Najinega popotovanja po NZ se bova gotovo spominjala tudi po številnih zgodah in nezgodah, ki jih nama je zakuhal najin Ford. Odkar sva se ustalila v Dunedinu, pa je postajal malce nepomemben, saj ga nisva imela več velikih planov in števila kilometrov pred seboj, prav tako mu nisva več delala družbe ponoči. Zadnje večje razdalje je prevozil preko planjav The Caitlins, potem pa se je počasi upokojil in deloval bolj na relacijah nekaj deset kilometrov. In ker počasi tudi sama zaključujem svojo popotniško-študijsko dogodivščino je bil čas, da Ford dobi novega lastnika.
Na zadnji šipi je tako od 10. junija dalje visel list z napisom 4 SALE. Ceno sva glede na rahlo izmaličenost sprednjega odbijača, škripanje koles ob ostrejših zavijanjih, občasno nedelovanje kratkih luči ter dejstva, da mu je s 15. junijem potekla registracija postavila na 1500NZD ali karkoli okrog te cifre. Oglase enake tistemu na avtu sem nalepila tudi po univerzi in fakulteti ter upala na kakšen odziv.
Odzivi so bili, pa čeprav v manjšini. Mislim, da sem skupno dobila 3 klice potencialnih kupcev, vendar se na koncu nobeden ni obrnil niti v ogled avta, kaj šele nakup.
Prvi odziv je prišel kaj kmalu po objavi oglasa, postavil par vprašanj, ampak ni pokazal niti interesa, da bi se oglasil in avto "sprobal".
Drugi odziv je bil sploh katastrofalen - čez cel teden sem dobivala sms sporočila v nerazumljivi angleščini, ki so me spraševala vedno ene in iste stvari. Recimo vsaj 3x sem odgovorila na vprašanje kakšna je poraba, če nameravam sama narediti tehnični (se izteče konec avgusta), koliko je minimalna cena in kdaj lahko pride na ogled. Vsakič sem vljudno odpisala nazaj po svojih zmožnosti, z dodatkom da se je naslovniku na drugi strani na moja vprašanja (kdaj imaš ti čas za ogled, koliko si pripravljen dati za avto,...) zdelo nevredno odgovoriti. Tako sem nekajkrat prejela tudi sporočilo, da je sedaj pri avtu in da ima sedaj čas in da naj pridem. To se je zgodilo vsaj trikrat in ker ogled ni bil načrtovan, mene tudi ni bilo doma oziroma vsaj v bližini. Vedno sem prijazno odgovorila, da ne morem in da naj mi vnaprej pove, kdaj se želi dobiti. Nekega dne se nama je celo uspelo dogovoriti za dan in čas. Zmenjena sva bila za ob 10h zjutraj (po njegovem predlogu), povedala pa sem mu tudi, da imam čas samo do 14h. Ob 10h zjutraj mu tako sporočim, da sem doma in da naj me pokliče ko bo tu. Nazaj prejmem celo odgovor, da je trenutno v mestu in da pride čez eno uro. Ta ura je bila dolga približno 3h. Ob 13h mu znova pišem, da imam samo še eno uro časa in da kje je. Pa mi odgovori, da je na poti k avtu in da me pokliče, ko bo tu. Ob 14:15 o njem še vedno ni ne duha ne sluha. Na moje sporočilo, na kateri dan želi ogled prestaviti, ni odgovora.
Tretji odziv je bil tudi poseben. Javila sem se na klic, odgovorila na par vprašanj ter se zmenila za popoldanski ogled. Ker sem imela sestanek na faksu, sem res hitela domov, da bom še pravočasna. Zmenjena sva bila ob 16:30 in na poti domov, sem kandidatu poslala sms, da bom ob 16:30 pri avtu. Ura je bila 16:10, ko od njega dobim sporočilo, da super in da bo on tudi tam. Ura je 16:30, stojim pri avtu in čakam. Navajena sem že na NZ navado, da štejejo čas v +10min od dogovorjenega, zato sem se usedla v avto in še naprej čakala. Ura je 16:50, o človeku pa še vedno ne duha ne sluha. Napišem sms sporočilo, da grem v hišo in da naj mi sporoči, ko bo pri avtu. V odgovor pa prejmem - mi je kolega priskrbel drug avto, hvala za tvoj čas.
Tega istega večera, po tretjem neuspelem poizkusu, sva se s cimro odpeljali do mesta in zeleni konjiček si je privoščil še zadnji, sicer že videni, trik. Kar na lepem ponovno niso delovale ključavnice. To je bil zame gotovi znak, da mi preostane samo eno - prodati ga za "cash for cars".
To opcijo sva preučevala s Pavlom že nekaj časa in jo hranila za skrajni primer, če bi morala avto nahitro prodati. Tako sem že vnaprej vedela za nekatere družbe, ki delajo take odkupe. Ena mi je tudi odgovorila na moje povpraševanje in dala okvirno oceno 300-800 NZD. Avto pripelješ k njim, si ga ogledajo in naredijo določene teste in ti povedo koliko denarja ti bi dali. Če se s ponudbo strinjaš, ti napišejo ček, ki ga potem vnovčiš.
Tako sem v četrtek dopoldan odpeljala Forda na "poslednjo pot" do Turners Auction. :) Prijazen stričko je pregledal avto, se peljal na en kratek krog in prišel nazaj s ponudbo 200NZD. Čeprav sem si želela in menila, da bom iztržila več (konec koncev avto je še vedno vozen), sem se hkrati zavedala, da tudi kje drugje ne bom dobila višjega izkupička. Gospod je bil zelo fer, svojo ponudbo je dobro argumentiral (predvsem to, kar sva s Pavlom vedela že dolgo - da avto brez večjih popravil ne bi prestal tehničnega v avgustu) in mi povedal, da mogoče lahko iztržim stotaka več, če dam avto na dražbo poškodovanih vozil. Ker se nimam časa s tem ukvarjati, sem sprejela ponudbo, se poslovila od najinega potujočega doma in pustila Forda svoji novi, neznani usodi.
Tu pa se zgodba še ne zaključi popolnoma. Tisto isto popoldan me znova kontaktira odziv #2 in sprašuje kdaj bi lahko prišel na ogled. Odgovorim mu, da sem ravno danes avto prodala in da je stvar zaključena. No, za njega očitno ne. Napade me, da to ni fer, da sem imela dražbo in da to je nelegalno. Presenečena nad odzivom mu odvrnem, da ni bilo nobene dražbe in da sem avto prodala za cash for cars. Tip pa se še kar ne ustavi - napiše mi, da prav mi bodi, da sedaj pa ne bom dobila njegovega denarja, ki ga je šel prav danes iskat na banko. Odgovorim, da me to prav nič ne moti in da upam, da ga bo lahko tako porabil za kak drug avto ali kako drugo stvar. In nazaj dobim odgovor - tvoj avto je bil itak katastrofa, vesel sem, da ga nisem kupil. No, tu pa se je (vsaj zame) zgodba res končala. Nikoli pa ne veš mogoče bom čez teden dni dobila nov sms, ki me bo spet spraševal kdaj lahko pride na ogled avta. :) Ne vem in nikoli ne bom izvedela ali je bil pisec na drugi strani tujec z zelo slabim pisnim znajem v angleščini, mogoče je domačin s posebnim slengom, mogoče pa preprosto rahlo zadeta oseba. Glede na celotno zgodbo me sploh ne bi čudilo če bi bilo slednje.
Hvala najinemu Fordu,da naju je varno prepeljal čez vseh teh tisoče kilometrov, ki sva jih prekrižarila po Novi Zelandiji. Bila je dogovdivščina in pol! :)
Na zadnji šipi je tako od 10. junija dalje visel list z napisom 4 SALE. Ceno sva glede na rahlo izmaličenost sprednjega odbijača, škripanje koles ob ostrejših zavijanjih, občasno nedelovanje kratkih luči ter dejstva, da mu je s 15. junijem potekla registracija postavila na 1500NZD ali karkoli okrog te cifre. Oglase enake tistemu na avtu sem nalepila tudi po univerzi in fakulteti ter upala na kakšen odziv.
Odzivi so bili, pa čeprav v manjšini. Mislim, da sem skupno dobila 3 klice potencialnih kupcev, vendar se na koncu nobeden ni obrnil niti v ogled avta, kaj šele nakup.
Prvi odziv je prišel kaj kmalu po objavi oglasa, postavil par vprašanj, ampak ni pokazal niti interesa, da bi se oglasil in avto "sprobal".
Drugi odziv je bil sploh katastrofalen - čez cel teden sem dobivala sms sporočila v nerazumljivi angleščini, ki so me spraševala vedno ene in iste stvari. Recimo vsaj 3x sem odgovorila na vprašanje kakšna je poraba, če nameravam sama narediti tehnični (se izteče konec avgusta), koliko je minimalna cena in kdaj lahko pride na ogled. Vsakič sem vljudno odpisala nazaj po svojih zmožnosti, z dodatkom da se je naslovniku na drugi strani na moja vprašanja (kdaj imaš ti čas za ogled, koliko si pripravljen dati za avto,...) zdelo nevredno odgovoriti. Tako sem nekajkrat prejela tudi sporočilo, da je sedaj pri avtu in da ima sedaj čas in da naj pridem. To se je zgodilo vsaj trikrat in ker ogled ni bil načrtovan, mene tudi ni bilo doma oziroma vsaj v bližini. Vedno sem prijazno odgovorila, da ne morem in da naj mi vnaprej pove, kdaj se želi dobiti. Nekega dne se nama je celo uspelo dogovoriti za dan in čas. Zmenjena sva bila za ob 10h zjutraj (po njegovem predlogu), povedala pa sem mu tudi, da imam čas samo do 14h. Ob 10h zjutraj mu tako sporočim, da sem doma in da naj me pokliče ko bo tu. Nazaj prejmem celo odgovor, da je trenutno v mestu in da pride čez eno uro. Ta ura je bila dolga približno 3h. Ob 13h mu znova pišem, da imam samo še eno uro časa in da kje je. Pa mi odgovori, da je na poti k avtu in da me pokliče, ko bo tu. Ob 14:15 o njem še vedno ni ne duha ne sluha. Na moje sporočilo, na kateri dan želi ogled prestaviti, ni odgovora.
Tretji odziv je bil tudi poseben. Javila sem se na klic, odgovorila na par vprašanj ter se zmenila za popoldanski ogled. Ker sem imela sestanek na faksu, sem res hitela domov, da bom še pravočasna. Zmenjena sva bila ob 16:30 in na poti domov, sem kandidatu poslala sms, da bom ob 16:30 pri avtu. Ura je bila 16:10, ko od njega dobim sporočilo, da super in da bo on tudi tam. Ura je 16:30, stojim pri avtu in čakam. Navajena sem že na NZ navado, da štejejo čas v +10min od dogovorjenega, zato sem se usedla v avto in še naprej čakala. Ura je 16:50, o človeku pa še vedno ne duha ne sluha. Napišem sms sporočilo, da grem v hišo in da naj mi sporoči, ko bo pri avtu. V odgovor pa prejmem - mi je kolega priskrbel drug avto, hvala za tvoj čas.
Tega istega večera, po tretjem neuspelem poizkusu, sva se s cimro odpeljali do mesta in zeleni konjiček si je privoščil še zadnji, sicer že videni, trik. Kar na lepem ponovno niso delovale ključavnice. To je bil zame gotovi znak, da mi preostane samo eno - prodati ga za "cash for cars".
To opcijo sva preučevala s Pavlom že nekaj časa in jo hranila za skrajni primer, če bi morala avto nahitro prodati. Tako sem že vnaprej vedela za nekatere družbe, ki delajo take odkupe. Ena mi je tudi odgovorila na moje povpraševanje in dala okvirno oceno 300-800 NZD. Avto pripelješ k njim, si ga ogledajo in naredijo določene teste in ti povedo koliko denarja ti bi dali. Če se s ponudbo strinjaš, ti napišejo ček, ki ga potem vnovčiš.
Tako sem v četrtek dopoldan odpeljala Forda na "poslednjo pot" do Turners Auction. :) Prijazen stričko je pregledal avto, se peljal na en kratek krog in prišel nazaj s ponudbo 200NZD. Čeprav sem si želela in menila, da bom iztržila več (konec koncev avto je še vedno vozen), sem se hkrati zavedala, da tudi kje drugje ne bom dobila višjega izkupička. Gospod je bil zelo fer, svojo ponudbo je dobro argumentiral (predvsem to, kar sva s Pavlom vedela že dolgo - da avto brez večjih popravil ne bi prestal tehničnega v avgustu) in mi povedal, da mogoče lahko iztržim stotaka več, če dam avto na dražbo poškodovanih vozil. Ker se nimam časa s tem ukvarjati, sem sprejela ponudbo, se poslovila od najinega potujočega doma in pustila Forda svoji novi, neznani usodi.
Tu pa se zgodba še ne zaključi popolnoma. Tisto isto popoldan me znova kontaktira odziv #2 in sprašuje kdaj bi lahko prišel na ogled. Odgovorim mu, da sem ravno danes avto prodala in da je stvar zaključena. No, za njega očitno ne. Napade me, da to ni fer, da sem imela dražbo in da to je nelegalno. Presenečena nad odzivom mu odvrnem, da ni bilo nobene dražbe in da sem avto prodala za cash for cars. Tip pa se še kar ne ustavi - napiše mi, da prav mi bodi, da sedaj pa ne bom dobila njegovega denarja, ki ga je šel prav danes iskat na banko. Odgovorim, da me to prav nič ne moti in da upam, da ga bo lahko tako porabil za kak drug avto ali kako drugo stvar. In nazaj dobim odgovor - tvoj avto je bil itak katastrofa, vesel sem, da ga nisem kupil. No, tu pa se je (vsaj zame) zgodba res končala. Nikoli pa ne veš mogoče bom čez teden dni dobila nov sms, ki me bo spet spraševal kdaj lahko pride na ogled avta. :) Ne vem in nikoli ne bom izvedela ali je bil pisec na drugi strani tujec z zelo slabim pisnim znajem v angleščini, mogoče je domačin s posebnim slengom, mogoče pa preprosto rahlo zadeta oseba. Glede na celotno zgodbo me sploh ne bi čudilo če bi bilo slednje.
Hvala najinemu Fordu,da naju je varno prepeljal čez vseh teh tisoče kilometrov, ki sva jih prekrižarila po Novi Zelandiji. Bila je dogovdivščina in pol! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar