Gor in dol po zelenih travnikih

Za danes sva si zadala da bi rešila še zadnji problem v Novi Zelandiji, transportno sredstvo. V igri  je bilo (so še) več idej, vendar se je seznam hitro krajšal. Ena možnost je bila predraga, druga z butastim pravilom, da ne smeš več kot enkrat po isti relaciji,...  Tudi po obisku Backpackers Car Marketa, kjer sva pričakovala nižje cene kot povsod drugod, nisva našla prave rešitve. Tako sva bila že pred poldnevom sva poklapana in brez idej. Zato sva se raje, kot da bi mislila na avtomobile in kamperje, prelevila v turista in šla na oglede.

Aucklandski muzej in Domain sta tako le dobila svoje mesto na najini poti. Pred muzejem je velik travnat park oz. igrišče za kriket. Vsaj 10 igrišč je razmetanih po travniku in vsa so bila zasedena.

Sredi tega parka se vzdiguje majhen griček, poraščen z velikimi drevesi, na samem vrhu pa je prav posebno drevo TOTARA. Obdano je z leseno rezljano ograjo in je spomnik prvemu maorskemu kralju – Waikato chief Potatau Te Wherowhero. Več o Maorih, njihovi zgodovini in kulturi pa ob kakšni drugi priložnosti.

Park je lahko tudi cricket igrišče oziroma igrišča :)

Delček ograje okrog Totare

Preden sva vstopila v sam muzej sva skočila še do bližnjega zimskega vrta, kjer sva si ogledala razne lepe rožice, ki pri nas rastejo spomladi, tako da ne rabimo zimskega vrta. :) Vrt je lep kraj za sprostitev. Razdeljen je v tri dele: notranji del pod sončno gredo, zunanji del z ribnikom in še bolj zunanji pragozd z različnimi praprotmi (tipičen novozelandski simbol).

V gozdu takšnih in drugačnih praproti

Sam muzej pa je ogromen. V njem lahko spoznaš veliko o Polinezijskih ljudstvih, še posebej o Maorih. Razstavljen je vojni kanu  (25m dolg za 100 vojščakov) in Maorsko hišo v naravnem merilu,  v katero lahko vstopiš če si do nje spoštljiv in si sezuješ čevlje. 

V maorski hišici

25m vojni kanu za 100 vojakov

   











Sicer  pa je razstavljenih še veliko zanimivih zbirk: živalstvo, pohištvo, otroštvo skozi čas, Nova Zelandija v vojnah in Edmund Hilary ter njegov cepin.   

Prvi cepin na vrhu Mount Everesta

Najbolj zanimiv del zbirke pa je Vulkan. Zbirka vsebuje video, ki predstavi nastanek Nove Zelandije iz vulkanskih izbruhov, različne magmatske kamnine, ter simulacijo kako bi bilo, če bi danes v Aucklandu izbruhnil vulkan. Najprej spremljaš TV poročila, ki govorjo o potresni aktivnosti in možnosti izbruha vulkana. V oddaji je tudi poseben gost – vulkanolog. Ko ta ravno razlag, kako vemo da bo vulkan zagotovo izbruhnil, skozi okno vidiš kako se iz zaliva dviguje para. Poročevalka omeni to dejstvo, vulkanolog pa zaključi, da je vulkan očitno izbruhnil. V tistem trenutku se hiša zatrese in elektrika crkne in potem skozi okno spremljamo izbruh in oblak vulkanskega pepela, ki  se nam vedno bolj bliža, dokler ne prekrije hiše.

Po muzeju sva se odpravila skozi dva parka proti morju. Tu sva spoznala drugo plat Aucklanda. Celotno mesto je zgrajeno na 50 vulkanih, od katerih niso še vsi rekli zadnje besede. Posledica take poselitve je da se ob enem takem pohodu kot sva ga imela midva počasi naveličaš hoje gor in dol. Ravno prideš gor že se moraš spustit na drugo stran dol in obratno. Je pa vredno truda, saj te pot pripelje med čudovite zelenice, nekatere večje, druge manjše. Nekatere so  porasle samo s travo, druge tudi z vrtnicami, tretje pa z velikanskimi drevesi. Vse to pa obkrožajo lesene hiške, take kot v kakšnih ameriških filmih. Sam bi jih imenoval vikend hiške, saj spominjajo na apartmaje na hrvaškem morju. Ta zeleni mestni predel se imenjue Parnell in je gotovo delček Aucklanda v katerem bi se dalo živeti. :)

Lušne lesene hiške...

ki imajo samo en kamniti del - stopnišče na verando :)

Parnell Rose Gardens - čez en teden (5&6.11) imajo prav festival vrtnic, takrat bo že vse cvetelo.

Ena od številnih zelenih površin, namenjena rekreaciji, sprehajanju, piknikovanju, počivanju,...

No, ko sva zapustila ta raj in se počasi odpravila proti hostlu sva se korak za korakom soočala z najinim nerešenim problemom. V vsaki drugi stavbi je bilo podjetje, ki je ponujalo najem avtomobila oz. kamperja . Pred nama je bil torej še en večer brskanja po internetu in iskanja najugodnejšega transporta. Še dobro, da se včasih zgodi kaj, kar ne pričakuješ. :)

Aklimatizacija

Že pred odhodom sva si z namenom privajanja na novo okolje rezervirala prvih pet dni v Aucklandu in to se nama trenutno kar obrestuje. Po oblinem spancu, sva se ob 12h le spravila pokonci, uredila in se odpravila...jest in na kofe! :) Ko sem dobila dozo kofeina so moji možgani končno začeli delovati in sva se lahko odpravila na raziskovanje. 

V teh petih dneh sva nameravala pridobiti/urediti/ narediti:

1)      novozelandski telefonski številki

2)      kupiti pretvornik za vtičnice

3)      IRD številko ( davčna številka)

4)      bančni račun

5)      plan za naprej

Prvi cilj sva izpolnila še pred mojo tako željeno kavo, saj sva šla mimo trgovine operaterja 2degrees in sva preprosto zavila vanjo, kupila SIM kartici in kartici za 20$. Nato se je na številko 2 vrinilo iskanje supermarketa, da nabaviva hrano, saj sva hitro (no nekateri malce kasneje) ugotovila, da najin budget ne bo prenesel vsakodnevnega prehranjevanja zunaj.  Iskanje se je rahlo zavleklo, saj sva si vmes ogledala pristanišče in jadrnice, znameniti Sky Tower in nato ugotovila, da je Countdown (ala slovenski Mercator) le 3 minutke od najinega hostla. Nakupovanje se je zavleklo, saj sva se morala najprej spoznati z njihovimi domačimi proizvodi in zraven gledati cene. Tako sva bila zelo vesela, ko sva na policah, med številnimi novimi proizvodi in izumi (npr. voda v plastični pločevinki), našla Barilla omake, ki imajo navodila za uporabo v slovenščini. Tam cena ni bila pomembna, Barillo pa res morava kupiti. :) 

Barilla :)

Voda v plastični pločevinki

Žal v Countdownu ne prodajajo električnih pretvornikov in ko sva špejžo pritovorila nazaj v hostel je bilo za Warehouse ali Dick Smitha že prepozno. Pa jutri, sej mamo cajt! :) Čisto preveč naspana sva se odpravila še na večerni sprehod, ki je vseboval tudi postanek v baru z živo glasbo. Za The Beatles fans – njihove skladbe v novozelandski izvedbi se splača slišati! Pa ne se sekirat če kar ne boste znali več čisto celega besedila, to je pač novozelandščina! J

Danes sva se podala v lov na IRD številko , ki jo morava pridobiti če želiva delati in če želiva odpreti bančni račun. Pridna sva si papirje pripravila že doma in nama je na obrazcu manjkalo le še par informacij. Vloge za IRD številko se na NZ oddajajo na pošti,  nato pa na začasni naslov v 10 delovnih dneh prejmeš pošto, kjer je zapisana številka. Seveda pa lahkov enakem času pokličeš na zastojn številko in ti jo preprosto povedo. Pošta je hkrati tudi KiwiBank. Tako sva poleg oddaje vloge, odprla tudi skupni bančni račun. Rečeno nama je bilo, da naj se vrneva ob 15h nazaj, da bo vse pripravljeno. Bilo je pripravljeno, a niso imeli več bančnih kartic. Tako sva se sprehodila še do naslednje večje pošte, kjer so nama po manjših tehničnih težavah le pripravili kartici.

Tako sva sedaj pri točki številka 5 – razmišljava kako se bova premikala po NZ, kje bova spala,... Ugotvaljava ali se nama splača kupiti najin prvi avto, mogoče celo minicamper. Bi mogoče kupila šotor? Za konec še nekaj slikic iz Aucklanda  

Več v naslednjih dneh! :)

Jadrnica Team New Zealand, ki tekmuje v America's Cup! Pavel bo šel jadrat pravo regato preden greva domov! :)

Sky Tower - Urška bo šla pred odhodom domov skočit iz njega :)

Pogled iz Viaduct Harbourja - tuki majo take fajn lesene ležalnike, da bi človek lahko cel dan tam preživel!

Prihod

Po 24 urah letov in 10 urah čakanja sva v sredo, 26. oktobra, popoldne le pristala na novozelandskih tleh. Sledil je del, ki sva se ga oba rahlo bala – priti čez carino! :)

 

Nova Zelandija pa tudi sosednja Avstralija sta namreč znani po svojih zavarovanih mejah, sploh kar se tiče vnosa hrane, surovin, lesa , kamp opreme, rastlin, ...  in s tem povezanih bakterij, virusov,...  Skratka zelo skrbijo za svojo varnost. Pred vstopom moraš natančno izpolniti obrazec in prijaviti vse take zadeve, potem pa se sami odločijo ali ti pustijo to prenesti v državo ali ne.  Če nisi prepričan ali imaš kaj od napisanih stvari v prtljagi je bolje da obkljukaš YES in potem ugotoviš, da ne vnašaš tveganih snovi, kot da obkljukaš NO in te na meji »dobijo«. Za to obstajajo namreč zelo velike kazni, poleg tega pa jim postaneš sumljiv. :)

Tako sva pridno obkljukala YES pri hrani, da je Pavel lahko prenesel čokolado, ki nama je ostala kot popotnica od doma in da sem sama lahko prenesla svojo domačo potovalno lekarno. Uslužbenec, ki je preverjal najino vizo in po izgledu ni bil niti 2 leti starejši od mene se mi je prav lepo narežal, ko sem mu pod nos pomolila list vseh zdravil, ki jih imam s seboj. In ker na mojem obrazcu piše, da sem še študent me je seveda tudi povprašal kaj študiram in nad odgovorom ni bil presenečen. :) Po tem čekiranju sva prevzela svoja nahrbtnika in se sprehodila do rentgena. Preden sva lahko oddala nahrbtnike na trak, sva mogla pokazati še svoje pohodne čevlje (Merrellke), če so primerno čisti in brez blatnih madežev. Označena kot very good sva se končno prebila iz tranzita in vstopila v Novo Zelandijo.

Letališče sva zapustila z AirBus, ki naju je pripeljal skoraj pred vrata najinega hostla – Nomads Fat Camel Hostel. Oči so se nama že skoraj same zapirale, tako da naju soba brez oken sploh ni zmotila. V domovino sva javila, da sva živa in zdrava in omahnila v deželo trdnega spanca.

Prvi pogledi na NZ

Prvi pogledi na NZ

Čakanje na AirBus

Kia Ora! :)

To je blog o najinem raziskovanju Dežele dolgega belega oblaka = Aotearoa-e = Nove Zelandije.
Potrudila se bova, da bo čimbolj zanimiv, slikovit in poln dogodivščin!
Lepo vabljeni k branju! :)