeprav sva se ogledu tovarne odrekla, sva njene sadove uživala skozi celotno potepanje po NZ, saj je Cadbury ena najbolj prodajanih, pa tudi najboljših, čokolad, ki jih NZ premore. Nekaj podobnega kot je za Slovenijo Gorenjka (no, ne vem če je najbolje prodajana, je pa vsekakor jami :D ).

Cadbury je tako pomemben del življenja Dunedin-čanov, pa tudi vseh Kiwijev, kar vsako leto zaznamujejo tudi z enotedenskim festivalom čokolade. Letos je Dunedin Cadbury Chocolate Carnival potekal od 7. do 13. julija. V tem času so organizirali številne delavnice in prireditev, predvsem jih je bilo veliko za otroke, ki so imeli ravno v tem času zimske počitnice. Sama sem se udeležila dveh dogodkov.

Prvi je bila je razstava v čast  NZ dobitnikom olimpijskih medalj, ki je bila cel teden na ogled v nakupovalnem centru Meridian. Med ogledom si v velikem konfliktu, saj čokoladne slike oz. portreti izgledajo naravnost čudovito, hkrati pa se zavedaš da so tudi slastni. Kaj torej - samo gledati ali tudi poiskusiti? Kaj bi vi storili, ko bi v živo gledali spodnje stvaritve? :)

Kot drugi dogodek pa sem s cimro obiskala največjo, najbolj znano in najbolj obiskano prireditev v okviru Chocolate Festival-a. To je Jaffa Race, ki je potekala na petek trinajstega.

Pa gremo lepo počasi z razlago, kaj sploh je kaj:
1) Jaffa na NZ niso piškoti, ampak rdeči, okrogli čokolatini. Rdeč je trši ovoj (kot pri konfetih), znotraj le-tega pa se skriva pomarančno-čokoladna sredica. Zaradi svoje sferične oblike so torej kot nalašč za kotaljenje po hribu.

Razgriz Jaffa

2) Najboljši (oz. najstrmejši) asfaltirani hrib imajo prav tu v Dunedinu. Jaffa Race namreč poteka na najstrmejši ulici sveta, Baldwin Street, ki se nahaja v Dunedinu. Najstrmejši del te ulice ima naklon 19 stopinj oz. 38%, kar pomeni na vsake 2.86m horizonatalno, 1m vertikale.

3) Jaffa Race je torej dirka, kjer med sabo tekmujejo ti rdeči čokolatini. :) Kot se za vsako tekmo spodobi ima vsak od čokolatinov tudi svojo štartno številko.
Na vrhu Baldwin Street iz velike prikolice spustijo na tisoče teh čokolatinov, ki se kotalijo po hribu navzdol in zmaga seveda tisti, ki uspe prvi priti do dna. Na poti navzdol je tudi veliko poškod, iztirjenj in smrtnih žrtev.

Prizorišče pred pričetkom

4) Vse skupaj pa ima dobrodelno noto in navadno se zbira denar za posamezne društva, organizacije,... Že veliko pred tekmo se na različnih mestih po državi prodajajo "karte". Na karti je zapisana številka, ki predstavlja tvojega Jaffa in če se tvoj tekmovalec uvrsti med prvih 5, imaš možnost za lepo nagrado.
Letos sta potekali kar dve tekmi - prva, rdeča, za organizacijo Cure Kids ter druga, belo-črna, za Parents Centre. S cimro sva na Winter Festivalu kupili vsaka svojo karto za rdečo dirko (prispevek 1NZD) in močno stiskali pesti za najina tekmovalca.
Nagrade so bile namreč odlične:
1. mesto dobi bon za 1000NZD nakupov in bon za 1000NZD bencina
2. mesto dobi bon za 1000 NZD nakupov
3. mesto dobi  bon za 1000NZD bencina
4. in 5. mesto pa sta letos prejeli Smart Phone

Kathy in Urška, vsaka s svojim favoritom.

Žal najina favorita nista bila me prvimi petimi in tako sva ostali brez nagrad, ampak imeli pa sva se odlično. :)

5) Kako vse skupaj izgleda v živo - fenomenalno. Sicer sva bili precej daleč od proge in cilja, ampak zanimivo je bilo gledati kako se velika črna gmota kroglic vali po hribu navzdol proti tebi. Poleg same dirke, poteka med pripravami tudi zabavni program, tako da ljudem ni dolgčas. Po končanih dirkah sva se s cimro sprehodile še po ulici navzgo do vrha in vmes pofotografirale ostanke na ulici, pridne pometače pa veliko število takih obiskovalcev, ki so iskali še "živeče" Jaffa in jih tlačili v žepe.
Pred tekmo namreč ulico očistijo in dezinficirajo, tako da so čokolatini tudi po valjenju še vedno užitni. ker pa je tisti dan padalo tudi nekaj dežja, sva se odločili, da si bova za pokušino Jaffa raje kupili v trgovini.
Tako sva zaključili najino popoldan s sladkanjem z rdečimi kroglicami.

Za predstavo prilagam nekaj lastnih fotk, prilagam pa tudi link, kjer si lahko pogledate več o celotnem festivalu ter slikovni material o Jaffa race.
http://chocolatecarnival.co.nz/
http://chocolatecarnival.co.nz/jaffa_race
Kaj o Jaffa race pove stric Google

Rdeči štart

Začetni metri

V sredini proge

Proti ciljni ravnini

Črno-beli štart

In črno-bela ciljna ravnina

Posebne stopničke za prvih pet.

Ciljna ožina pobliže

Žrtve #1

Čiščenje 1

Žrtve #2

Čiščenje #2

Tole pa ni žrtev, temveč veseli dobitnik. Pa ne nagrade, temveč samo veliko zastoj Jaffas. :)

Sladek zaključek popoldneva

Poslednja dejanja zelenega konjička

Najinega popotovanja po NZ se bova gotovo spominjala tudi po številnih zgodah in nezgodah, ki jih nama je zakuhal najin Ford. Odkar sva se ustalila v Dunedinu, pa je postajal malce nepomemben, saj ga nisva imela več velikih planov in števila kilometrov pred seboj, prav tako mu nisva več delala družbe ponoči. Zadnje večje razdalje je prevozil preko planjav The Caitlins, potem pa se je počasi upokojil in deloval bolj na relacijah nekaj deset kilometrov. In ker počasi tudi sama zaključujem svojo popotniško-študijsko dogodivščino je bil čas, da Ford dobi novega lastnika.

Na zadnji šipi je tako od 10. junija dalje visel list z napisom 4 SALE. Ceno sva glede na rahlo izmaličenost sprednjega odbijača, škripanje koles ob ostrejših zavijanjih, občasno nedelovanje kratkih luči ter dejstva, da mu je s 15. junijem potekla registracija postavila na 1500NZD ali karkoli okrog te cifre. Oglase enake tistemu na avtu sem nalepila tudi po univerzi in fakulteti ter upala na kakšen odziv.

Odzivi so bili, pa čeprav v manjšini. Mislim, da sem skupno dobila 3 klice potencialnih kupcev, vendar se na koncu nobeden ni obrnil niti v ogled avta, kaj šele nakup.

Prvi odziv je prišel kaj kmalu po objavi oglasa, postavil par vprašanj, ampak ni pokazal niti interesa, da bi se oglasil in avto "sprobal".

Drugi odziv je bil sploh katastrofalen - čez cel teden sem dobivala sms sporočila v nerazumljivi angleščini, ki so me spraševala vedno ene in iste stvari. Recimo vsaj 3x sem odgovorila na vprašanje kakšna je poraba, če nameravam sama narediti tehnični (se izteče konec avgusta), koliko je minimalna cena in kdaj lahko pride na ogled. Vsakič sem vljudno odpisala nazaj po svojih zmožnosti, z dodatkom da se je naslovniku na drugi strani na moja vprašanja (kdaj imaš ti čas za ogled, koliko si pripravljen dati za avto,...) zdelo nevredno odgovoriti. Tako sem nekajkrat prejela tudi sporočilo, da je sedaj pri avtu in da ima sedaj čas in da naj pridem. To se je zgodilo vsaj trikrat in ker ogled ni bil načrtovan, mene tudi ni bilo doma oziroma vsaj v bližini. Vedno sem prijazno odgovorila, da ne morem in da naj mi vnaprej pove, kdaj se želi dobiti. Nekega dne se nama je celo uspelo dogovoriti za dan in čas. Zmenjena sva bila za ob 10h zjutraj (po njegovem predlogu), povedala pa sem mu tudi, da imam čas samo do 14h. Ob 10h zjutraj mu tako sporočim, da sem doma in da naj me pokliče ko bo tu. Nazaj prejmem celo odgovor, da je trenutno v mestu in da pride čez eno uro. Ta ura je bila dolga približno 3h. Ob 13h mu znova pišem, da imam samo še eno uro časa in da kje je. Pa mi odgovori, da je na poti k avtu in da me pokliče, ko bo tu. Ob 14:15 o njem še vedno ni ne duha ne sluha. Na moje sporočilo, na kateri dan želi ogled prestaviti, ni odgovora.

Tretji odziv je bil tudi poseben. Javila sem se na klic, odgovorila na par vprašanj ter se zmenila za popoldanski ogled. Ker sem imela sestanek na faksu, sem res hitela domov, da bom še pravočasna. Zmenjena sva bila ob 16:30 in na poti domov, sem kandidatu poslala sms, da bom ob 16:30 pri avtu. Ura je bila 16:10, ko od njega dobim sporočilo, da super in da bo on tudi tam. Ura je 16:30, stojim pri avtu in čakam. Navajena sem že na NZ navado, da štejejo čas v +10min od dogovorjenega, zato sem se usedla v avto in še naprej čakala. Ura je 16:50, o človeku pa še vedno ne duha ne sluha. Napišem sms sporočilo, da grem v hišo in da naj mi sporoči, ko bo pri avtu. V odgovor pa prejmem - mi je kolega priskrbel drug avto, hvala za tvoj čas.

Tega istega večera, po tretjem neuspelem poizkusu, sva se s cimro odpeljali do mesta in zeleni konjiček si je privoščil še zadnji, sicer že videni, trik. Kar na lepem ponovno niso delovale ključavnice. To je bil zame gotovi znak, da mi preostane samo eno - prodati ga za "cash for cars".
To opcijo sva preučevala s Pavlom že nekaj časa in jo hranila za skrajni primer, če bi morala avto nahitro prodati. Tako sem že vnaprej vedela za nekatere družbe, ki delajo take odkupe. Ena mi je tudi odgovorila na moje povpraševanje in dala okvirno oceno 300-800 NZD. Avto pripelješ k njim, si ga ogledajo in naredijo določene teste in ti povedo koliko denarja ti bi dali. Če se s ponudbo strinjaš, ti napišejo ček, ki ga potem vnovčiš.

Tako sem v četrtek dopoldan odpeljala Forda na "poslednjo pot" do Turners Auction. :) Prijazen stričko je pregledal avto, se peljal na en kratek krog in prišel nazaj s ponudbo 200NZD. Čeprav sem si želela in menila, da bom iztržila več (konec koncev avto je še vedno vozen), sem se hkrati zavedala, da tudi kje drugje ne bom dobila višjega izkupička. Gospod je bil zelo fer, svojo ponudbo je dobro argumentiral (predvsem to, kar sva s Pavlom vedela že dolgo - da avto brez večjih popravil ne bi prestal tehničnega v avgustu) in mi povedal, da mogoče lahko iztržim stotaka več, če dam avto na dražbo poškodovanih vozil. Ker se nimam časa s tem ukvarjati, sem sprejela ponudbo, se poslovila od najinega potujočega doma in pustila Forda svoji novi, neznani usodi.

Tu pa se zgodba še ne zaključi popolnoma. Tisto isto popoldan me znova kontaktira odziv #2 in sprašuje kdaj bi lahko prišel na ogled. Odgovorim mu, da sem ravno danes avto prodala in da je stvar zaključena. No, za njega očitno ne. Napade me, da to ni fer, da sem imela dražbo in da to je nelegalno. Presenečena nad odzivom mu odvrnem, da ni bilo nobene dražbe in da sem avto prodala za cash for cars. Tip pa se še kar ne ustavi - napiše mi, da prav mi bodi, da sedaj pa ne bom dobila njegovega denarja, ki ga je šel prav danes iskat na banko. Odgovorim, da me to prav nič ne moti in da upam, da ga bo lahko tako porabil za kak drug avto ali kako drugo stvar. In nazaj dobim odgovor - tvoj avto je bil itak katastrofa, vesel sem, da ga nisem kupil. No, tu pa se je (vsaj zame) zgodba res končala. Nikoli pa ne veš mogoče bom čez teden dni dobila nov sms, ki me bo spet spraševal kdaj lahko pride na ogled avta. :) Ne vem in nikoli ne bom izvedela ali je bil pisec na drugi strani tujec z zelo slabim pisnim znajem v angleščini, mogoče je domačin s posebnim slengom, mogoče pa preprosto rahlo zadeta oseba. Glede na celotno zgodbo me sploh ne bi čudilo če bi bilo slednje.

Hvala najinemu Fordu,da naju je varno prepeljal čez vseh teh tisoče kilometrov, ki sva jih prekrižarila po Novi Zelandiji. Bila je dogovdivščina in pol! :)

Zdravstveni sistem po kiwijevsko

Prejšnji teden sem lahko okusila tudi ta del življenja v Kiwilandu. Morala sem obiskati zdravnika, kar se mogoče sliši zelo enostavno, ampak v praksi izpade malce bolj zakomplicirano.

Preden sva se odpravila na najino potovanje sva seveda sklenila zavrovanje z asistenco v tujini Coris. Že pred odhodom sem se želela pozanimati, kako moram ravnati v primeru, da potrebujem zdravniško pomoč. Navodila so bila sledeča:
 - na pregled lahko grem kamorkoli po lastni izbiri, lahko pa mi zavarovalnica pomaga poiskati ustrezno ustavnovo (klic na določeno telefonsko številko, kjer razložiš svoj problem in tvoj agent bo poiskal zate ustrezno rešitev)
 - tudi v primeru, da se odločim za prvo možnost, moram o tem obvestiti zavarovalnico
 - glede kritja stroškov naj bi veljalo, da storške do 200€ poravnam sama in mi ob vrnitvi v domovino povrnejo denar, za večje stroške pa bo poskrbela zavarovalnica sama

V praksi so ta navodila izkusila nekako takole:
 - poklicala sem na zavarovalnico, razložila situacijo in vprašala, kaj moram storiti. Na slednje vprašanje sem dobila sledeč odgovor: "Lahko greste sama do dotičnega zdravnika, poravnate stroške in mi vam jih ob originalnem računu povrnemo. Lahko pa vam mi organiziramo pregled, za stroške se lahko odločite ali jih poravnate sama in dobite povrnjene, lahko pa vam jih direktno krijemo mi. Vsekakor zna vse skupaj malce trajati, če se odločim za opcijo b."
 - ker se mi ni ravno mudilo, sem sklenila da vzamem opcijo b (torej vse kar je na meni je, da se prikažem pri izbranem zdravniku :)
 - še isto popoldan sem dobila klic iz Corisovega predstavništva v Melbournu, kjer sem obnovila moje stanje in trenutno lokacijo. Lahko bi vedela, da se znajo stvari zaplesti, glede na to da me je tip vprašala kje točno je Dunedin na NZ (sicer 4. ali 5. največje mesto). Po pregovarjanjih levo, desno so mi sporočili, da lahko obiščem ambulatno še isti dan. S seboj moram imeti potni list in zavarovalno polico.Odlično
 - odpravim se v ambulanto, izpolnim goro papirjev in podpišem obrazec, ki dovoljuje da posredujejo podatke moji zavarovalnici. Po potnem listu in polici me ne vpraša nihiče. Malce čakanja, pregled, napotnica za laboratorij in vse je ok.
 - pridem domov in grem znova na telefon s Slovenijo. Kaj zdaj pomeni to, da sem dobila napotnice v druge ustanove - ali bodo tudi njim poslali isti obrazec, da bom imela krite stroške oz. kako se to sedaj ureja. Gospodič mi po telefonu pove, da se bo pozanimal kako in kaj, da pa morajo najprej pridobiti mojo dokumentacijo iz pregleda. Pravi, da me bo poklical nazaj.
 - naslednji dan mi, med hojo v mesto, zvoni telefon. Kličejo me iz ambulatne, da moram priti in poravnati stroške včerajšnega pregleda v vrednosti 150NZD. Kako, če pa to direktno krije moja zavarovalnica, vprašam. Odgovor pa je, da bi morali posredovati moje podatke v Avstalijo in da tega njihov šef ne pusti ter da bi potrebovali za to tudi kopijo mojega potnega lista in zavarovalno polico. Povem, da imam to pri sebi in da ni slednje noben problem. No, tudi če bi to imeli šef ne pusti klicati v Avstralijo.
 - razočarana prekinem klic - halooo? V Avstralijo ne morejo/smejo klicati, pa saj to je isto kot če bi nekdo rekel, da klicati iz Slovenije na Hrvaško ali v Italijo. Budalaštine. 
 - jezna, znova kličem v Slovenijo, da kaj da se dogaja. Že tretji agent, ki z menoj govori in kateremu se ne sanja nič. Se bo pozanimal, spet reče, ampak da bo trajalo in da dokler tega ne rešijo tudi ne morem uveljavljati ostalih napotnic, razen  seveda če sama ne poravnam vseh stroškov.
 - zaključek zgodbe: zdrava sem, moj TRR  pa prikrajšan za približno 500NZD (=315€).

Je sicer res, da sem v tej državi tujka, zgolj na obisku in da domačine tretirajo rahlo drugače. Predvsem ima vsak, tako kot tudi mi, svojega osebnega zdravnika. Kljub temu pa ne poznajo takega sistema zavarovanj, kot ga poznamo mi in morajo neglede na vse še vedno plačati določen delež pregleda. In čeprav so cene nižje kot za tujce, se Kiwiji odločajo za obisk zdravnika res le v nujnih primerih, saj predstavlja vsakokratni obisk tudi strošek.
Po vsem skupaj se mi je zares stožilo po slovenskem zdravstu, kjer vse opraviš v enem dnevu in ponavadi na enem mestu in z eno neplačilno kartico (seveda ob predpostavki, da imaš pokrite prispevke za osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje). :)

Končno doma

Po počitnicah na Cook Islands se je bilo potrebno soočit s kruto realnostjo in poiskat delo v okolici Dunedina. Po neuspešnih prijavah na različna delovna mesta je bilo treba razmišljati širše, delo kjerkoli v radiju do 250km. Na žalost v bližini ni bilo nobenega sezonskega dela, zato sem razmišljal o vinogradih v Blenheim-u ali kivi nasadih v Bay of Plenty. Delo bi se tam našlo z lahkoto, a kaj ko ne bi zaslužil veliko, pa še z Urško bi bila daleč narazen.

Zato sem se odločil, da bo najboljše da grem domov in tu poskusim srečo. Izkazalo se je da mi je malce naklonjena. Doma me je čakalo delo in sicer kot restavrator v Lantierjevem dvorcu v Vipavi. 

Pakirati sem začel že dan prej, kar je malce čudno zame, a potrebno je bilo izbrati kaj vse vzeti s seboj in kaj pustiti Urški. A ker sem pri Jetstar vzel prtljago do 25 kg sem lahko s seboj vzel ogromno kamnov, peska in potovalnih brošur. Ko sem končal s pakiranjem je moj nahrbtnik pokal po šivih.

Za povratek domov sem malce kompliciral, saj sem si želel potovati z največjim potniškim letalom Airbus 380-800. Naj še povem, da samo letalo ni prav posebno in nič kaj bolj udobno od tistega s katerim smo prileteli v NZ (Boeing 777)

Tako sem v ponedeljek, 11. junija, zvečer poletel  iz Dunedin-a v Auckland, kjer sem nato noč in večino naslednjega dneva prebil na letališču. V torek ob 18h pa sem se vkrcal na letalo za Dubaj z vmesnim postankom v Sydney-u. Na letalu mi ni uspelo dosti spati, vsega skupaj 1,5h. Ostali čas sem prebil z gledanjem filmov in občasnim sprehodom po repu letala. V Aucklandu sem v brezcarinski coni kupil dve buteljki novozelandskega vina, a sem ju moral na žalost pustiti na letališču v Sydney-u. Kljub kratkemu postanku (1h) moraš vse odnesti iz letala in še enkrat iti skozi varnostni pregled na letališču, čeprav si v tranzitu. Skozi varnostni pregled ne sme iti več kot 100ml tekočine ali gela, zato sem moral vino pustiti policistom,kljub temu, da je bilo originalno zapakirano in z računom iz duty free. Jezen na policiste in avstralsko kompliciranje sem čakanje preživel s ogledovanj trgovinic na terminalu. Močno me je imelo da bi kaj kupil, a zaradi jeze na vse Avstralce tega nisem storil.

V Dubaju sem imel 4h postanek, ki sem si ga krajšal s sprehajanjem po terminalu, proti koncu pa sem malce zadremal na letaliških stolih. Malce je bilo dovolj, da sem skoraj zamudil vkrcanje na zadnje letalo. Sledil je še zadnji polet iz Dubaja do Benetk. Ta del poti je bil še najboljši, saj je bilo letalo napol prazno in sem se lahko razkomotil. In nato sem skozi okno končno zagledal Slovenijo in naše morje. Čez pol ure sem že stal na evropskih tleh. Ostalo je samo še vprašanje ali je z menoj prišla tudi prtljaga. In na srečo se ni izgubila. :) Tako sem dvignil svoj 24kg nahrbtnik in se odpravil ven, kjer me je že pričakoval tata. Po dobri uri vožnje sem bil že v domači Vipavi.

Trajanje leta:

Dunedin - Auckland = 1,5h

Auckland - Dubaj = 19,5h

Dubaj - Benetke = 6h

Veseli junij

Medtem ko ste imeli v Sloveniji 21.6 najdaljši dan, smo na drugi polobli "praznovali" najdaljšo noč in nastop zime. Že sedmo leto zapored v Dunedinu na ta dan prirejajo Dunedin MidWinter Carnival, kjer s sprevodom luči in ognjemetom obeležijo najdaljšo noč v letu.

Vse skupaj se sicer dogaja samo en večer, izgleda pa nekako takole kot veseli december v Ljubljani. Na osrednjem trgu  (Octagon) stoji nekaj stojnic na katerih prodajajo vaflje, hrano, tople napitke in med njimi tudi kuhančka (izraz v angleščini je melt wine). Muzika igra, razpoloženje je veselo, ljudje se veselo pozdravljajo in klepetajo. Okrog 18h pa se luči na trgu zatemnijo in parada se lahko prične. Sprevod sestavljajo različni znanilci in simboli zime (snežninke, golo drevje,...), med njimi pa stopajo večje skupine otrok, ki nosijo svoje lanternice različnih oblik - snežaki, palčkove kape,... Pred vsako skupino otrok pa navadno hodi še pa starejših prostovoljcev, ki nosijo večje lanterne različnih oblik - letos smo lahko videli zvezde, luno, metulje, samoroga, snežinke.

Parada je šla dvakrat okrog trga, za zaključek pa je nebo razsvetlil še krajši ognjemet. Ker so bili naši želodčki po vsem čakanju in postopanju na mrazu že zelo zahtevni, sva si s cimro prav za konec privoščili še vaflje s čokolado.

Več o celotnem festivalu si lahko preberete na tejle povezavi: http://www.midwintercarnival.co.nz/

Pa še nekaj fotografij za pokušino. :)

Veselo razpoloženje na Octagonu

Pričetek sprevoda

Velika snežinka...

... in mali palčki :)

Teta zima

Snežkoti snežaki

Luna

Metuj

Snežna kraljica...

in snežne princese.

Na koncu sprevoda pa še pravi samorog.