Znova na poti

Po petih tednih dela sva najin avto znova napakirala in se odpravila po severni obali južnega otoka od vzoha proti zahodu.

Prvi postanek je bil v mestu Nelson. Tam sva tokrat tudi vstopila v zlatarno Jens Hansena, zlatarja in oblikovalca nakita, h kateremu so zaradi njegovega ugleda ob začetku snemanja triologije LOTR pristopili odgovorni in ga prosili, če lahko oblikuje "The Precious". Naredil je 40 prototipov in izmed teh so nato izbrali enega, ki so ga naredili v 15 različnih velikostih. Original je razstavljen v vitrini v zlatarni (fotografiranje ni dovoljeno), največjo različico (tista, ki se vrti v uvodni špici filma) pa lahko primeš v roke in se z njo fotografiraš. :) Če si dovolj premožen, da si to lahko privoščiš ti naredijo tudi repliko prstana v katerikoli žlahtni kovini in skoraj katerikoli čistosti. :) Če vas zanimajo cene in celotna zgodba pa kliknite na tole povezavo: http://www.jenshansen.com/thering.aspx

Po postanku za kosilo na Rabbit Island (ne,za kosilo ni bilo zajčje obare, saj nisva videla niti enega zajca) sva se odpeljala v Motueko, kjer sva obiskala češke kolege iz Katikati. Tam se je sedaj začela sezona obiranja jabolk in baje je to delo vse prej kot fajn, pa tudi denarno ni preveč dobičkonosno. Po njihovih pripovedih sva bila kar zadovoljna, da sva ostala v Blenheimu in delala v vinogradu. :) Kaj kmalu je nastopil mrak in bil je čas, da si med Motueko in Marahau najdeva svoj prostor pod luno za tisto noč. To je bilo vse prej kot lahko, saj skoraj ni DOC campsites in v vseh malce bolj skritih predelih najdeš table s prečratnim šotorčkom. Tako sva srečo poskusila na kolovozu, nedaleč stran od glavne ceste, ki se je končal pri vratih z napisom private propety. Sparkirala sva se nekje na sredini med cesto in vrati, tako da "uradno" ne bi smela tam nikorar zmotiti. Ravno sva dobro zadremala, naju je zbudilo trobljenje in luči. Mimo avta se je peljal verjetno lastnik, ki se očitno ni najbolj strinjal z najino izbiro prenočevanja. Zanimivo je bilo, da je zgolj potrobil, luči usmeril v najin avto in se odpeljal mimo ter naprej skozi vrata. Nekaj trenutkov sva gledala in poslušala, če se bo vrnil, pa ga ni bilo. Vseeno sva se odločila, da se raje premestiva. Odpeljala sva se v Kaiteriteri Forest, kjer sva kljub tabli "No overnight camping!" mirno prespala preostanek noči.

Zjutraj sva si pripravila vse potrebno za najino naslednjo dvodnevno dogodivščino - veslanje s kajakom po Abel Tasman National Park. Sicer obetavno začet dan - zajtrk ob morju, se je nadaljeval malce manj obetavno. Najprej se je ob odhodu s parkirišča levi del odbijača (tisti "tazalimani") odločil, da bi raje ostal s skalo kot z avtom. Prvi ups. Na srečo se je odlomila samo plastika, ko se vrneva bova znova lepila kose skupaj. :) Potem sva uspešno prišla v bazo, kjer sva se "čekirala" za najino kajak avanturo. Kajakanje po Abel Tasmanu je zelo razvit šport in naj bi bil primeren za vsakogar, tudi tiste popolnoma brez izkušenj. Tako govorijo vsi letaki, vse agencije, vsi vodiči.

Ko pa sva skupaj s še dvema Škotoma in dvema Izraelcema poslušala predstavitev našega inštruktorja, poslušala njegove zgodbe ob vadenju reševanja v primeru, da se kajak prevrne in ob praktični vaji na bližnji plaži,.... vse nekako v stilu - ja in potem ti pač razbije glavo, če imaš srečo samo noge; ko te rešijo si lahko srečen, da si živ, tistih 10.000NZD, ki jih moraš plačati za kajak in vso opremo ni panike. Hja, recimo da je vse skupaj izgledlo vse prej kot enostavno in nenevarno, definitivno pa sva se počutila popolnoma nekompetentna za samostojno kajakaštvo v naslednjih dveh dneh. Pesimistične misli (nezgoda z avtom, misel da se bova vsaj ene petkrat v prihodnjih dneh prevrnila s kajakom) je poslabšalo še vreme, ki bi moralo biti jasno in sončno, ne pa oblačno z videzom, da se bo vsak čas zlilo.

Približen zemljevid najine poti - Onetahuti do Marahau

Pa sva se vseeno vkrcala na water-taxi, ki nas je zapeljal do Onetahuti Beach, nas tam razložil, in odpeljal. Izgledalo je kot brodolom na samotnem otoku (no ja, razen vse opreme in hrane, ki smo jo imeli s seboj). :) Ura je bila okrog 13.00, plan pa sledeč: preostanek dneva veslati do Bark Bay, kjer bova kampirala; naslednji dan pa nadaljevati pot nazaj do Marahau, kjer sva morala kajak vrniti do 16.00. V vmesnem času se poskusiti čimmanjkrat, želeno ničkrat, prevrniti in ohraniti vso najino opremo celo in nekatero tudi suho. :)  Šele po uspešnem pakiranju stvari v najin dvojni kajak, vkrcanju in izplutju brez večjih težav sva v plan umestila tudi idejo o uživanju v celotni zadevi. :)

Priprava opreme in vkrcanje na water taxi

Vsak rabi svoj "kilt" :)

Priprave na izplutje

Prvi zavesljaji

Iz plaže sva se podala najprej na Tonga otok, nato pa nazaj ob obali do Mosquito Bay. Morje je bilo na srečo mirno, razen manjših valov, ki so jih naredile mimoidoče barke in tako sva v Mosquito Bay izvedla tudi prvi samostojen in uspešen pristanek. Mlace sva se sprehodila naokorg po zlatem pesku, nato pa se znova vkrcala in nadaljevala pot v naslednji in zadnji zaliv za ta dan - Bark Bay. Vsega skupaj dobre dve uri veslanja in nobene nesreče pri tem sta nama povrnila zaupanje, da bova vendarle zmogla živa, cela in mogoče celo relativno suha preživeti te dva dni. :) V Bark Bay sva pristala v času oseke, kar je pomenilo, da sva mogla izredno težak kajak vleči 70m po pesku navzgor, da sva ga parkirla na varnem pred plimo (plimovanje na NZ je noro!!!). Preostanek dneva sva preživela v sprehajanju po zlati plaži in igranju kart s sotrpini v sosednjih kajakih.

Mosquito Bay

Črta, ki jo je za sabo pustilo vlačenje kajaka

Naslednje jutro sva znova napakirala kajak in se podala v raziskovanje lagun, ki so ob plimi polne vode, ob oseki pa polne peska. Najprej sva zavila v Sandfly Bay in se odpravila po reki navzgor. Imela sva občutek, kot da se voziva po Amazonki. :) Pot sva nadaljevala v Torrent Bay in nato pristala za počitek v Anchorage Bay. Spočita in okrepljena sva uspešno preveslala Mad Mile (med Pitt Head in  Watering Cove) in nato v miru veslala med čudovitimi peščenimi zalivčki. Vmes sva tudi prečkala zaliv in prešla na drugo stran do Adele Island in Fisherman Island ter se od tam vrnila v varni pristan Marahau, kjer sva utrujena, a zadovoljna oddala kajak in zaključila najino vodno pustolovščino.

Po "Amazonki"

Zlate plaže in turkizna voda v Anchorage Bay

Družbo so nama delali pingvini

Uspešno oddan kajak

Preživela sva, kajaka niti naju nisva razbila ali poškodovala in na koncu sva se imela zelo lepo in sva uživala. Zdi se nama samo malce pretirana hvala tega dela NZ. V poletnem času je namreč to velik bum med obiskovalci in nasplošno ta park vsi hvalijo kot najlepšega in oh in sploh. Bil nama je lep, plaže so res fantastične in imela sva se fajn; vendar sva zaključila, da sva do sedaj na NZ videla kakšne koščke, ki so naju dosti bolj navdušili kot Abel Tasman.

Split Apple Rock