NZ dežela čudes #5

Money Back Guarantee

je besedna zveza, ki jo boš na NZ prebral na skoraj vsakem izdelku. Torej načeloma če ti neka stvar ni všeč, jo neseš nazaj in ti vrnejo denar. Mika me, da bi enkrat to poskusil s čokolado. Pojedel bi skoraj celo in preostanek nesel nazaj. Mislite, da bi mi dali nazaj denar ali pa novo čokolado?

Načelo "Money back guarantee" velja za vsak izdelek in taki napisi krasijo skoraj vsak izdelek od televizije do čokolade.

NZ dežela čudes #4

Nekaj nad čemer se vedno čudim v NZ so ceste in vse kar je povezano z njimi. Naj vamjih naštejem samo nekaj:

Mostovi:
Večina mostov po NZ je enosmernih in se nahajajo kjerkoli tudi na najbolj prometnih magistralkah. Vozniki po NZ tako zelo velikokrat naletijo na prometni znak "One lane bridge" in če slučajno nahajte še na kakšni obalni cesti kjer je veliko močvirja ali kaj temu podobnega, znaku dodajo še kakšno številko, kar pomeni da bo teh mostov več.

Samo enkrat na zahodni obali južnega otoka me je pa presenetilo, da so na enosmeren most dali še želežniške tire. In na žalost ni bilo nikjer kakšnega znaka, kdo ima prednost vlak ali avto. :)

Tuneli:
Tunelov za cestni promet pa skoraj ne najdeš. Lahko rečem, da sem prekrižaril NZ po dolgem in počez in na celotnem potepanju naletel le na 4 tunele. Od teh 4 tunelov noben ni bil ravno "normalen": ali so enosmerni, neosvetljen, zelo ozki, ali ...

Aoraki

Iz osrčja južnega otoka sva se zapeljala na vzhodno obalo v Dunedin in začela z iskanjem najinega novega doma. Nato pa sva se za podaljšan vikend odpravila nazaj v center, pod najvišji vrh NZ Mt. Cook ali Aoraki. Videla sva ga že z zahodne strani, zato je nastopil čas da si ga pogledava še iz vzhodne, pa tudi od malo bližje.

Pred odhodom v NZ sem imel idejo, da bi se podal na najvišji vrh. Seveda se nisem pozanimal o težavnosti ali o čemerkoli drugem. Vedel sem samo da je visok nekaj čez 3500m, višina, ki mi še ne bi smela  povzročati kakšnih posebnih težav.

Med popotovanjem po NZ sva iskala razne gorniške poti, a nikjer ni bila omenjena nobena pot na Mt. Cook, kar se mi je zdelo zelo čudno. Potem pa sem videl še nekaj slik in 3D prikaz Južnih Alp. "Dream on" je bilo edino, kar sem še rekle o možnosti, da bi v bližnji prihodnosti stal na tem vrhu. Pa tudi nisem imel nobene želje, da bi me z gore prišel reševat možakar kot ga vidite na spodnji sliki.

Oprema gorskega reševalca v 19. st.

Tako mi je ostalo le da se malo sprehodim po narodnem parku, pa še to po dolinah, ne na kakšen vrh. Na  NZ je "miljavžent" raznih poti, a le peščica jih vodi na kakšen vrh. Ne kot pri nas kjer na vsak vrh pripelje pet različnih poti.

Da vam malce bolj opišem najin izlet. Iz Dunedina sva se odpravila v četrtek popoldan in se v enemu dnevu pripeljala v Mt. Cook National Park. Na poti do parka sva se ustavila pri maorskih jamskih poslikavah in Elephant Rocks. 

Prve so naju malce razočarale, saj so poslikave tako blede da se ne da razločiti kaj so hoteli narisati ali pa so počečkane z modernimi grafiti.

Slonje skale pa so apnenčasti kamni, ki sta jih voda in veter izoblikovala v zanimive figure. Če imaš veliko domišlije v figurah kakšno podobnost z realnim svetom.   

Ko pa enkrat zapustiš varno udobje avtomobila v osrčju Mt. Cook narodnega parka se počutiš zelo majhnega, saj si obkrožen s skoraj samimi tritisočak.

Najprej sva se malo bolj spoznala s Sir Edmund Hillary, Kiwijem, ki je s šerpo Tenzing Norgay prvi stopil na najvišji vrh sveta. Prav tako se je, s svojim prirejenim traktorjem, prvi zapeljal na južni pol. Ostali Kiwiji so seveda na Sir Ed-a zelo ponosni in v hotelu Hermitage si lahko ogledaš galerijo njegovih dosežkov, kot tudi film o njegovem življenju. Prav pod Mt Cook-om se je Hillary prvič srečal z gorami in od tu dalje je razvijal svojo ljubezen do gorništva in alpinizma, ki ga je kasneje pripeljala do osvojitve Mt Everesta.

Naslednji dan sva se odpravila na krajši sprehod po Hooker Valley do Hooker Glacier in njegovega ledeniškega jezera. Popoldan pa sva skočila še v sosednjo dolino, ki se hvali z največjim ledenikom na NZ - Tasman Glacier in istoimenskim jezerom. V obeh jezerih čez celo leto plavajo ledene gore, ledenik pa izgleda kot peskovnik (rjav in posejan z različno velikimi kamni), saj so tukajšnji hribi sestavljeni iz krhkih kamnin.

Pot sva izpod vršacev nadaljevala ob jezerih nazaj proti vzhodni obali.

Lake Pukaki

 

Lake Tekapo

Prelepa kamnita cerkvica ob jezeru doda kraju romantičen pridih. Kar pa je tudi eden poglavitnih razlogov zakaj je to priljubljena destinacija za poročno fotografiranje.

Tako sva zapustila gorski svet in se zopet približala morju. Zaključek najinega izleta s postanki v Timaru, Oamaru in Moreaki bulders pa bo sledil v nadaljevanju. :)

V deželi adrenalina

Naj vam še povem, zakaj sva za križarjenje po Milford Sound izbrala ravno 21. marec - ne zato, ker je to začetek jeseni (ali pomladi, odvisno od poloble). Razlog je bil veliko bolj preprost - glede na vremensko napoved, naj bi bil to še zadnjih lepih, sončnih dni in potem naj bi sledilo cca. 4 dni oblačnega in rahlo deževnega vremena. In ker se nama je čas brezskrbnega pohajkovanja naokrog počasi iztekal, sva rekla, da se splača v enem dnevu prevoziti 350km (relacija Wanaka - Milford Sound), da si ogledava famozne fjorde.

In vreme se je (žal) držalo napovedi in že takoj naslednji dan sva se zbudila v oblačno in roseče jutro. Hitro nama je postalo jasno, da s predvidevnim pohodništvom ne bo nič in da v Te Anau nimava veliko za počet. Zato sva znova osedlala najinega jeklenega konjička in ga vodila po poti nazaj v Queenstown, kjer sva čakala na "lepše čase". Najin čas za brezskrbno in časovno neomejeno pohajkovanje naokrog se je namreč počasi iztekal, saj se je vedno bolj bližal 26. marec in z njim začetek moje diplome v Dunedinu (o tem kdaj drugič). :)
Tako sva pokopala oz. preložila sanje o Kepler Track - enem od Great Walks v Fiordlandu in upala, da bova lahko v okolici Queenstowna in Wanake pokurila "odvečno" energijo.

Queenstown iz Cadrona Valley

Sprva sva to poskušala v Glenorchy, luštni vasici, ki je izhodišče številnih pohodnih poti. Želela sva si kake 3h hoje v obe smeri, ampak ravno te vmesne opcije ni bilo. Kratki pohodi sobili vsi označenih za maksimalno uro v obe smeri, daljši pa so se začenjali pri 4h v eno smer. Ura je bila 12:00 in tako sva se morala sprijazniti samo s krajšim sprehodom po vaškem močvirju. Popoldan sva preživela v knjižnjici, kjer sva čakala, da dež preneha, pisala razglednice in kovala načrte za naprej.

Vasica Glenorchy in zgornji del jezera Wakatipu

Glenorchy lagoon - počasi je tudi na NZ prihaja jesen

in z njo gobe :)

Plan je bil sledeč - jutri se bova sprehodila po mestu in vmes šla v BelowZero Ice Bar in na domnevno najboljši hamburger, ki se ga da na NZ dobiti - Fergburger. Nato se bova odpravila v Wanako in se na poti ustavila še na mostu čez Kawarau River, kjer so prvi začeli izvajati komercialni bungy.  Most je še vedno v uporabi za skoke, zraven pa je tudi "center", kjer imaš poleg samih prijav, možnost spoznati tudi zgodovino bungya in si seveda ogledati pogumneže, ki so na vrsti za 1,2,3 bungyyyyyyy. Vremenu primerno žal ta dan ni bilo nobenega kandidata. :(

Earnslaw - zadnji še delujoči, potniški parnik na južni polobli

Tržnica - košček torte ali milo? Kar oboje. :)

Ledeni kozarci

Pod nulo je mrzlo, zato se grejemo ob kaminu

Vrsta v Fergburgerju

Slavni menu - midva sva naročila kar tipični Fergburger, žal sva ga pozabila slikat.

Nasplošno velja Queenstown za prestolnico adrenalina - od vseh mogočih načinov bungy-a (naprej, nazaj, na glavo, na noge, gugalnica, v tandemu, podnevi, ponoči,... ) do sky diving, kanjoninga, adrenalinskih poletov, ...  tu gotovo (za primeren denar seveda) dobiš to kar si zmisliš. Osebno sem si oz. si še želim, da bi preizkusila guglanico Nevis, ki je največja na svetu. Popelje te po 300m loku, s 70m prostega pada in hitrostjo 150km/h.
Več podatkov pa na tejle povezavi:  Nevis Swing
Želja ostaja, treba bo samo še malo delat, da si jo bom lahko privoščila in mogoče prepričati mojo boljšo polovico, da bi to storila v tandemu. Mislim da bo prvi cilj veliko lažje dosegljiv. :)

Kawarau Bridge

Kawarau River

Pot naju je potem vodila naprej skozi zanimivo dolino reke Kawarau do Cromwella in nato naprej v Wanako. Upala sva, da nama bo vreme naklonjeno in bova lahko šla na zadnji potovalni dan raziskovat dolino ledenika Rob Roy  A žal nisva imela te sreče in sva se morala zadovoljiti z vzpončkom na Mt Iron. Ta naj bi trajal 45min v eno smer in ponujal čudovit razgled nad Wanako. Grozeči oblaki, ki so naju odvrnili od Rob Roy-a so se zelo hitro premikali proti nama in rezultat je bil sledeč: vzpon in sestop sta nama vzela skupno 45min, razgleda ni bilo oziroma ga nisva utegnila videti,  v avto sva pritekla prijetno namočena in prav tisti dan sva pozabila  nazaj na nahrbtnik namontirati pončo. Za zaključek je seveda 2 minuti po najinem prihodu v avto, dež ponehal in je posijalo sonce. :) Ja, tale jutranja telovadba nama je odvzela nekaj zgoraj omenjene "odvečne" energije.

Jezero Wanaka v jutranjem svitu.

"Grozeči" oblaki nad Mt Aspiring.

Razgled iz Mt Iron

Na Mt Ironu

Če nama ta dan ni bilo ravno usojeno zunanje udejstvovanje sva ga izkoristila vsaj tako, da sva si sicer slabe 3h vožnje do Dunedina podaljšala tako, da sva zavila na stran poti in čeprav  zgolj skozi okno opazovala gričevnato pokrajino Central Otago.

Centralni Otago skozi šipo,

Odgovor na geografski kviz :)

Lep pozdrav! :)

Po krajšem odmoru sva nazaj. :) Najprej vas bova rešila muk in vama končno razkrila odgovor na geografski kviz iz prejšnje objave. 

Tina je pravilno ugotovila, da je to Milford Sound - fjord v Tasmanskem morju. In hkrati tudi ena izmed najbolj obiskanih naravnih "znamenitosti" Kiwilanda. Če si popotnik na NZ je to gotovo obvezna točka v itinerariju, tako kot je to Kolosej za Rim ali pa Eifflov stolp za Pariz.

Čeprav je to najbolj znana in obiskana točka, vsekakor ni edini sound = fjord tu. Milford je samo eden od številnih v Fiordland National Park, vendar ima svojo edinstveno posebnost -Mitre Peak. Vrh, ki sega 1692m visoko in velja za enega najvišjih vrhov na svetu, ki se dvignejo direktno iz morske gladine.

Kako zelo je razčljenjena jugozahodna obala južnega otoka si lahko ogledate na spodnji povezavi.

Fiordland National Park

Kljub temu, da Milford še ni edini, je pa najbolj spromoviran in edini, ki je dostopen s kopenskim prevoznim sredstvom. Tam se nato lahko vkrcaš na eno izmed številnih bark, ki te zapeljejo po zalivu vse do odprtja v Tasmansko morje. Lahko pa izbereš zračni promet in si to čudo ogledaš iz ptičje perspektive.

Poleg Milforda je preko organiziranih ogledov možno videti še Doubtful Sound, za vse ostale pa je dostop omejen na  "Peš-Hondo" in za tiste, ki imajo dovolj pod palcem s svojim zračnim ali vodnim plovilom.

In ker očitno nisva še nabrala dovolj jagod oziroma oplela dovolj trt, da bi si lahko privoščila večji luksuz, sva se odločila da se greva standardna turista. Izbrala sva popoldansko 2h plovbo z Real Journey  po tej ozki morski dolini.

Tako sva se čez dan v miru pripeljala po zanimivi Milford Highway do vasice Milford, ki je sestavljena iz velikega ladjiskega terminala, malega letališča, nekaj parkirišč, restavracije/bara/trgovine s spominki ter nekaj hiš, ki ponujajo nastanitve. Pred plovbo sva se malce sprehodila naokrog in iz kopnega opazovala to "morsko-fjordsko dolino". Tam se je tudi porodila ideja za kviz, saj bi na sliki zagotovo lahko bilo vse troje (jezero, reka ali morje). :)

 Utrinki iz  Milford Highway

Prelep gorski potoček, ki se izliva v jezero Te Anau - "začetek Milford Highway".

Pogled na prave gore. Pogled iz prve "lookout" točke, na kateri se ustavijo vsi turisti.

Mirror Lakes.

Včasih morava lepote slikati kar iz brzečega avtomobila.

The Chasm - deroča voda v apnencu naredi prelepe majhne luknje.

Počasi se je bližala ura odhoda in krenila sva proti ladjiskemu terminalu, ki na zunaj in znotraj res izgleda kot potniški terminal. Imaš pulte, kjer se čekiraš in različna vrata skozi katera se vkrcaš na barko. 

Boarding pass.

Naša pot je izgledala nekako takole: po levi strani (pogled iz kopnega proti Tasmanskemu morju) smo se peljali mimo slapov, visokih sten vse do izhoda na odprto morje. Nato smo barko obrnili in se po desni strani vračali nazaj v mirni pristan. Kaj vse smo videli na poti pa naj povedo slike. :)

Utrinki iz plovbe po  Milford Sound

Hladni tuš :)

Za konec naj povem, da je kljub veliki turistični popularnosti Milford Sound čudovit in vreden obiska. Večjim množicam, predvsem avtobusom s šolarji in upokojenci, pa se tudi da izognit, če le izbereš pravi čas. :)

Utrinki iz  Milford Highway #2

Homer's Tunnel - spomin na Simpsonove :) 

Tik preden sva se zavila v spalke je jezero Gunn pokazalo svoje čare.

Iz tega kraja te ladja odpelje na začetek Milford track - enega najbolj obiskanih Great Walks v NZ. Ta 4 dnevni pohod je potrebno rezervirati po več mesecev vnaprej, saj je število ljudi na dan, ki so lahko na poti omejeno. V pohodniški sezoni (december-april) lahko pot prehodiš samo po točno določenem itinerariju in stroški teh 4 dni vsekakor niso majhni - za nastanitev (samo koče, nič kampov) in prevoz boš odštel približno 300NZD/osebo. Midva sva se odločila, da bova počakala na off sezono. :)

Konec poti v Te Anau.