Prišel je čas slovesa

Tudi zame je po 9 mesecih prišel čas, da zapustim Novo Zelandijo. Svoj zadnji dan in pol v Deželi dolgega belega oblaka sem preživela v Aucklandu. Kljub temu, da sva si to mesto v prvih dveh tednih najinega potovanja dodobra ogledala je še vedno ostalo nekaj neodkritih kotičkov, ki so bili kot nalašč za zabijanje časa na moj zadnji dan.

Zjutraj sem poslovila od svojih cimrov in Tom me je zapeljal do letališča. Prepričana sem bila, da imam polet Dunedin-Auckland ob 10h, pa se je izkazalo, da je let šele ob 11h. Bravo Urška, v naslednjih dneh boš že tako čepela po letališčih, zakaj ne bi še v Dunedinu čakala eno uro več. :) No, še dobro da je bila let kasneje in ne prej kot so si moji možgani zapomnili. :) 

Slovo od južnega otoka

 Pristanek v Aucklandu mi je bil sedaj res že domač in to letališče poznam verjetno bolje kot marsikatero evropsko. :) Odločila sem se da svoj velik nahrbtnik shrnai kar na letališču in se v center mesta podam samo z ročno prtljago. Odločitev se je izkazala za odlično, saj me je ob prihodu v rezerviran hostel čakalo neprijetno presenečenje. Ure recepcije so namreč med 9.30-14.30 ter 16.30-21.30, za »check-in« pa moraš poklicat posebno številko, na katero se mi je nekdo javil šele v 10 poskusu. Seveda se je odgovor glasil, da recepcija ne dela in da naj pridem nazaj on 16.30. Skoraj sem znorela. Hostel sem rezervirala preko internetne strani in ta tej strani ni pisalo nič o razcepljenih urah, temveč zgolj opozorilo, da se recepcija zapre ob 9.30 in da se moraš prijaviti pred to uro. Najprej sem si bila hvalžena, da sem svoj 24kg ruzak pustila na letališču in da moram skakati naokrog samo z ročno prtljago, ki pa še vedno tehta 10kg (jah, računalnik pač nanese). 

Vdana v usodo se odpravim proti pristanišču in se odločim za ogled Voyager Maritime Museum – muzej NZ pomorstva oz. natančenje zakaj so Kiwiji tako strastni ljubitelji jadranja. Muzej je zelo zanimiv in prikazuje NZ pomorstvo vse od pristanka Maorov dalje. V prvi sobani si lahko ogledaš animiran 10min film o  čudovitem raziskovanju, ki je Maore pripeljalo na obale te dežele. Potem sledijo galerije, kjer so razstavljeni številni pripomočki (od navigacijskih naprav, do vrvi, vesel,...), makete pomembnih bark, jadrnic in ladij. Poseben del teh galerij predstavlja tudi razstava o NZ svetilnikih, ki je izredno poučna in govori čisto o vsem, od tega kje in zakaj sploh postavljati svetilnike, arhitekture in gradnje le-teh,  fizike v ozadju svetilniške luči do vsakodnevnega življenja svetilniških oskrbnikov. Kot zanimivost vam lahko povem, da je bila v NZ samo 1 ženska oskrbnica, vsi ostali so bili moški. Zanimivo bi bilo vedeti kakšno je bilo razmerje drugod po svetu. :)

Staro...

za novo? :)

S to barko je kraljica Elizabeta prišla na svoj prvi in dosedaj zadnji obisk na NZ

Kje vse najdeš svetilnike po NZ

V naslednji sobi je predstavljena imigracija na NZ in kako in koliko časa so ljudje včasih potovali na NZ. Presenetljivo kako čas napreduje – danes porabimo za pot do NZ (sicer po zraku) približno 24h,  okrog leta 1840 je potovanje z ladjo trajalo polne 3 mesece.  Zabavno je bilo prebirati  plakate, ki so jih obešali po anglosaških deželah in Nizozemski. V 1. polovici 20.stoletja je namreč NZ imela veliki bum priseljevanja, saj so na veliko oglaševali in promovirali selitev na NZ in zraven ponujali dobro namestitev in dobro plačano službo. Verjamem, da bi dandanes marsikdo rad videl  tak plakat, predvsem pa bi se nanj z največjim veseljem odzval. Ob vhodu v prostor lahko dobiš tudi svojo karto za na ladjo in v času, ko se prebijaš skozi zgodbe imigracije postaneš nekdo drug, npr. Douglas Mary MS Kain. Na koncu prostora te čaka posebno kolo, ki ga vrtiš dokler se ne pojavi tvoje ime in tako se lahko pozanimaš kakšna je bila »tvoja usoda«. Mary se je recimo naselila in ustvarila družino v Hawkes Bay-u in bila lokalno zelo cenjena babica.

Trimesečna pot v takli kabini (l. 1840)

Kabina 3.razreda iz začetka 19.stoletja, potovanje je trajalo cca 40dni.

Plakati, ki se jih danes ne bi branili :)

Zadnja sobana pa je raj za vse jadralske navdušence (torej bi bilo veliko bolje, da bi si jo ogledal Pavel in ne jaz). Posvečena je prvemu izmed Kiwi jadralcev, Sir Peter Blake. Pod njegovim vodstvom je leta 1995 namreč NZ prvič osvojila America's Cup s super jadrnico imenovano Black Magic (model NZL-32).  Jadrnica je razstavljena v muzeju v svoji naravni velikosti, prav tako je možno videti repliko AC pokala. Poleg tega je bil Sir Peter Blake zaslužen tudi za številne druge nagarde in rekorde v svetu jadranja. Svojo uspešno pot je žal prezgodaj  zaključil nekje v porečju Amazonke, kjer so ga v roke dobili domorodci. Za kaj več o Sir Peter Blake pa dajte malce pogooglat. :)

Poleg NZL-32 se lahko v teh prostorih poučiš veliko o jadranju na NZ in vseh pomembnih trofejah, ki so jih Kiwiji osvojili tekom let. Za resnične navdušence lahko na simulatorjih sam preizkusiš svoje krmarske sposobnosti, poskusiš zasnovati svojo virtualno jadrnico in se preizkusiš v virtualni jadralni regati.

zmagovalna Black Magic aka NZL-32

Replika pokala America's Cup

Z obiskom muzeja pa se jadralski pridih mojega dne še zadavnaj ni končal, pravzaprav se je komaj dobro začel. Že prejšnji teden mi je Pavel omenil, da bodo ravno to soboto v pristanišču pokazali na ogled eno izmed jadrnic Emirates Team New Zealand (ekipa, ki tekmuje v America's Cup serijah) in da če bom imela preveč časa me lepo prosim, da grem in vse skupaj malce poslikam. Kako naj odrečem tako lepo prošnjo? :) 

Tako sem se ob 16.30 znašla na pomolu v pristanišču, kjer je bila jadrnica razstavljena, naokrog  pa se je zbiralo ogromno ljudi kot da se gre za neke vrste prireditev.  In res je bila prireditev, ki je odmevala po celotni NZ, zbranih je bilo veliko pomembnih Kiwijev (jadralcev in nejadralcev), prireditev je bila vključena med prve novice vseh večernih informativnih oddaj, v živo pa si nas jo je ogledalo nekaj tisoč.

New Zealand od daleč

Jadrnica, ki so jo postavili na ogled ni bila namreč kar ena jadrnica ekipe Emirates Team New Zealand. Je jadrnica, ki so jo snovali in izdelovali zadnjih 16 mesecev in bo šla naslednje leto v San Francisco na tekmovanje America's Cup in je »oh in sploh posebna«, ker take ni nikjer drugje na svetu. Če hočete vedeti dimenzije in vse ostale za jadranje pomembne lastnosti, žal sama nisem pravi naslov. Vem samo, da je jadro veliko toliko kot razpon kril nekega modela letala družbe Emirates in da je daljša kot običajno (72 feet). In tudi ni bila zgolj postavljena na ogled, ampak je bila celotna prireditev namenjena njenemu krstu. Ker sem prišla v pristanišče dovolj zgodaj, sem si pridobila tudi zelo dober razgledni prostor in vse dogajanje spremljala precej od blizu. Za krst so izdelali poseben katapult, da so lahko steklenico šampanjca razbili ne da bi pri tem poškodovali jadrnico. Vrv, ki je to stekelnico dvignila je vleklo 700 prostovoljcev, jadrnico pa je krstila in poimenovala žena enega izmed najpomembnejših jadrlacev v ekipi, Mandy Barker. Očitno so vso inovativnost vložili v izdelavo jadrnice, saj je za ime ni ostalo prav dosti. Jadrnica se imenuje preprosto New Zealand. Krstu je sledil še ognjemet in zabava se je nadaljevala še pozno v noč.

Posebej zasnovani katapult

Uradno slovesnost so seveda pričeli Maori.

Jadralska in ostala NZ smetana (med njimi tudi John Key, NZ premier)

 Pa še posnetek krsta:

Po dveh urah statičnega položaja so me bolele noge, poleg tega pa je večerni Auckland poskrbel za nič prijetno hladnost in veter, zato sem bila zelo vesela prihoda v hostel in tople postelje.

Sedaj sem znova in za nekaj časa zadnjič na aucklandskem letališču in čez dobri 2 uri odrinem na poti proti domači Sloveniji. To pa še ne pomeni, da je bloga Kiwiland po dolgem in počez tudi konec.V načrtu je še nekaj objav, tako da ne ga še prenehat sledit. :) 

Do takrat pa lahko rečem le: Nasvidenje Nova Zelandija, ne preveč jokat za mano (razlaga: zliva se kot iz škafa), hvala za vsa lepa doživetja in ob priliki se znova vrnem! :)