Po počitnicah na Cook Islands se je bilo potrebno soočit s kruto realnostjo in poiskat delo v okolici Dunedina. Po neuspešnih prijavah na različna delovna mesta je bilo treba razmišljati širše, delo kjerkoli v radiju do 250km. Na žalost v bližini ni bilo nobenega sezonskega dela, zato sem razmišljal o vinogradih v Blenheim-u ali kivi nasadih v Bay of Plenty. Delo bi se tam našlo z lahkoto, a kaj ko ne bi zaslužil veliko, pa še z Urško bi bila daleč narazen.
Zato sem se odločil, da bo najboljše da grem domov in tu poskusim srečo. Izkazalo se je da mi je malce naklonjena. Doma me je čakalo delo in sicer kot restavrator v Lantierjevem dvorcu v Vipavi.
Pakirati sem začel že dan prej, kar je malce čudno zame, a potrebno je bilo izbrati kaj vse vzeti s seboj in kaj pustiti Urški. A ker sem pri Jetstar vzel prtljago do 25 kg sem lahko s seboj vzel ogromno kamnov, peska in potovalnih brošur. Ko sem končal s pakiranjem je moj nahrbtnik pokal po šivih.
Za povratek domov sem malce kompliciral, saj sem si želel potovati z največjim potniškim letalom Airbus 380-800. Naj še povem, da samo letalo ni prav posebno in nič kaj bolj udobno od tistega s katerim smo prileteli v NZ (Boeing 777)
Tako sem v ponedeljek, 11. junija, zvečer poletel iz Dunedin-a v Auckland, kjer sem nato noč in večino naslednjega dneva prebil na letališču. V torek ob 18h pa sem se vkrcal na letalo za Dubaj z vmesnim postankom v Sydney-u. Na letalu mi ni uspelo dosti spati, vsega skupaj 1,5h. Ostali čas sem prebil z gledanjem filmov in občasnim sprehodom po repu letala. V Aucklandu sem v brezcarinski coni kupil dve buteljki novozelandskega vina, a sem ju moral na žalost pustiti na letališču v Sydney-u. Kljub kratkemu postanku (1h) moraš vse odnesti iz letala in še enkrat iti skozi varnostni pregled na letališču, čeprav si v tranzitu. Skozi varnostni pregled ne sme iti več kot 100ml tekočine ali gela, zato sem moral vino pustiti policistom,kljub temu, da je bilo originalno zapakirano in z računom iz duty free. Jezen na policiste in avstralsko kompliciranje sem čakanje preživel s ogledovanj trgovinic na terminalu. Močno me je imelo da bi kaj kupil, a zaradi jeze na vse Avstralce tega nisem storil.
V Dubaju sem imel 4h postanek, ki sem si ga krajšal s sprehajanjem po terminalu, proti koncu pa sem malce zadremal na letaliških stolih. Malce je bilo dovolj, da sem skoraj zamudil vkrcanje na zadnje letalo. Sledil je še zadnji polet iz Dubaja do Benetk. Ta del poti je bil še najboljši, saj je bilo letalo napol prazno in sem se lahko razkomotil. In nato sem skozi okno končno zagledal Slovenijo in naše morje. Čez pol ure sem že stal na evropskih tleh. Ostalo je samo še vprašanje ali je z menoj prišla tudi prtljaga. In na srečo se ni izgubila. :) Tako sem dvignil svoj 24kg nahrbtnik in se odpravil ven, kjer me je že pričakoval tata. Po dobri uri vožnje sem bil že v domači Vipavi.
Trajanje leta:
Dunedin - Auckland = 1,5h
Auckland - Dubaj = 19,5h
Dubaj - Benetke = 6h
Ni komentarjev:
Objavite komentar