Prosti čas

Za razliko od pobiranja jagod nama je pri najini vinogradniški službi všeč predvsem to, da imava občutek kdaj nastopi vikend. Sobota je sicer delovna, no, polovično delovna, imava pa zato proste nedelje in počitek ter daljši spanec se prav lepo prileže. Če se prosti dnevi pokrijejo še z lepim vremenom to pomeni samo eno stvar – izlet. :)

Tako sva 14 dni nazaj sobotno popoldan preživela na plaži v Whites Bay. Bil je pravi poletni dan: sonce, peščena plaža, morje, kopalke in skoraj brezvetrje. Prvič na NZ, da sva dejansko več kot 30 minut ležala na brisači, brala knjigo in igrala karte. Seveda sva izvedla tudi kopanje, ki pa se je hitro končalo, saj voda ni bila niti približno tako topla kot so kazale ostale zunanje temperature. Vsekakor je taka sprostitev dobro dela po napornem delovnem tednu.Upanje, da se bo izredno lepo sončno vreme nadaljevalo tudi v nedeljo, sva izgubila takoj, ko sva zjutraj odprla oči. Načrtovani izlet v Kaikouro se je tako prestavil na naslednjo (pravkar minulo) nedeljo.

Pogled na plažo.

Pogled iz plaže

Skalnata obala

Veslaški trening

To nedeljo sicer ni sijalo sto sonc, je bilo pa vreme še vedno sprejemljivo za krajši pohod po polotoku Kaikoura. Mesto, ki je bilo včasih znano zgolj kot »crayfish town« in eno izmed kitolovskih mest, se je sedaj spremenilo v pravi turistični raj. Obala je namreč zelo bogata z morskimi živalmi kot so crayfish, kiti, delfini in tjulni. Iz finančnih razlogov sva ogled kitov prestavila na nedoločen čas in se v zameno raje podala na daljši sprehod po skalnati obali in nad morje dvigajočimi se klifi, kjer so nama družbo delali tjulni.
Videti je, da so že zelo vajeni ljudi, saj jih gruče obiskovalcev niso motile pri nedeljski siesti. Če pa si se mu preveč približal, je pa kaj hitro zagodrnjal in te prepričal, da si se raje umaknil nazaj iz njegove verande. Celotna pot je sicer krožna in se začne ter konča pri I-Site v mestu. Midva sva si jo priredila, tako da sva prehodila samo obalni predel (Point Kean do South Bay) in to sva želela storiti v obliki osmice.

Klifi

Pogled iz klifov

Skalnata obala

Nedeljska siesta

Otroški vrtec

Začela sva na skalnati obali, se nekje na sredini vzpela na klife in pot nadaljevala do South Bay. Tam sva zopet zavila na obalo in hodila vse do zasede tjulnov. Bili so ravno tako razporejeni, da se nisi mogel prebiti mimo, brez da bi se vsaj enemu približal na 1,5m. Prvi poskus je bil čisto ob robu klifov čez skale – ni šlo, saj se je za eno skalo skrival tjulen, ki naju je naprej začudeno pogledal, nato pa zarenčal, da sva hitro odskočila. Poskus številka 2 je bil čisto ob morju (čeprav naj se ne bi nikoli postavil med tjulne in morje), pa se je tudi tam eden nastavljal tistim nekaj sončnim žarkom, ki so se prebijali skozi oblačno nebo. Za poskus številka 3, ki ga nisva izvedla, je Pavel predlagal šprint med dvema tjulnoma, ki sta poležavala v razmaku dobrih 5m. Njegov komentar zraven je bil: »Sej tolk hitri pa spejt n morjo bet.« Moj odgovor pa, da nimam prevelike želje tekmovati v teku na 100m s tjulni. Zato sva se obrnila in se vrnila na pot po vrhu klifov. Na poti nazaj sem se že pozabila, kje vse sva vmes srečala tjulne in 1,2,3 sem se znašla pred velikim samcem, ki je z glasom in kazočimi zobmi izrazil svoje negodovanje nad mojo hojo po njegovi spalnici. To je bilo dovolj – tjulnov sem imela za en dan vrh glave. Še sreča, da sva se vračala po klifih in sva jih od tam naprej opazovala samo še od daleč.

Tjulnova zaseda.

Lepe učke

Varna razdalja

Košute ali srne nekje na poti domov

Nazaj v domačem teritoriju :)