Po dolgem času mi je pa le uspelo najti kraj in čas za malce plezanja. Svoje sposobnosti sem preveril na umetni steni v Nelson-u. Umetna stena je 8x12m velika in 8 mestrov visoka. V njej so postavljene smeri vseh mogočih težavnosti - od otroških (take ki so nagnjene navznoter) do previsnih. Za vsakega se kaj najde.
Sam sem vstopil z optimizmom in velikimi upi. Izstopil pa izmučen in postavljen na realna tla. Na voljo sem imel le 2,5 h časa. Zdelo se je malo, a kaj hočemo za prvič bo vredu.
Ko sem pomerjal plazalke sem videl, da ne bo tako lahko. Optimistično si izberem plezalke številka 39,5 za čuda niso in niso hotele na nogo, zadovoljim se s številko 40,5. Mislim sem si, da ne bom plezal po minimalnih stopih pa bo. Čez pol ure sem že stokal kako me vsi prsti na nogh bolijo.
Ja no najprej malce ogrevanja na mali stenci (bolder) nato pa takoj na štrik. Novezelandske ocene smeri so malo drugačne kot pri nas (nekako od 1 do 30, včasih dodajo še kakšen + zraven) , zato nisem imel občutka kaj zmorem in kaj ne. Začel sem z navpično smerjo z oceno 15 (po mojem poznavanju naj bi to bilo nekako 5b) in se uspel spraviti do vrha po vseh pravilih (z uporabo samo določenih oprimkov). Naslednje dve smeri sta bili ocenjeni s 16 in 18, a če sem pošten ni šlo vse po pravilih, kdaj pa kdaj je roka prijela oprimek napačne barve. Kot olajševalna okoliščina naj bo, da sem plezal brez uporabe magnezija (ker ga pač ne izposojajo) v zelo topli sobi.
 |
| Ogrevanje |
 |
| Kaminsko plezanje brez uporabe oprimkov. |
 |
| Za konec. |
Da ne bom dolgovezil, po uri in pol aktivnega plezanja sem bil čisto fuč. Poizkusil sem se tudi v previsu, ampak tudi po vseh mogočih šalcah mi ni in ni uspelo priti čez.
Za konec sem se še malce mučil na mali steni, ampak kmalu obupal in končal z mojim zelo uspešnim plezanjem. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar