Nekaj domačega

Ne vem točno kdo je dal idejo, da bi za Božič spekla potico. Ampak ideja je bila tu in ostalo nam je le da jo realizirava. Tako bova imela vsaj malo domačega božičnega vzdušja, ker ostalih stvari, ki jih doma ponavadi počnemo ni bilo (postavljanje jaslic, čiščenje stanovanja, ...).

Prva stvar je bila izbira recepta. Najprej sva se obrnila na domače, preverjene recepte. Vmes pa sva pridobila še dva recepta iz www.kulinarike.net, tako da sva bila po prejetju receptov od mame dobro založena. Naslednja večja uganka je bila kdaj naj bi potico pekla. V službi so nam govorili da bosta dva dneva pred Božičem zelo naporna, zato je za peko ostal le četrtek. 

Takoj po delu v četrtek sva skočila do supermarketa opremljena s seznamom vseh potrebnih sestavin. Upala sva da bova dobila vse (najbolj sva bila v skrbeh za orehe) in po pol ure sva zapustila trgovino z skoraj vsem. Manjkal nama je še rum, ki se ga dobi v posebnih liquor shops. In ker nisva vedela natančne količine, sva ga kupila kar pol litra (bo pa še za v čaj :)). 

Po prihodu domov sva zasedla kuhinjo in je nisva izupstila iz rok vse do poznega popoldneva oziroma večera. Priprave so se malce zavlekle predvsem zaradi pomanjkanja opreme in dejstva da sva potico delala prvič (ponavadi sem samo asistent, Urška še to ne :D). Naj vam opišem samo nekaj zanimivih pripetljajev in postopkov pečenja potice v tuji deželi. Vse skozi pripravo sva imela opazovalce, ki so z velikimi očni gledali kaj midva počneva in marsikdo je raje počakal s pripravo svojega kosila ali večerje.

Kuhinja v backpackerju je precej prehodna in ima vsaj ena vrata vedno odprta, včasih tudi več (vse tri). Zato je bilo treba vse kar je bilo občutljivo na prepih spraviti na varno in toplo - najino sobo.  Tam se je tako moka grela na sobno temperaturo, kvas je vzhajal, vzhajalo je testo in potica in na koncu je soba dišala po potici po dolgem in po čez.

Vzhajajoči kvas v sobi.

Speče potice v sobi.

Doma smo navajeni »mokrega kvasa« (saj veste tiste sive kocke), na NZ pa je v obliki suhih zrnc. Delovanje in peka pa je popolnoma enaka v obeh primerih.

Sejanje moke - stvar, ki traja doma pol minute, je tukaj trajala pol ure.  Moko sem namreč sejal z zelo majhnim cedilom (premera cca 5cm). Tako da sem sedel za mizo in s prstom tolkel po cedilcu kot žolna, da je moka počasi prehajala skozi.

Cedilo, moka in jaz.

Urška je imela medtem svojo dogodivščino z orehi. Ker ne prodajajo že zmletih je ta naloga padla nanjo (doma sem za to zadolžen jaz). In seveda v kuhinji ni mlinčka za orehe, zato je namesto mlinčka uporabila kar ribežen za sir. In ker je v delu uživala, je ribala vsko jedrce posebej (drugače se seveda sploh ne da :)). Slabost tega postopka je bila, da ti na koncu pod prsti ostane majhen košček oreha, ki ga ne moreš zribati, brez da bi zraven fajn poribal še prste. Tako sem na koncu iz kupa zmletih orehov, poiskal še vse večje delčke in jih posebej zribal. Skozi isti ribežen kot orehi so šli tudi piškoti.

Urška, ribežen in orehi.

Podlaga za razvajat testo je bila kar miza (nobenega prta ali posebne deske), za valjar pa sva uporabila kar prazno steklenico vina.  Testo sva valjala dvakrat, saj se nama je prvič preveč prijelo na podlago in je bilo treba začeti vse znova. 

Ker nikoli še nisem gnetel testa nisem imel pojma kdaj je testo pravo.

Valjamo in valjamo, nato pa se prime na mizo in začnemo z nova.

Vsaj rozin nismo pozabili, ki so se pošteno namočile v robri dozi ruma z malo vode.

Najbolj zahtevno delo z estetskega vidika je zavijanje in prestavljanje potice v pekač. Pri zavijanju je šlo več ali manj vse kot je treba, le na nekaj delčkih  se je testo prijelo mize. Sledilo je še rezanje in prestaljanje v pekač. Pri prvem odrezanem kosu sva se malce uštela, saj je bil kos prevelik in sva ga morala malce potlačiti, da je ustrezal meram pekača.

Rezrežem potico in vidim, da sem odrezal prevelik kos, a jo vseno stlačiva v model.

Potica naj bi se pekla od 1h do ure in pol, v normalnih pečicah. V naši mini pečici je bila narejena v 45 minutah in rezultat ene ure je bila rahlo črna skoraj.

Mini pečica, ki je v slabih 45 min spekla potico.

Kljub vsemu je bil končni rezultat zelo zadovoljiv. Prvi pekač, tako rečenih končkov (ki se je na koncu izkazal za dobri dve veliki potici), smo poizkusili takoj po prihodu iz pečice. »Ta pravo« potico pa smo pustili za Božič. Najbolj sva se bala (kot vsaka dobra gospodinja :D ), da bo imela luknje in bo preveč suha. Pa se ni zgodilo ne eno ne drugo. Potica je bila super tako po izgledu kot po okusu :) , zato jo pa seveda ni več. :(