Zlati zaliv

Kajakaškemu podvigu v Abel Tasmanu je sledilo bolj poznano raziskovanje na dveh nogah po okolici Golden Bay-a.  Imela sva zelo natrpan urnik, saj sva si poleg šestih točk, zadala tudi vožnjo nazaj vse do Nelson Lakes. Prva na sporedu je bila Harwood's Hole nekje na sredi prelaza Takaka Hill (nekaj podobnega našemu Vršiču, vsaj po premagani nadmorski višini). Ta »luknja« se šteje za največje brezno na NZ; v premeru ima 70m, v globino meri 352m od tega je 172m navpičnega spusta. Pot do izhodišča kot tudi do luknje naju je vodila preko tipičnega kraškega površja – škraplje, vrtače, jame, ...  vsekakor zelo poznano in domače. :)

Jezerce na poti

Brezno od blizu

In iz višine :)

Druga točka dneva je bil postanek v Takaki, kjer sva šla najprej preveriti če so Te Waikoropupu Springs res tako čisti kot piše. Voda je res kristalno čista in imajo certifikat, da se od tu dobi najčistejša sveža voda na planetu. Večjo čistost naj bi imela samo še voda nekje pod ledom Antarktike. Potem sva se šla še malce izgubljat v Labirint skal. To je park velikih apnenčastih skal, ki so se postavile v različne oblike in resnično ustvarile pravi labirint. Kot se za labirint spodobi sva se nekajkrat izgubila, na poti  odkrila junake številnih risank  (palčke, Tweetya, junake iz Knjige od džungli, Smrkce,...) in nekako uspela priti nazaj do avta. Vsekakor je to raj za otroke in če si vzgojitelj, animator, varuška ali pa zgolj starš, ki si želi 5 minut miru je to gotovo prostor, kjer se to da doseči. Mogoče je vseeno dobro, da se jim v žepe natrosi nekaj drobtinic kruha, da bodo lahko našli pot ven. :)

Razgled iz Takaka Hill

Najčistejši izviri sveže vode na Zemlji

Apnenčasti tobogan

"I'm lost"

Palčki

Vitezi

Tweety

Skozi tunel

Ura je kazala že 16.30, midva pa sva bila šele na poti proti Farewell Split. Želeni postanek v čokoladnici v Collingwoodu sva morala tako izpustiti, saj sva bila 5 minut prepozna. Še dobro, da je Pavel prej v trgovini kupil eno čokolado, da sva se lahko posladkala vsaj s tem. :)
Na Farewell Splitu naju je pozdravil veter in čudovit razgled na ta posebni košček NZ. Peščeni rt je zavarovano območje, saj služi kot zavetišče za številne ogrožene vrste ptic iz celega sveta. Vstop vanj je mogoč samo s posebnim vodenim ogledom, ki sva ga nenačrtovala in tako ali tako zamudila. :)

Še zadnja postaja dneva – osamljena, čudovita Wharariki Beach. Ne bi bila midva, če si ne bi izbrala daljše poti za dostop na plažo. Tako sva najprej naredila sprehod med ovcami, se vmes izgubila in končno sva iz vrha hriba le ugledala to lepoto. Spustila sva se na plažo, raziskovala vse možne jame in luknje v ogromnih skalah in puščala stopinje v pesku. Za povratek na parkirišče sva imela v načrtu krajšo pot, ki pa....  Hja – očitno je bilo izgubljanje tisti dan najin moto. Čez sipine sva plažo zapustila preveč severno in se kmalu ujela v travnate hribe, preko katerih nikakor nisva mogla priti nazaj na pravo pot. Sonce za nama je že padalo v morje, pred nama se je svetila polna luna in veter je neusmiljeno bril. Vsekakor nisva želela danes preizkustiti kampiranja na prostem! Tako sva se vrnila skoraj na plažo in poizkusila srečo malce južneje in čeprav še vedno nisva prišla na pravo pot, sva se nekako le prebila nazaj do parkirišča. Kazalca sta kazala 21.00, ko sva zagnala motor in se odpravila na 200km pot do Nelson Lakes.

Wharariki Beach od daleč

in blizu :)

"peščeni vihar" :)

Fascinantni konglomerati

Sonce je zahajalo

in lunca je že vzšla

Dan je bil čudovit, videla sva ogromno, ampak sklep dneva je, da si bova od sedaj naprej stvari zastavljala malce bolj »na izi«! :)
Vsega pa so na koncu krive kontaktne leče, ki se jih na NZ ne da dobiti brez recepta od okulista! A o tem kdaj drugič! :)