Božič v kopalkah...

Še v domačih krajih sem si težko predstavljala kako bo izgledalo, ko se decembra dnevi daljšajo namesto krajšajo in kako se temperature vztrajno dvigujejo namesto nižajo. Kakšen bo občutek preživljanja božično – novoletnih časov v kratkih rokavih?

No, sedaj vem kakšen je občutek. :) Božič vsekakor ni isti, ni sicer napačen, kljub temu pa letošnji ni imel »pravega« pridiha. Treba je seveda dodati okoliščine - s Pavlom preživljava božični čas v hostlu, skupaj z kupom mladih popotnikov in ne v okolju družine, kjer sva ga vajena preživljati. Prav tako so manjkali bistveni delčki, ki pripravijo meni dosedaj znano božično vzdušje – postavljanje jaslic,  velika družinska večerja,...  Ampak kljub vsemu temu sva se imela fajn in dobila neko novo izkušnjo. :) Torej, kako je izgledal najin poletni Božič:

Kot prvo sva 24. decembra dopoldan preživela med jagodami.  Celoten teden ni bil preveč naporen, naporna sta bila samo zadnja dva dneva. V četrtek (23.12) smo vstali še bolj zgodaj kot ponavadi, saj smo bili na delovnem mestu že ob 6h. Nabralo se nas je 8, občasno 9, obiralcev in v dobrih petih urah smo pobrali celotno malo polje in tretjino velikega. Razlika v pobiranju je bila očitna, saj so padli vsi standardi kaj pomeni »še zelena jagoda«.  Pobirali smo praktično vse kar je bilo že oranžne barve. Popoldan je bilo posvečeno peki potice (več o tem si lahko preberete v prejšnji objavi). 

V petek je budilka zvonila še prej (4.15) in ob 5h zjutraj, ko se še sonce ni niti zbudilo smo mi že pakirali jagode in čakali da bo dovolj svetlo, da gremo »požet« kar je še ostalo na velikem polju. Nekje v sredini pobiranja je na polje pritekla šefica in se začela dret: »You have to pick faster!«. Ja, Kiwiji so zmešani na jagode. Kot si pri nas skoraj ne moreš imeti Božiča brez potice, tako Kiwiji ne morejo brez jagod. Ljudje so že v četrtek, še več pa v petek stali v vrsti tudi več kot pol ure samo zato, da so si priborili svoj kilogram ali dva jagod. No, mi smo bili očitno prepočasni, zato smo prestavili v peto brzino in nam je uspelo pobiranje uskladiti s porabo . Rezultat je bilo 9 izmučenih pobiralcev, ki so za nagrado dobili premik na malo polje in še eno pospešeno obiranje. Po tem pa na srečo nismo dobili nobenega presenečenja več. Jagode so bile uspešno razprodane in mi smo se lahko odpravili na dvodnevni počitek. :) 

Popoldan je tako namesto ob postavljaju jaslic, minilo ob poležavanju na travi dokler se ni začela naša žurka.

priprave na božično praznovanje :)

To je pomenilo tri mize polne različne hrane – od riža z morskimi sadeži, spomladanskih zavitkov, solat vseh vrst, mesa iz žara do super čokoladnih in jagodnih sladic. Manjkale seveda niso niti sveže jagode. :)  Vse skupaj je izgledalo bolj kot velika poletna vrtna zabava. 

Miza polna dobrot

Delček najinega prispevka

Miza s sladicami - njamiiii :)

Brez jagod pač ne gre

Ekipa "jagode"

Božični pridih so dale številne božičkove kape in igra »Secret Santa«. Dva dni nazaj smo vsi izžrebali eno ime in tej osebi si kupil ali naredila darilo v vrednosti 10 NZD. Darila so bila zelo luštna in nekatera tudi zelo domislena. Pavel je tako dobil ogromno novozelandsko zastavo, jaz pa kar darilo, ki sem si ga sama izbrala, saj je bil moj »skiriti Božiček« Pavel. :) 

Pavel je bil priden in Katikati Božiček mu je prinesel Kiwi zastavo :)

Najina žurka se je zaključila približno ob 23h, ko sva se odpravila k polnočnici. Tudi tega na NZ niso ravno vajeni. Velika večina župnij namreč naredi polnočnico že ob 7h ali 8h zvečer. Midva sva si res želela, da bi imela vsaj pravo polnočnico, zato sva se odločila da se odpeljeva do Mt Manganui. To je bilo lažje reči kot storiti, saj sva bila po celem dnevu zelo utrujena in 50km vožnja v eno smer v temi ni pripomogla k izboljšanju. Kljub dolgotrajnemu iskanju cerkve in krajšem pogovoru s policisti sva uspela ujeti pričetek maše, žal pa sva zamudila petje božičnih pesmi pred mašo. Ko sva se vrnila v hostel je bila zabava že v zadnjih izdihljalih. Vztrajajo je le še nekaj ljudi, ki sva se jim za 20 minut pridružila, nato pa šla v horizontalo.

Božiček in jelenček

Na božični dan se je kazalo lepo, sončno vreme in skoraj soglasno smo se vsi odpravili na plažo. Kar je tudi v skladu s Kiwi tradicijo, saj je bila plaža polna družin in skupin prijateljev. Tako je popoldan minilo ob poležavanju na mivki, sončenju in za nekatere tudi plavanju.

Božično poležavanje na plaži!:)

Božično – novoletni prazniki trajajo na NZ ravno tako dolgo kot v Sloveniji. Uradno sta dela prosta dneva 25. december (Božič) in 26. december (Boxing Day).  Na 26.12. so včasih delili darove revnim. Ime pride iz besede »box«  (škatla), saj so vse darove zavili v škatle in jih nato razdelili med revne ljudi. Ne vem, če to danes še kdo počne, ampak praznik in ime sta se ohranila vse do danes. Naslednja dela prosta dneva sta potem 1. In 2. januar.  

Te dneve smo bili tako tudi mi, pobiralci jagod, ki sicer delamo vsak dan in ob vsakem vremenu, prosti. Nič čudnega, saj če na NZ delaš za praznik moraš dobiti 1,5x plačilo kot na običajen delovni dan. To pa še ni vse. Če dela prosti da pade na nedeljo se »praznik« prenese še za en dan.  Recimo, ker Boxing Day in Novo Leto letos padeta na nedeljo, to pomeni, da se dela prosti dan in s tem tudi 1,5x plačilo prenese še na 27. december in 3. januar.  Mi smo to izvedeli 27. Decembra, ko smo prišli na delo. Bili smo postavljeni pred dejstvo, da lahko delam za običajno plačilo ali pa gremo nazaj domov spat... Pa smo se odločili da je 6h po 14 NZD vseeno bolje kot 0NZD. :)

Tako Božič v kopalkah smo dali skozi, sledi še novo leto.... več o tem pa naslednjič. :)

Nekaj domačega

Ne vem točno kdo je dal idejo, da bi za Božič spekla potico. Ampak ideja je bila tu in ostalo nam je le da jo realizirava. Tako bova imela vsaj malo domačega božičnega vzdušja, ker ostalih stvari, ki jih doma ponavadi počnemo ni bilo (postavljanje jaslic, čiščenje stanovanja, ...).

Prva stvar je bila izbira recepta. Najprej sva se obrnila na domače, preverjene recepte. Vmes pa sva pridobila še dva recepta iz www.kulinarike.net, tako da sva bila po prejetju receptov od mame dobro založena. Naslednja večja uganka je bila kdaj naj bi potico pekla. V službi so nam govorili da bosta dva dneva pred Božičem zelo naporna, zato je za peko ostal le četrtek. 

Takoj po delu v četrtek sva skočila do supermarketa opremljena s seznamom vseh potrebnih sestavin. Upala sva da bova dobila vse (najbolj sva bila v skrbeh za orehe) in po pol ure sva zapustila trgovino z skoraj vsem. Manjkal nama je še rum, ki se ga dobi v posebnih liquor shops. In ker nisva vedela natančne količine, sva ga kupila kar pol litra (bo pa še za v čaj :)). 

Po prihodu domov sva zasedla kuhinjo in je nisva izupstila iz rok vse do poznega popoldneva oziroma večera. Priprave so se malce zavlekle predvsem zaradi pomanjkanja opreme in dejstva da sva potico delala prvič (ponavadi sem samo asistent, Urška še to ne :D). Naj vam opišem samo nekaj zanimivih pripetljajev in postopkov pečenja potice v tuji deželi. Vse skozi pripravo sva imela opazovalce, ki so z velikimi očni gledali kaj midva počneva in marsikdo je raje počakal s pripravo svojega kosila ali večerje.

Kuhinja v backpackerju je precej prehodna in ima vsaj ena vrata vedno odprta, včasih tudi več (vse tri). Zato je bilo treba vse kar je bilo občutljivo na prepih spraviti na varno in toplo - najino sobo.  Tam se je tako moka grela na sobno temperaturo, kvas je vzhajal, vzhajalo je testo in potica in na koncu je soba dišala po potici po dolgem in po čez.

Vzhajajoči kvas v sobi.

Speče potice v sobi.

Doma smo navajeni »mokrega kvasa« (saj veste tiste sive kocke), na NZ pa je v obliki suhih zrnc. Delovanje in peka pa je popolnoma enaka v obeh primerih.

Sejanje moke - stvar, ki traja doma pol minute, je tukaj trajala pol ure.  Moko sem namreč sejal z zelo majhnim cedilom (premera cca 5cm). Tako da sem sedel za mizo in s prstom tolkel po cedilcu kot žolna, da je moka počasi prehajala skozi.

Cedilo, moka in jaz.

Urška je imela medtem svojo dogodivščino z orehi. Ker ne prodajajo že zmletih je ta naloga padla nanjo (doma sem za to zadolžen jaz). In seveda v kuhinji ni mlinčka za orehe, zato je namesto mlinčka uporabila kar ribežen za sir. In ker je v delu uživala, je ribala vsko jedrce posebej (drugače se seveda sploh ne da :)). Slabost tega postopka je bila, da ti na koncu pod prsti ostane majhen košček oreha, ki ga ne moreš zribati, brez da bi zraven fajn poribal še prste. Tako sem na koncu iz kupa zmletih orehov, poiskal še vse večje delčke in jih posebej zribal. Skozi isti ribežen kot orehi so šli tudi piškoti.

Urška, ribežen in orehi.

Podlaga za razvajat testo je bila kar miza (nobenega prta ali posebne deske), za valjar pa sva uporabila kar prazno steklenico vina.  Testo sva valjala dvakrat, saj se nama je prvič preveč prijelo na podlago in je bilo treba začeti vse znova. 

Ker nikoli še nisem gnetel testa nisem imel pojma kdaj je testo pravo.

Valjamo in valjamo, nato pa se prime na mizo in začnemo z nova.

Vsaj rozin nismo pozabili, ki so se pošteno namočile v robri dozi ruma z malo vode.

Najbolj zahtevno delo z estetskega vidika je zavijanje in prestavljanje potice v pekač. Pri zavijanju je šlo več ali manj vse kot je treba, le na nekaj delčkih  se je testo prijelo mize. Sledilo je še rezanje in prestaljanje v pekač. Pri prvem odrezanem kosu sva se malce uštela, saj je bil kos prevelik in sva ga morala malce potlačiti, da je ustrezal meram pekača.

Rezrežem potico in vidim, da sem odrezal prevelik kos, a jo vseno stlačiva v model.

Potica naj bi se pekla od 1h do ure in pol, v normalnih pečicah. V naši mini pečici je bila narejena v 45 minutah in rezultat ene ure je bila rahlo črna skoraj.

Mini pečica, ki je v slabih 45 min spekla potico.

Kljub vsemu je bil končni rezultat zelo zadovoljiv. Prvi pekač, tako rečenih končkov (ki se je na koncu izkazal za dobri dve veliki potici), smo poizkusili takoj po prihodu iz pečice. »Ta pravo« potico pa smo pustili za Božič. Najbolj sva se bala (kot vsaka dobra gospodinja :D ), da bo imela luknje in bo preveč suha. Pa se ni zgodilo ne eno ne drugo. Potica je bila super tako po izgledu kot po okusu :) , zato jo pa seveda ni več. :(

Delovno življenje navadnega popotnika

Po treh tednih bivanja in dveh tednih dela sva že precej domača v Katikati in hostlu. Malce (cisto malce) sva zanemarila blog, saj nimava vsak dan novih dogodovščin o katerih bi lahko govorila. Naj vam opišem, kako izgleda najin povprečen dan v Katikati.

Budilka zvoni ob 5.50. Ponavadi se Pavel stegne po telefon, jo ugasne in se skobaca iz postelje. Sama sem bolj lene narave in rada prebujanje podaljšam še za kakšno minutko ali pa... dokler se Pavel ne vrne v sobo in pove, da je ura že 6.05 in da res moram vstati. Takrat se tudi sama zmigam iz tople postelje v kuhinjo, kjer Pavel že je zajtrk, mene pa čaka skodelica kave. :) Približno ob isti uri na plano prilezejo še ostali zaspani obrazi in čez kuhinjo je na vse strani slišati zehajoče »Morning«. V 15min si pripravim zajtrk, ga pojem in se preoblečem v delovna oblačila.

Ob 6.25 je čas za odhod iz hostla. Na delo se vsak dan peljeva še dva češka prijatelja – Aleno in Jakuba. Ob 6.30 (včasih minutko prej, včasih minutko kasneje) smo že pri jagodah in pripravljamo posode in gajbe za nabiranje. Ob 6.40 se kot na kakšni dirki postavimo vsak v svojo vrsto in obiranje se začne. Kako pobiranje poteka sva opisala že v nekaj objavah nazaj, zato se tu ne bom spuščala v podrobnosti. Vsak pobira svojo vrsto in ko uspemo priti do konca dobimo »odmor«, v katerem se lahko malo pretegnemo. Vse nabrane posode je treba namreč pobrati iz vrst, jih zložiti v gajbe in preneseti v trgovino ali hladilnik. In potem jovo na novo, dokler ne oberemo vseh vrst predvidenih za tisti dan.

Predvsem na začetku obiranja nas pride na polje pogledati tudi šefica (kličemo jo Kay – ne vem pa če je to okrajšava za kakšno ime ali dejansko ime), ki pokomentira naše obiranje. Ponavadi je problem, ker nabiramo še ne dovolj zrele jagode (umetnost ločevanja med odtenki rdeče ti tu zelooo prav pride). To se zlasti zgodi takrat ko je celodnevni izkupiček zelo visok. In pridni in vestni delavci kot smo, vzamemo vsako njeno besedo »za sveto«. Tako se plošča čez dva dni obrne v to, da sedaj pa puščamo preveč dobrih, zrelih jagod. Ok, moramo spet več pobirati. In tako dalje. :) Vsekakor ni nikoli odlično, se pa znajde na njenem listu tudi pohvala. Recimo včeraj je bila zelo zadovoljna tako s količino kot z izgledom nabranih jagod. Juhejjjj!!! :) Za nagrado smo lahko tisti dan opravili dvojno pobiranje. :) Skoraj 10h obiranja jagod! :) V tolažbo nam je bilo le to, da imamo zato danes dela prost dan, saj naj bi zelooo deževalo (trenutno sicer ravno ne zgleda tako). 

Ob normalnih dneh delamo med 5-6h, odvisno koliko je jagod in kako hitri smo. Če »prehitro« končamo potem se radi igramo igrice kot so – iskanje skrite koruze v travi, čiščenje vrst med jagodami, ki so polne plevela, visoke trave,... se že kaj najde. :) Ko zaključimo z delom se vrnemo v hostel. Potek popoldneva je odvisen od volje, vremena, družbe,... Ponavadi se začne s kosilom, nato malce počitka pred TV-jem, računalnikom ali preprosto s sedenjem v fotelju.  Včasih prebereva kakšno knjigo, zadnji hit trenutno je sestavljanje puzzlov. Včasih se odpraviva v Taurango v šoping, ob nedeljah h maši ali pa do bližnje Waihi Beach na ribolov. Vedno bolj se bliža 16h bolj se hostel polni z ljudmi, ki se vračajo iz dela in hostel malce oživi. Folk igra ping-pong ali pa beer pong, se pogovarja, gleda filme in nadaljevanke,... Cindy (vodja hostla) je zelo prijazna oseba in poskrbi, da imamo na vsake toliko kakšen barbacue, da se vsi malce podružimo. Ure hitro minevajo in en, dva, tri je ura 10 zvečer - čas za spanje za vse tiste, ki moramo zgodaj vstajati.

Prve puzzle - Noetova barka v 1000 koščkih, nekateri  zelo abstraktnih oblik

Po treh popoldnevih nama je uspelo

Puzzle #2 - novozelandska tematika

Jaz pišem blog, Pavel pa vztrajno sestavlja :)

Reakreacija - turnir v beer pongu

Vsake toliko se odpraviva tudi na špancir po mestu, sploh če se v mestu kaj dogaja. Tako se je v soboto odvijala božična parada. To je bil highlight dogajanja v Katikati v zadnjih dveh tednih. Po glavni ulici so se sprehodile vse pomembne organizacije, šole, skupnosti tega mesta in okolice.  Delili so bonbone za najmlajše, veselo mahali, nekateri prepevali in vsi so vsem želeli srečen božič! :)  Kot zadnji se je na velikih saneh pripeljal tudi Božiček.

Pričetek parade - s policijo in gasilci

Grande avokado

Maorska skupnost

Konjeniki - slika je nastala predvsem zaradi možakarja, ki pridno hodi za konji in pobira če konji kaj izvržejo. Vipava bi se lahko kaj naučila iz tega naslova! :)

Dobre želje za Božič

Santaaaaaaa :) in seveda Rudolf :)

Božična tematika našega hostla - na NZ baje Božiček pusti darila kar na strehi in se nič ne trudi s plazenjem skozi dimnik

Jaslice cez cesto

Tako je to – delovno življenje navadnega popotnika! :)