Ves čas najinega raziskovanja severnega otoka sva od domačinov in popotnikov poslušala kako je južni otok še lepši in še bolj fascinanten kot severni. Nama je bil že prvi všeč, tako da so se pričakovanja ob prečkanju Cookovega preliva samo večala in večala. Bila sva vesela in vznemirjena, da bova končno raziskala ta otok, ki je po opisih sodeč že skoraj raj na zemlji. Zaenkrat naju ni razočaral. :)
Po pristanku v Pictonu, sva se takoj podala 30km južneje v Blenheim, ki je center Malborough regije, ki je najbolj slavna po vinarstvu. Ker sva januarja potovala in tako izsušila račun na Kiwibank je bila prva stvar na južnem otoku, da si poiščeva službo. Teh naj bi bilo v Blenheimu in Nelsonu na pretek, saj je to ena največjih vinogradniških in sadjarskih regij na NZ. Pa se je izkazalo, da sva očitno prišla znova v »napačnem« času. Ko sem v Wellingtonu klicala naokrog po backpackerjih in spraševala za cene ter situacijo glede dela, nihče ni bil preveč optimističen. Odgovor je bil ponavadi, da trenutno je bolj suša, ki naj bi se v roku tedna ali dveh sicer močno popravila. Tako sva rezervirala najino mesto v Lemontree Backpackers, kjer sva se potem za teden dni tudi nastanila in upala, da se odpre kakšna služba. In se tudi je – v ponedeljek se bo če bo lepo vreme pobiralo česen. Plačano je bilo »per contract« in sicer 2,40NZD na koš. Poleg tega nama je bilo rečeno, da bova zagotovo dobila vsaj minimalno plačo, ampak, da če ne bova izpolnila norme = približno 50 košev vsak, bova odpuščena. Kljub opozorilom, da je to res težko delo, sva rekla, da bova poizkusila saj služba je služba in vsak prislužen dolar nama bo gotovo prav prišel.
Svoj šotorček sva postavila pod marelico (sadežev žal ni bilo več) in se počasi seznanjala z ostalimi prebivalci hostla. Najin že tako načet optimizem, da bova našla dobro službo za mesec dni je vedno bolj kopnel. Popotniki, ki so bili tu že kak teden ali več so bili večinoma brez služb ali pa so jo pustili, saj niso dobili plačila, ki bi ga morali ali pa ga včasih sploh niso dobili. Bilo nama je povedano, da se tu v večini dela »per contract« (zaslužiš toliko, kolikor si sposoben narediti/pobrati), da so postavke nizke in da ti kljub zakonu, ki ti zagotavlja vsaj minimalno plačo, te velikokrat ne izplačajo. Minimalna postavka je 13NZD na uro in minimalna plača, ti zagotavlja, da kljub delu »per contract« dobiš plačane ure dela po tej minimalni postavki. Torej če recimo ti pobiraš česen 4 ure, moraš ne glede na to koliko si nabral, dobiti vsaj 52 NZD. Prihodnost res ni izgledala obetavno, pa na koncu ni bilo vse tako črno.
Tako sva v ponedeljek ob 6h zjutraj skupaj z ostalimi čakala pred hostlom na prevoz. Ko smo se naložili v kombi, smo šli naprej na črpalko, nato pa še naokrog po mestu, pobrati še druge delavce. Sredi neke ulice, se je kombi ustavil in voznik je dejal, da morajo 4 ljudje iz kombija v drug kombi. Vse skupaj je bilo rahlo čudno. S Pavlom sva sedela pri vratih in zato sva se skupaj s še dvema prestavila iz enega kombija v drugega, ki je bil še bolj čuden kot prejšnji. Sledil je še en postanek na črpalki, še en krog po mestu, da smo kombi napolnili in nato smo se odpeljali. Mi štirje smo se samo spogledovali, saj nam ni bilo jasno kaj se dogaja. Ob 7.30 smo se ustavili pred vinogradom – ja očitno danes ne bo nič s česnom. Čez nekaj minut se je prikazal še lastnik vinograda in nam povedal, kaj moramo delati. In tako smo se 8h sprehajali med vrstami in rezali vse veje, ki so padle pod višino kolena ter vse velike zatikali nazaj za žico. Delo res ni bilo naporno in ob 12h smo imeli celo uro časa za kosilo. Poleg ne težkega dela, smo izvedeli tudi, da je delo plačano na uro in da naj bi ga opravljali tudi naslednji dan.
Naslednje jutro smo tako pričakovali enak razplet kot v ponedeljek. A so se stvari obrnile drugače. Voznik kombija (isti kot prejšnji dan), ki nas je pobral pred hostlom je rekel, da drugega kombija ne bo oziroma ni imel pojma, da bi bilo kaj drugega na sporedu. Raje kot da bi ostali brez dela za tisti dan, smo se usedli v kombi in odpeljali na polje. Tako sva v torek pobirala česen. Delo ni bilo tako zelooo težko kot ga je opisovala lastnica, problem je bila bolj masovnost. Na polju nas je bilo približno 100 pobiralcev, polega tega pa še kup nadzornikov. Delal si lahko sam ali v dvojici in na začetku je vsak posameznik oziroma vsaka dvojica dobil svojo vrsto. Začetek je izgledal kot štart teka na 10km – vsak v svoji vrsti je hitel, da bi čimveč nabral. Pobiranje je izgledalo nekako tako – iz zemlje izkopanemu česnu si odstrigel steblo in ga vrgel v koš velik približno 20L in ko si koš napolnil, si se lotil naslednjega in se tako pomikal naprej po vrsti. Vsake toliko je do tebe prišel nadzornik, ti na listku preluknjal število košev, ki si jih dosedaj nabral in koše izpraznil v večji zaboj. Nama se je zdelo, da kar dobro napredujeva, saj sva bila dokaj hitra in na koncu najine vrste sva imela skupno nabranih 40 košev. Premaknila sva se v naslednjo vrsto in jo pobirala v nasproti smeri ter šla tako naproti enemu od ostalih pobiralcev. Tam sva nabrala še naslednjih 7 košev in nato se je pobiranje za naju končalo. Vse ostale vrste so bile namreč že zasedene in naslednje pol ure, ko so ostali še zaključevali, sva lahko sedela in gledala. Kot vidite, sva skupno nabrala 47 košev, kar ni bilo 50 na vsakega, kar naj bi bila norma. Po pogovoru z ostalmi pobiralci iz našega hostla sva se malce potolažila, saj so imeli vsi v večini med 20 in 30 košev na osebo z izjemo nekaterih, ki so uspeli nabrati več oziroma so imeli nadzornike, ki so jim napisali večje število košev, kot so jih dejansko nabrali. In baje sva tudi normo dosegla, saj je bilo 50 košev mišljenih za 8h pobiranja.
Vse skupaj je postajalo vedno bolj čudno in piko na i je postavilo, dejstvo da so nas v torek zjutraj prišli iskati z drugimi kombijem in naj bi delali v vinogradu. Logično, da bi se 8h raje sprehajala med vrstami, vsake toliko popravila ali odrezala kakšno vejo, in bila plačana na uro kot pa se gnala, da naberem čimveč česna. S številnimi vprašanji, ki so se mi porajala sem se odpravila do lastnice hostla in želela nekaj odgovorov. Ona sama mi jih ni mogla dati, saj ni vedela niti tega, da smo šli 4 v ponedeljek delati v vinograd. Ko sem jo prosila za številko »našega šefa« pa mi je tudi ni želela dati. Njen odgovor je bil, daj naj se ne sekiram in če jo citiram »go with the flow«. Ja ne, tako pač ne gre in zato sva vzela stvari v svoje roke. Na internetu sva poiskala različne delodajalce, prav tako sva poklicala Stana (češkega kolega iz Katikati, ki je bil in delal v Blenheimu cel januar), če nama lahko da kakšno številko. Odločila sva se tudi, da se v soboto preseliva v drug hostel, ki je bil za 30NZD na teden cenejši kot tale. Do takrat pa bova poskušala pač »go with the flow« in zaslužiti s česnom ali vinogradom (kdo ve :D ) kar se bo pač dalo. Zadnji del načrta se je uničil še isti večer, saj smo dobili sporočilo, da bodo po novem česen obirali mehansko in da ne potrebujejo več delovne sile.
Tako sva se naslednje tri dni prestavljala iz šotora pred televizijo ali pa v kuhinjo. Vmes sva preklicala kup potenicialnih delodajalcev, ampak vse do četrtka nisva imela sreče. Skoraj sva že obupala, ko so nama v Malborough Vineworks rekli, da imajo delo od torka dalje. Spakirala sva se v avto, se odpeljala do pisarne, podpisala pogodbo in upala na najboljše. V petek sva prejela plačilo za najino delo v vinogradu in česnu in v soboto zjutraj sva se odpravila na podaljšani vikend. V ponedeljek, 6. februarja je bil namreč Waitangi Day = novozelandski državni praznik in tudi midva sva odšla na krajši potep po okolici.
