Pot naju je iz vhodne obale nato vodila že čez znani Arthur's Pass nazaj na zahod. Na vrsti je bilo popotovanje po tej odmaknjeni in zelo zeleni obali od Greymoutha do Haasta.
Prvi večji postanek sva naredila v Hokitiki, kjer sva se najprej zapeljala do jezera Kaniere, ko pa se je vreme poslabšalo sva raziskovala samo mesto, kjer so pomembne dve stvari:
Zlato – celotna West Coast je bila včasih predvsem središče iskanja in kopanja zlata. V Ross-u (25km južneje od Hokitike) so npr. tudi našli največje zlato zrno na NZ. Zrno je tehtalo 2,772 kg in so ga poimenovali Honorable Roddy. Njegova replika je na ogled v malem muzeju. Ker so časi krizni in se splača vlagati v zlato, sva ga tudi midva nekaj kupila. :)
Žad – je na zahodni obali velik bum. Nabirali so ga na veliko že Maori, sedaj pa tu najdeš nekatere mednarodno priznane oblikovalce iz žada.
Naslednja pomembna lastnost West Coast je, da so si Alpe in tritisočaki ter Tasmansko morje na razdalji 20-40km. Prav zaradi tega so se »izoblikovale« nekatere zelo turistične točke te obale.
Dve izmed teh sta dva ledenika, Franz Josef in Fox. Saj ne da prvič vidim ledenik, ampak tadva sta bila vredna obiska. Zanimivo je, da ledenik segata skoraj do morja, od Fox-a je npr. le 20 km do najbližje plaže. Tega pa tudi v naših Alpah (pa ne samo Julijskih) ne vidiš. Franz se premika s hitrostjo 70 cm na dan, kar ga uvršča med najhitreje premikajoče ledenike.
Ne bom pisal o tem kakšni so, kako lepi so in podobno. Raje vam bom povedal, kaj me je pri vsem skupaj presenetilo.
Ledenike si lahko ogledaš samo od daleč, od konca Franz-a sva bila 400m od Fox-a pa 200m. To pa zato, ker naj bi bilo bližje nevarno. Osebje DOC vsak dan preveri kakšno je stanje (vreme,...) in se glede na to odloči kako blizu bodo spustili ljudi. Osebno nisem videl kakšne posebne nevarnosti, zato mi ni jasno zakaj ne smeš vsaj na 100m. Če želiš bližje, moraš rezervirati vodeno turo in z vodiči lahko potem raziskuješ ledenik skoraj po dolgem in počez.
Na vodeni turi skrbi za varnost v skupini en vodnik. Vodnik ima s seboj nekakšen cepin, ki je bolj kot ne podoben krampu in mogoče še kakšen košček vrvi (tega nisem videl). Udeležencem sposodijo planinske čevlje, da ne racajo po ledeniku v telovadnih. In ta vodnik naj bi varno vodil skupino 15 udeležencev, ki ni nujno, da imajo kakršnekoli izkušnje, po ledeniku. Bolj varno bi se počutil, če bi šel šel sam na ledenik v telovadnih in z rožico v laseh. :)
Zanimiva mi je ta miselnost. Zgleda da, če si sam jih preveč skrbi tvoja varnost, ampak ko si enkrat v vodeni skupini je tvoja varnost drugotnega pomena. Mogoče sem preveč krtičen in da podcenjujem vodnikove zmožnosti, ampak sam sem malo vodnika (čeprav ne po snegu) in vem kako in kakšne so zahteve za vodenje ljudi po ledeniku (max. 3 ljudje, cepini+dereze+štrik, vsaj malo znanja, ...).
Poleg ledenika pa ima vasica Fox še eno zelo obiskano atrakcijo – jezero Matheson. To je malo jezerce, od vasi oddaljeno cca 5 km in na prvi pogled prav nič posebnega. Vse dokler ne prideš do ene točke iz katere lahko ob lepem dnevu vidiš čudovit pogled na Mt Cook. Pogleda pa ti ni treba samo povzdigniti proti vrhu te najvišje NZ gore, ampak ga lahko usmeriš tudi na popolnoma mirno vodno gladino, kjer se odseva. Zato imenujejo Lake Matheson tudi Reflection ali Mirror Lake. In pogled je res osupljiv!!!
Midva sva imela sprva malce nesreče, saj so se popoldan na vršace usedli oblaki, ki se niso in niso hoteli umakniti. Hodila sva od ene razgledne točke do druge in še kar se niso premaknili. Tako sva obupala in se odpravila na plažo, kjer sva prenočila. Tik preden je padla noč so se oblaki le razmaknili in sva dobila čudovit pogled na najvišje vrhove. Tako je ostalo tudi zjutraj, ko sva se vrnila ob jezero in opravila obvezni photoshooting. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar