Po 24 urah letov in 10 urah čakanja sva v sredo, 26. oktobra, popoldne le pristala na novozelandskih tleh. Sledil je del, ki sva se ga oba rahlo bala – priti čez carino! :)
Nova Zelandija pa tudi sosednja Avstralija sta namreč znani po svojih zavarovanih mejah, sploh kar se tiče vnosa hrane, surovin, lesa , kamp opreme, rastlin, ... in s tem povezanih bakterij, virusov,... Skratka zelo skrbijo za svojo varnost. Pred vstopom moraš natančno izpolniti obrazec in prijaviti vse take zadeve, potem pa se sami odločijo ali ti pustijo to prenesti v državo ali ne. Če nisi prepričan ali imaš kaj od napisanih stvari v prtljagi je bolje da obkljukaš YES in potem ugotoviš, da ne vnašaš tveganih snovi, kot da obkljukaš NO in te na meji »dobijo«. Za to obstajajo namreč zelo velike kazni, poleg tega pa jim postaneš sumljiv. :)
Tako sva pridno obkljukala YES pri hrani, da je Pavel lahko prenesel čokolado, ki nama je ostala kot popotnica od doma in da sem sama lahko prenesla svojo domačo potovalno lekarno. Uslužbenec, ki je preverjal najino vizo in po izgledu ni bil niti 2 leti starejši od mene se mi je prav lepo narežal, ko sem mu pod nos pomolila list vseh zdravil, ki jih imam s seboj. In ker na mojem obrazcu piše, da sem še študent me je seveda tudi povprašal kaj študiram in nad odgovorom ni bil presenečen. :) Po tem čekiranju sva prevzela svoja nahrbtnika in se sprehodila do rentgena. Preden sva lahko oddala nahrbtnike na trak, sva mogla pokazati še svoje pohodne čevlje (Merrellke), če so primerno čisti in brez blatnih madežev. Označena kot very good sva se končno prebila iz tranzita in vstopila v Novo Zelandijo.
Letališče sva zapustila z AirBus, ki naju je pripeljal skoraj pred vrata najinega hostla – Nomads Fat Camel Hostel. Oči so se nama že skoraj same zapirale, tako da naju soba brez oken sploh ni zmotila. V domovino sva javila, da sva živa in zdrava in omahnila v deželo trdnega spanca.
 |
| Prvi pogledi na NZ |
 |
| Prvi pogledi na NZ |
 |
| Čakanje na AirBus |
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar