Kanjoning malce drugače

V potovalni brošuri sem zasledil krajši opis in slikco Sawcut Gorge in rekel Urški, da to pa morava videti! Prvi problem je bil sploh najti kje to je. To sva rešila ob prvem obisku Kaikoura-e, kjer sem videl podroben opis, plus še malce brskanja po internetu pa sem bili prepričan o lokaciji. 

Avto parkiraš ob domačiji, kjer naju je sprejel prijazni stric, nama dal zemljevid, razložil približno kje gre pot in pripravljena sva bila za raziskovanje. Sawcut Gorge je namreč ozek kanjon (do 2m) po katerem teče potok, pot do njega pa poteka ob in po strugi potoka. Temu primerno se je potrebno tudi  opremiti Keen oz. Teva sandali in kratke hlače so gotovo najboljša izbira. Zemljevid, če mu lahko tako rečemo, je bil na roko narisan in bolj informativne narave (podoben je zemljevidom iz filmov Indiana Jones). 

 

Takoj, ko sva prišla do potoka, bi ga morala tudi prečkati, a ga nisva, saj naju je oznaka zapeljala po napačni strani navzgor. Na začetku sva se še malce bala stopiti v vodo (temperatura in škoda si je takoj na začetku zmočiti noge), a ko moraš četrtič prečiti strugo ti postane vseeno in brezkompromisno zabredeš v potok. 

Pot je čudovita in se spreminja z vsakim metrom, ko napreduješ navzgor. Najprej je to miren potoček, ki se pretaka po prodnikih. Ta preide v žuboreč potoček, ki se vije med kamenjem, dokler ne postane bučen potok, ki si pot utira med balvani in skalami . Na koncu je znova žuboreč potoček, ki si je med skalnimi stenami izboril svoja 2 metra. (Urškin komentar: take soteske greva gledat, ko Pavla zgrabi prehudo domotožje po Beli :D ).

Glede na to da je destinacija opisana zelo redko, sva srečala presenetljivo število pohodnikov. Nekateri so vedeli kam se podajajo in so imeli »primerno obutev« in nekatere, ki so sredi poti spoznali, da si bo treba zmočit noge in so za to žrtvovali telovadne ali gojzarje. 

Naj omenim še eno »neumnost«, ki sva jo storila. Na poti z avtom do izhodišča sva malce z zaskrblenimi očmi spremljala kazalec bencina in se spraševala, ali bo zadostoval ali ne. Bencinsko črpalko ob poti sva namreč spustila, saj sva mislila, da ga bo dovolj. Ko sva se vzpenjala in spuščala po vijugastem makadamu in je kazalec padel na rdečo črtico, sva se odločila, da se obrneva, greva nahranit lačen avto in se nato vrneva. Ob povratku sva spoznala, da sva se obrnila dobrih 300m pred parkiriščem. :) Ja ni kaj, talenti.  :)