Nagradna igra! :)

Vse se je začelo že davnega leta, ne vem točno katerega, ko sem  knjižnici prijel za ogromno knjigo z naslovom Gospodar prstanov. Res je bila ogromna, malo večja kot A4 format. Sposodil sem si jo kot branje za kratkočasenje med poletnimi počitnicami. Ko sem jo začel brati je nisem mogel spustiti iz rok.
Nadaljevalo se je, ko je na filmska platna pršel prvi del Bratovščina prstnov in oba dela za tem. Seveda je bilo treba vse tri fime gledati v kino, ker so vseeno drugačni učinki in zvok.

Sedaj pa sem tukaj v deželi Gospodarja prstanov. Nekaj omemb na LOTR (Lord of the rings) je v vodiču, ampak tisto kar je zares vzbudilo strast za slednjem LOTR je najin cestni atlas. V atlasu so namreč s prstanom  označene, kjer so snemali film.

Že v Aucklandu sva zašla v prostor, kjer so prodajali stvari povezane s filmi, ki so nastali na Novi Zelandiji (LOTR, Narnia, Avatar, ...). Imeli so tudi vodič po lokacijah (30 NZD), a je bil predrag in ga nisem kupil. Tudi tako velik oboževalec nisem, da bi si ga kupil. Nato je bil mir s tem vse od Tongarira – na tej vulkanski pustinji se namreč nahaja Mordor. Potem sva še parkrat iskala lokacije snemanja. Ker vodiča nisem kupil, sem knjigo bral v knjižnicah in si izpisal lokacije, ki sem jih želel videti. Tako sem, ko je atlas pokazal lokacijo v bližini, pokukal v zapiske oz. šel  knjižnico (včasih tudi knjigarno :D ) pogledat v knjigo.

V tej »obsedenosti« sva zašla na kar nekaj lokacij in vse skupaj zaključila v Wellingtonu, kjer sva obiskala Weta Cave. Wellington je bil namreč nekakšena baza filmske ekipe. Weta Cave pa je podjetje, ki je naredilo vse makete, sceno, rekvizite, maske in vizualne učinke za film (pa ne samo za LOTR, temveč za ogromno znanih filmov – Narnia, Avatar, King Kong, Poslednji samuraj,... )

Kipci glavnih vodij temnih sil.

Orc v naravni velikosti z originalno masko.

Jst in moj prijatel Saruron.

Naj omenim, da mi je nekaj scen seveda tudi ušlo, predvsem zato, ker nisem vedel točno kje so ali pa ker res nisem tak obsedenec, da bi za vsako ceno letal okoli in iskal prav vsako. Tukaj bom omenil le Mt. Victoria in Okahune. Če bi bil res tak »entuziast«, bi v Wellingtonu šel na vodeno turo (se jih ne manjka) po lokacijah LOTR. S temi agencijam si lahko v celem dnevu obiskal tudi 20 lokacij, za vsega skupaj 120 NZD.

Pohod po Gore Pogube, skozi sovražni Mordor.

Rivendel, previvališče vilincev.

Lahko ste mi pa v veliko pomoč če mi napišete, kje so kaj posneli na južnem otoku, da bom zavil malo s poti, če bom kje v bližini. :) Za južni otok si nisem nič izpisal.

Nagradna igra!

Sedaj pa se lahko preizkusite in ugotovite, kateri kraji ali scene iz LOTR so na spodnjih petih slikah. :) Namig – pri nekaterih boste potrebovali malce domišljije. Nagrada za pravilne odgovore je brezplačna vstopnica na predavanje z naslovom »Nova Zelandija, križem kražem«. Pravilne odgovore sprejemam le kot komentar na to objavo. Nagradna igra se zaključi 15. 3. 2012. Nagrajenec bo znan naslednji dan, objavljen pa še pred odhodom v Slovenijo. :)

Cik cak na jug

Naj vam na kratko opišem najine postanke na poti proti prestolnici.

Palmerston North

V samem mestu ni veliko za početi ali videti, posebno ne sedaj, ko so še počitnice in se še ni spremenilo v študentsko mesto. Palmerston North je namreč dom največji NZ univerzi – Massey University.  Ustavila sva se le v Rugby muzeju, kjer naj bi bila predstavljena zgodovina te igre. Pa temu ni čisto zares tako, saj se v muzeju nahaja predvsem zgodovina  »All Blacks« (novozelandska rugby ekipa) in nekaj malega o vsem ostalem. O sami igri, njenih pravilih in posebnostih pa ne izveš popolnoma nič. Prav tako zgodovina še ni dopolnjena z najnovejšo zmago All Blacksov na RWC 2011. Sva pa na posebni mednarodni tabli našla Slovenijo in klub, ki tekmuje na mednarodni ravni. Našo zastavo (v obliki značke) pa so postavili nekam med Novi Sad in Beograd, v okolici Zagreba se je nahajala Bosna in Hercegovina, na obali (pokrivala je celotno slovensko in še malce Trsta) pa je stala hrvaška značka. Na to veliko napako sva opozorila tudi delavce v muzeju in obljubili so, da bodo to popravili. Upava, da bodo res.

Napaka na zemljevidu.

Poleg All Black-sov vedno paše maorski bojni ples - haka.

Med potovanjem sva izvedela, da Kiwiji radi svoje reprezentance povežejo s črno barvo. Tako imajo All Blacks, Black Sticks, Blackcapsin,...  in  verjetno bi se našla še kakšna. Zanimivo pa je, da se njihova nogometna reprezentanca imenuje All Whites. :)

Zunaj mesta sva obiskala dve veterni farmi - Te Apiti in Tararua, slednja je z 134 vetrnicami največja na južni polobli. Ogromne veternice v višino merijo 70m, in imajo po tri 35m krake. Ko stojiš spodaj in jo gledaš gor si misliš, da se bo vsak čas odlomila in padla direktno nate.

Vetrnica v Te Apiti.

Vetrnice v Tararua.

Castelpoint

Čudovito morsko mestece na vzhodni obali. Na skalnatem grebenu, polnem fosilov, stoji svetilnik. Zaliv je miren in čist, za grebenom pa morje divje buta ob skale. Hodila sva po skalnem robu in občudovala valove in kar naenkrat velik val butne ob skalo in veter potisne vodni piš skozi široko zajedo direktno v naju. Ko sva zapuščala vasico, sva si zaželela, da bi tudi midva imela tu počitniško hišico.

Levo je razburkano morje, desno prijeten zalv.

Svetilnik nad zalivom.

Podoben piš naju je skoraj zalil.

Masterton

Konec februarja bo to mesto gostilo tekmovanje v strženju ovac. Zbrali se bodo najboljši in najhitrejši »brivci« ovc in se pomerili za »zlate škarje«. Najhitrejši ostrižejo ovco v 45 s. Vse to sva izvedela ob ogledu majhnega muzeja posvečenega ovcam. Za ogled sva si očitno izbrala dober dan, saj so imeli tudi predstavitev striženja ovc in tako sva bila priči kako je še minutko nazaj popolnoma mehka in kosmata ovčka izgubila svoj kožuh.

Trenutni prvak je Novozelandec Cam Ferguson..

Različna dela pri striženju volce.

Malce izven mesta so Kiwiji postavili svoj Stonehenge v moderni obliki. Narejen po vzoru angleškega in tudi z zelo podobno vlogo. Čeprav ti takoj povedo, da to ni replika angleškega in da je njegov namen predvsem združiti in prikazati astronomsko znanje prednikov. Prikazuje kje sonce vzide in zaide na oba sončna solsticija in obe enakonočji. 

Stonehenge v moderni varianti.

Cape Palliser

Najprej sva si ogledala kako poležavajo in zabušavajo tjulnji. Morje je bilo tako razbukano, da se jim ni dalo plavati in so se rajši sončili na skalni obali. Malim tjulnčkom pa ni bilo do poležavanja in so raje malo tavali okoli. Eden izmed jih je zašel na visoko skalo in ker ni znal priti dol je začel klicati mamo.

Popoldansko poležavanje tjulnov na vročem soncu.

Vsake toliko se kakšen zbudi in te krmižljavo pogleda in si misli, kaj pa ti v mene buliš.

250 stopnic do svetilnika.

Pri svetilniku.

S težko mašinerijo vlačijo barke z morja.

Putangirura Pinnacles...

ki je bila ena izmed lokacij LOTR

Hutt Valley

Dolina, katere glavni središči sta mesti Lower in Upper Hutt, je bila prizorišče številnih scen iz LOTR. Tako sva se na poti v Wellington ustavila v Rivendell (vilinsko prebivališče) in Isengardovih vrtovih. A kaj več o številnih lokacijah in snemanju filma boste izvedeli v kateri izmed prihodnjih objav. :)

Dejstva o NZ #2

-          Bay of Plenty zaposli okrog 20.000 sezonskih delavcev za obiranje kivija

-          Za opraševanje cvetov kivija uporabijo 60.000 čebeljih družin

-          Nova Zelandija ima 27% tržni delež v svetovnem merilu na področj prodaje kivija

-          Bay of Plenty pridela 80% kivijev v Novi Zelandiji

-          NZ je v številu avtomobilov v samem vrhu: 3,2 avtomobila na družino oz. 1,2 na osebo

-          NZ ima veliko zanimivih vrst ptic in veliko jih je tudi ogroženih; nič čudnega saj so precej samomorilne, njihovo najbolj priljubljeno sredstvo pa je avto

-          26 nacionalnih parkov, ki pokrivajo tretjino države

-          Prva država na svetu, kjer so ženske dobile volilno pravico (l.1893)

Skozi pozabljen svet do festivala luči

Temperature v hribih so bile počasi za naju prenizke, saj smo vendarle poleti in tako sva se podala po SH#43 na zahodno obalo. Natančneje v pokrajino Taranaki in njeno glavno mesto New Plymouth.

SH#43 pa ni kar navadna cesta, saj ima prav posebno ime - Forgotten World Highway. Zvenelo je zanimivo in tako sva včeraj popoldan v Tamarunui zavila na 150km vijugasto cesto skozi King Country. Imela sva tudi prav poseben zemljevid, ki je označeval zanimivosti na poti.
Pozabljeni svet je prav gotovo primerna oznaka za ta del severnega otoka. Na 150km ni nobene črpalke, redko kakšna trgovina, pot pa se vije gor in dol med gričiin hribi, čez manjše prelaze in spet v dolino vse dokler ne pride v Stratford, Taranaki. Ljudje, ki živijo v vaseh ob cesti so kmetje, v večini pastirji, ki so se dodobra navadili na samoto gričev, kjer jim družbo delajo ovce in krave.

Izmed številnih zanimivosti na poti, sva za vredne daljšega postanka izbrala tri točke
1) Mount Damper Falls - drugi največji slap na S otoku, visok 74m

2) Hobbit Hole - tunel nekje na poti.

3) Republica Whangamomona - edina republika v NZ
Ko so leta 1989 to malo mestece hoteli preseliti iz ene občine v drugo, so se prebivalci uprli. Eden od razlogov je bil, da morajo kar naenkrat začeti igrati za nasprotno rugby moštvo. Zato so ustanovili svojo republiko Whangamomona. V centru mesta in države je hotel, kjer lahko za 1NZD dobiš štempelj v svoj potni list. Za 5 NZD pa lahko dobiš tudi svoj potni list (za obdobje 10 let) in s tem tudi volilno pravico. :)
Republika januarja na vsake dve leti praznuje tudi svoj obstoj in ima predsedniške volitve. Nekaj predsednikov svobodne republike: Billy Gumboot the goat (zmagal potem, ko je pojedel nasprotnikove galsovnice), Tai Poutu the poodle (odstopil zaradi poskusa atentata na njega), Murt "Murtle the Turtle" Kennard (človek, da ne bo pomote). :)

Na poti nama kljub ne veliki obljudenosti ni bilo dolgčas - ali je zato poskrbela vijugasta cesta, lep razgled, krava na cesti ali pa trop ovčic, ki so se odločile, da  bi nama nekaj metrov kazale pot.

Pozno popoldan sva tako prispela v New Plymouth in se podala v Pukekura Park na Festival of Lights. To je vsakoletni festival, ko v park namestijo reflektorje med grmovje, rože in fontane in ko pade tema, se cel park sveti v različnih barvah. Festival poteka od sredi decembra do konca januarja in zvečer se na vsaj enem izmed dveh odrov odvijajo koncerti. Včeraj sva tako sedela na trati ob poslušanju Roseneath Centennial Ragtime Band odplavala vse do New Orleansa v začetku 20. stoletja. Ni se za čuditi, da greva danes spet. :)

Kitarist na hitro spominja n G. Viranta - ni čudno da še ni vlade v Sloveniji, če pa naši poslanci pohajajo po svetu. ;)

Namesto na najvišji vrh otoka, s kolesom po tračnicah

Ja po prijetnem pohodu sva naslednji dan imela v načrtu osvojiti še najvišji vrh severnega otoka - vulkan Mt. Ruapehu z 2797 m. n.v. vrhom Tahurangi. Najprej si nisva bila prav na jasnem ali se da priti na vrh ali ne.  Ruapehu je še vedno aktiven in je zadnjič izbruhnil leta 1996 in ima naravo, da izbruhne na vsake 4 do 5 let. Na koncu sva se odločila, da bi se sprehodila (3h) do Crater Lake, ki leži 200m pod vrhom in nato videla kako je z vzponom na vrh. Kot zanimivost - Crater Lake je eden redkih vukanskih jezer, ki je obdan z snegom in ledom.

Smučišče poleti.

Vreme nama tokrat ni bilo najbolj naklonjeno (megla in malce rosenja), zato sva se odločila, da se sprehodiva samo malce naokrog po smučišču.

Preostali del dneva sva preživela nekoliko drugače. V Ohakune sva najela kolesi in se nato s kombijem prepeljala v Horopito na začetek najine dogodivščine. S kolesi vsa se namreč zapejala po stari poti, ki so jo nekoč uporabljale kočije in po kateri je potekala stara železniška proga. Pot se imenuje "Old Coach Road".

Začelo se je prav lepo. Po kolovozu sva se zapeljala rahlo navzdol in skozi prijeten gozd. Vmes sva spoznavala zgodovino te poti skozi množico informacijskih tabel.

Kolesarja :)

Pred polovico poti so se že začele težave. Nič bat, nič tehničnega ali pa zdravju škodljivega. Po spustih in manjših vzponih je na vrsto prišel tudi večji vzpon. Za redne kolesarje bi bil ta vzpon "ravnina, ki je malo nagnjena navzgor", zame ki nisem bil na kolesu že vsaj 10 let, je bil to konkreten vzpon. Nisem vedel ali bi sedel ali bi stal. Če sem sedel sem vrtel pedala kot nor in bil vedno bolj utrujen, če sem stal sem lažje vrtel pedala, a kaj ko je balanco kar premetavalo levo in desno. Na vrh sem pršel čisto uničen (po 5 min vožnje navzgor).

Pazi vlak!

Informacijske table so bile idealen kraj za počitek.

Nato se je pot spremenila v napol tlakovno gozdno pot z štrlečimi oglatim kamenjem. V nadaljevanju sem izvedel, da je štrleče kamenje tisto, po čemer so včasih vozile kočije. Počasi so kamenje zamenjale korenike, kar je malo olajšalo vožnjo. Ali uganete, kaj je bila zadnja sprememba na poti? Seveda ne uganete. Ampak v NZ brez blata očitno ne gre. Tako da sva se z Urško kar pošteno namučila in vozila cik cak, da sva prišla vsaj približno čista na konec.

Blato, korenike in kamenje.

Ampak ni vse tako hudo kot se sliši. Na poti sva videla dva stara želežniška mostova, ki sta povrhu narejena še v ovinek. Po enem sva se lahko tudi zapeljala. Dejstvo, da se lahko zapelješ čez most je bil razlog, da sva sploh odšla na to pot. Vožnja po železniških tramih z 15 cm razmikom na vrhu 43 visokega mostu je fenomenalna. Res pa je, da te pretrese. 

Star

in nov želežniški most.

Zanimiva je bila tudi vožnja skozi opuščen želežniški tunel. Prvi tunel, ki sem ga v NZ sploh videl. Na srečo ni osvetljen tako da je vožnja v delu, ko se naredi tema prav srhljiva.

Na koncu se sploh nisem zavedal, da sva se vozila 3,5h. Čeprav ne morem isto reči za mojo zadnjo plat, ki me je še naslednji dan zelo bolela. Nauk te zgodbe je da se je bolje držati hoje kot kolesarjenja. :)