V deželi adrenalina

Naj vam še povem, zakaj sva za križarjenje po Milford Sound izbrala ravno 21. marec - ne zato, ker je to začetek jeseni (ali pomladi, odvisno od poloble). Razlog je bil veliko bolj preprost - glede na vremensko napoved, naj bi bil to še zadnjih lepih, sončnih dni in potem naj bi sledilo cca. 4 dni oblačnega in rahlo deževnega vremena. In ker se nama je čas brezskrbnega pohajkovanja naokrog počasi iztekal, sva rekla, da se splača v enem dnevu prevoziti 350km (relacija Wanaka - Milford Sound), da si ogledava famozne fjorde.

In vreme se je (žal) držalo napovedi in že takoj naslednji dan sva se zbudila v oblačno in roseče jutro. Hitro nama je postalo jasno, da s predvidevnim pohodništvom ne bo nič in da v Te Anau nimava veliko za počet. Zato sva znova osedlala najinega jeklenega konjička in ga vodila po poti nazaj v Queenstown, kjer sva čakala na "lepše čase". Najin čas za brezskrbno in časovno neomejeno pohajkovanje naokrog se je namreč počasi iztekal, saj se je vedno bolj bližal 26. marec in z njim začetek moje diplome v Dunedinu (o tem kdaj drugič). :)
Tako sva pokopala oz. preložila sanje o Kepler Track - enem od Great Walks v Fiordlandu in upala, da bova lahko v okolici Queenstowna in Wanake pokurila "odvečno" energijo.

Queenstown iz Cadrona Valley

Sprva sva to poskušala v Glenorchy, luštni vasici, ki je izhodišče številnih pohodnih poti. Želela sva si kake 3h hoje v obe smeri, ampak ravno te vmesne opcije ni bilo. Kratki pohodi sobili vsi označenih za maksimalno uro v obe smeri, daljši pa so se začenjali pri 4h v eno smer. Ura je bila 12:00 in tako sva se morala sprijazniti samo s krajšim sprehodom po vaškem močvirju. Popoldan sva preživela v knjižnjici, kjer sva čakala, da dež preneha, pisala razglednice in kovala načrte za naprej.

Vasica Glenorchy in zgornji del jezera Wakatipu

Glenorchy lagoon - počasi je tudi na NZ prihaja jesen

in z njo gobe :)

Plan je bil sledeč - jutri se bova sprehodila po mestu in vmes šla v BelowZero Ice Bar in na domnevno najboljši hamburger, ki se ga da na NZ dobiti - Fergburger. Nato se bova odpravila v Wanako in se na poti ustavila še na mostu čez Kawarau River, kjer so prvi začeli izvajati komercialni bungy.  Most je še vedno v uporabi za skoke, zraven pa je tudi "center", kjer imaš poleg samih prijav, možnost spoznati tudi zgodovino bungya in si seveda ogledati pogumneže, ki so na vrsti za 1,2,3 bungyyyyyyy. Vremenu primerno žal ta dan ni bilo nobenega kandidata. :(

Earnslaw - zadnji še delujoči, potniški parnik na južni polobli

Tržnica - košček torte ali milo? Kar oboje. :)

Ledeni kozarci

Pod nulo je mrzlo, zato se grejemo ob kaminu

Vrsta v Fergburgerju

Slavni menu - midva sva naročila kar tipični Fergburger, žal sva ga pozabila slikat.

Nasplošno velja Queenstown za prestolnico adrenalina - od vseh mogočih načinov bungy-a (naprej, nazaj, na glavo, na noge, gugalnica, v tandemu, podnevi, ponoči,... ) do sky diving, kanjoninga, adrenalinskih poletov, ...  tu gotovo (za primeren denar seveda) dobiš to kar si zmisliš. Osebno sem si oz. si še želim, da bi preizkusila guglanico Nevis, ki je največja na svetu. Popelje te po 300m loku, s 70m prostega pada in hitrostjo 150km/h.
Več podatkov pa na tejle povezavi:  Nevis Swing
Želja ostaja, treba bo samo še malo delat, da si jo bom lahko privoščila in mogoče prepričati mojo boljšo polovico, da bi to storila v tandemu. Mislim da bo prvi cilj veliko lažje dosegljiv. :)

Kawarau Bridge

Kawarau River

Pot naju je potem vodila naprej skozi zanimivo dolino reke Kawarau do Cromwella in nato naprej v Wanako. Upala sva, da nama bo vreme naklonjeno in bova lahko šla na zadnji potovalni dan raziskovat dolino ledenika Rob Roy  A žal nisva imela te sreče in sva se morala zadovoljiti z vzpončkom na Mt Iron. Ta naj bi trajal 45min v eno smer in ponujal čudovit razgled nad Wanako. Grozeči oblaki, ki so naju odvrnili od Rob Roy-a so se zelo hitro premikali proti nama in rezultat je bil sledeč: vzpon in sestop sta nama vzela skupno 45min, razgleda ni bilo oziroma ga nisva utegnila videti,  v avto sva pritekla prijetno namočena in prav tisti dan sva pozabila  nazaj na nahrbtnik namontirati pončo. Za zaključek je seveda 2 minuti po najinem prihodu v avto, dež ponehal in je posijalo sonce. :) Ja, tale jutranja telovadba nama je odvzela nekaj zgoraj omenjene "odvečne" energije.

Jezero Wanaka v jutranjem svitu.

"Grozeči" oblaki nad Mt Aspiring.

Razgled iz Mt Iron

Na Mt Ironu

Če nama ta dan ni bilo ravno usojeno zunanje udejstvovanje sva ga izkoristila vsaj tako, da sva si sicer slabe 3h vožnje do Dunedina podaljšala tako, da sva zavila na stran poti in čeprav  zgolj skozi okno opazovala gričevnato pokrajino Central Otago.

Centralni Otago skozi šipo,