Kaj je to?

Pred cca 2 mesecema, sva vas – dragi bralci, poskusila angažirati z nagradno igro o LOTR. Očitno vas ni navdušila – mogoče ni bila nagrada dovolj mikavna, verjetno pa vas preprosto ni tema toliko zanimala. :)

Zato bova tokrat poskusila s kratkim kvizem, ki je  vezan na področje geografije in malce poznavanja NZ. :)
Vprašanje je zaprtega tipa in zelo preprosto.

Kaj je na spodnji sliki?
a)    jezero Wanaka
b)    Milford Sound - fjord v Tasmanskem morju
c)    reka Clutha

Na vaše komentraje/odgovore bova počakala nekaj dni, preden vam razkrijeva pravi odgovor in najino doživetje tega delčka NZ. :)

Med morjem in gorami

Pot naju je iz vhodne obale nato vodila že čez znani Arthur's Pass nazaj na zahod. Na vrsti je bilo popotovanje po tej odmaknjeni in zelo zeleni obali od Greymoutha do Haasta.

Prvi večji postanek sva naredila v Hokitiki, kjer sva se najprej zapeljala do jezera Kaniere, ko pa se je vreme poslabšalo sva raziskovala samo mesto, kjer so pomembne dve stvari:

Zlato – celotna West Coast je bila včasih predvsem središče iskanja in kopanja zlata. V Ross-u (25km južneje od Hokitike) so npr. tudi našli največje zlato zrno na NZ. Zrno je tehtalo 2,772 kg in so ga poimenovali Honorable Roddy. Njegova replika je na ogled v malem muzeju.  Ker so časi krizni in se splača vlagati v zlato, sva ga tudi midva nekaj kupila. :)
 

Žad – je na zahodni obali velik bum. Nabirali so ga na veliko že Maori, sedaj pa tu najdeš nekatere mednarodno priznane oblikovalce iz žada.

Naslednja pomembna lastnost West Coast je, da so si Alpe in tritisočaki ter Tasmansko morje na razdalji 20-40km. Prav zaradi tega so se »izoblikovale« nekatere zelo turistične točke te obale.

Dve izmed teh sta dva ledenika, Franz Josef in Fox. Saj ne da prvič vidim ledenik, ampak tadva sta bila vredna obiska. Zanimivo je, da ledenik segata skoraj do morja, od Fox-a je npr. le 20 km do najbližje plaže.  Tega pa tudi v naših Alpah (pa ne samo Julijskih)  ne vidiš. Franz se premika s hitrostjo 70 cm na dan, kar ga uvršča med najhitreje premikajoče ledenike. 

Ne bom pisal o tem kakšni so, kako lepi so in podobno. Raje vam bom povedal, kaj me je pri vsem skupaj presenetilo.

Ledenike si lahko ogledaš samo od daleč, od konca Franz-a sva bila 400m od Fox-a pa 200m. To pa zato, ker naj bi bilo bližje nevarno. Osebje DOC vsak dan preveri kakšno je stanje (vreme,...) in se glede na to odloči kako blizu bodo spustili ljudi. Osebno nisem videl kakšne posebne nevarnosti, zato mi ni jasno zakaj ne smeš vsaj na 100m. Če želiš bližje, moraš rezervirati vodeno turo in z vodiči lahko potem raziskuješ ledenik skoraj po dolgem in počez.
Na vodeni turi skrbi za varnost v skupini en vodnik. Vodnik ima s seboj nekakšen cepin, ki je bolj kot ne podoben krampu in mogoče še kakšen košček vrvi (tega nisem videl). Udeležencem sposodijo planinske čevlje, da ne racajo po ledeniku v telovadnih. In ta vodnik naj bi varno vodil skupino 15 udeležencev, ki ni nujno, da imajo kakršnekoli izkušnje, po ledeniku. Bolj varno bi se počutil, če bi šel šel sam na ledenik v telovadnih in z rožico v laseh. :)

Zanimiva mi je ta miselnost.  Zgleda da, če si sam jih preveč skrbi tvoja varnost, ampak ko si enkrat v vodeni skupini je tvoja varnost drugotnega pomena. Mogoče sem preveč krtičen in da podcenjujem vodnikove zmožnosti, ampak sam sem malo vodnika (čeprav ne po snegu) in vem kako in kakšne so zahteve za vodenje ljudi po ledeniku (max. 3 ljudje, cepini+dereze+štrik, vsaj malo znanja, ...).

Poleg ledenika pa ima vasica Fox še eno zelo obiskano atrakcijo – jezero Matheson.  To je malo jezerce, od vasi oddaljeno cca 5 km in na prvi pogled prav nič posebnega. Vse dokler ne prideš do ene točke iz katere lahko ob lepem dnevu vidiš čudovit pogled na Mt Cook. Pogleda pa ti ni treba samo povzdigniti proti vrhu te najvišje NZ gore, ampak ga lahko usmeriš tudi na popolnoma mirno vodno gladino, kjer se odseva.  Zato imenujejo Lake Matheson tudi Reflection ali Mirror Lake.  In pogled je res osupljiv!!!

Midva sva imela sprva malce nesreče, saj so se popoldan na vršace usedli oblaki, ki se niso in niso hoteli umakniti. Hodila sva od ene razgledne točke do druge in še kar se niso premaknili.  Tako sva obupala in se odpravila na plažo, kjer sva prenočila. Tik preden je padla noč so se oblaki le razmaknili in sva dobila čudovit pogled na najvišje vrhove. Tako je ostalo tudi zjutraj, ko sva se vrnila ob jezero in opravila obvezni photoshooting. :)

Kaj bi bilo če...

... bi se leta 1840 Francozi naselili na Banks Peninsula?

Mogoče bi bil južni otok svoja država in bi tako obstajala britanska Severna Nova Zelandija in francoska Nuovelle Zelande du Sud. :)

Mogoče bi Nova Zelandija delila usodo s Kanado in bi imela dva uradno govoreča se jezika – angleščino in francoščino.

Jah, nikdar ne bomo izvedeli, saj so bili Francozi le za nekaj dani prepozni. Leta 1838 je namreč prav tu pristal kapitan Jean Langlois in se z Maori spogajal, da so mu prodali polotok.  Nato se je vrnil v Francijo, ustanovil trgovsko podjetje in prepričal fancosko oblast, da je leta 184 poslala tja ladjo 63 novih naseljencev. B ritanci so se seveda tega ustrašili in pohiteli na Banks Peninsula  ter le nekaj dani pred francoskim pristankom v zemljo zapičili britansko zastavo in zagotovili oblast nad to zemljo. Kljub temu so se sicer Francozi tam naselili in Akaroa in sosednje naseldbine se še danes hvalijo s fancoskim pridihom.
Vsekakor polotok vreden obiska! :)

V dveh delih

Mesto vrtov, drugo največje novozelandsko mesto, v zadnjem letu pa žal predvsem poznano kot porušeno mesto.... Christchurch.

Midva sva ga obiskala v zadnjem tednu dvakrat. Prvič sva se tu ustavila v ponedeljek. Na "to visit" list sva dala International Antarctica Centre, kar se da videt v centru in ni v rdeči coni in Air Force Museum.

CHC je okno v svet Antarktike. Tu je mednarodni center od koder na ta ledeni kontinent odleti večina odprav. Poleg NZ imajo tu bazo svojih antartičnih raziskav tudi ZDA in Italija. :) Za turiste imajo pripravljen kar zanimiv program:

1) Okusiš lahko kako izgleda "snežna nevihta". Za 5 minut te zaprejo v posebno sobo, ustvarijo nekaj vetra, skoraj nič snega (Antarktika je po padavinah primerljiva s Saharo) in cca -20 stopinj C. :) Zeblo je, ampak sem si mislila da bo huje. Sicer če bi bila na takem mrazu 1h, bi verjetno spremenila mnenje. :)

2) Pelješ se s Hagglund-om - posebnim vozilom, namenjenim za potrebe zelo mrzlih snežnih krajev (razvili so ga na Švedskem). Vožnja je bila zelo zanimiva, posebno zaradi zabavnih komentarjev voznika. Sicer pa je Hagglund sposoben premagati klance z naklonom 65 stopinj in v vodi ne potone, ampak plava. :) Kljub temu, sem bila zelo vesela, da sem prednji (sovoznikov) sedež prijazno ponudila starejši Angležinji. :)

3) V 4D kinu te popeljejo na Antarktiko in ti od blizu in z vsemi efekti prikažejo kako izgleda potovanje na ledeni kontinent. :) FYI - mislila sva da te potovanje v deželo ledu stane ogromno $$$, pa sva ugotovila, da bi si s 4 meseci dela na NZ lahko prislužila cca. 14 dnevno potovanje. V LP Antarktike (ja, tudi ta obstaja) namreč piše da boš za 14 dni z ladjo (cca 1 teden je potovanja gor in dol) odštel okrog 5000$, kar je malce več kot 6000NZD.

4) Posebna atrakcija pa so seveda mali modri pingvinčki, ki jih imajo tu. Pogledaš si lahko njihove navade, življenje in jih opazuješ pri hranjenju. Vsi, ki živijo v tem centru so pingvini, ki so poškoovani (brez plavuti, slepi,...) in ne morejo sami preživeti v divjini.

5) Vmes med štirimi atrakcijami si lahko ogledaš in prebereš številne zanimivosti o Antarktiki, njeni flori, favni, nastanku, raziskavah,....

Naslednji dan je bil čas za obisk mesta. Najprej sva se podala v okolico rdeče cone, da vidiva kaj je od mesta ostalo in koliko so uspeli v dobrem letu dni že urediti. Ko sva se približala ograjam, ki označujejo cono, sva utihnila. Sicer ne vidiš kupa porušenih hiš, ampak vidiš velike kose praznega prostora, kjer so včasih tale stavbe. Vidiš viseče napise, razpoke v tleh in ne ravna tla. Potem prideš na prostor, kjer je včasih stala Cashel Mall in vidiš, da vse ni tako črno in grozno. Tam se je začela pobuda imenovana Re:START CHC, kjer se je 27 znamk oz. trgovin in storitev naselilo v barvaste kontejnerje in pričelo z oživljanjem porušenega centra. Okrog krožijo prostovoljci, ki mimoidočim turistom delijo slike mesta in vabijo na ogled in obisk različnih znamenitosti. "Kljub porušenemu centru je CHC še vedno čudovito mesto, vredno ogleda in z številnimi možnostmi" je meni dejala ena izmed teh prostovoljk. Vsaka čast vsem, ki se trudijo tako oživeti to lepo mesto!!! In to tudi res je! Samo nekaj minut sprehoda stran najdeš ogromne vrtove polne rastlin in tematsko urejenih vrtov. Prav lušten sprehod za sončen torek, ki sva ga nagradila še s tortico in kofetom v kavarnici sredi parka. :)

V sredo sva pred odhodom iz mesta ustavila še v Air Force Museum, kjer sva si ogledala njihovo veliko zbirko raznoraznih letal in se na "Restoration tour" pobliže spoznala z delom, ki ga tu opravljajo. Na tem mestu je bila prva in še do nedavnega glavna baza NZ letalstva. Sedaj prostori (hangarji) služijo za potrebe muzeja in restavratorstva starih letal. Večinoma deluje muzej in restavratorki oddelek na prostovoljni bazi in lahko rečem, da so res pravi umetniki, ko sestavljalo in na novo izdelajo različne kose letal! :) Vsekakor poslastica za letalske navdušence! :)

Drugi del obiska CHC sva pustila za vikend. Razlog ponovnega obiska je bil predvsem ta, da so za vikend odprli del rdeče cone in si si lahko šel pobliže pogledati simbol mesta - katedralo. Od nje sicer ni ostalo prav dosti, kako pa izgledajo ostanki in glavni trg v mestu si lahko ogledate na spodnjih fotografijah.
Trenutno potekajo velike razprave kaj s katedralo storiti - obnova ali popolno rušenje in postavitev nove? Mnenja so deljena: občina se je odločila za rušenje, prebivalci pa si močno želijo, da bi se katedrala ohranila, čemur pričajo tudi številni napisi in pozivi. Kaj se bo zgodilo, bomo pa še videli.