Najin Ford

V začetku meseca februarja je bilo potrebno najinega Forda peljati na redni polletni zdravniški pregled (tehnični). Tega trenutka me je bilo kar malce strah, saj sem slišal razne zgodbe o tem zakaj je kak avto padel na tehničnem. In ker avta pred nakupom nisva dala mehaniku v pregled, nisva imela pojma v kakšnem stanju dejansko  je.

V NZ je mogoče tehnični (Warrant Of Fitness ali WOF) opraviti skoraj v vsaki mehanični delavnici ali pri specializiranih podjetjih (kot pri nas). Rečeno nama je bilo, da se najbolj splača narediti WOF pri VTNZ, eno od specializiranih podjetji, kje avto samo pregledajo ali ustreza določenim standardom. V mehaničnih delavnicah avto pregledajo in na seznam obveznih popravil velikokrat dodajo še kakšno neobvezno (tako brez katerega je avto še vedno ustrezen za na cesto), da imajo več zaslužka.

Eno soboto sva se tako zapeljala do VTNZ postaje v mestu in se postavila v vrsto za tehnični pregled. Medtem ko je Urška urejala stvari v recepcij,i sem bil sam v ozadju z avtom, ker me je firbec matral, kaj vse pregledajo. Tako sem bil pri nekaterih stvareh presenečen da so bile vredu npr. zavore, sklopka in rja. Leva luč ni bila prav nastavljena, a jo je prijazen delavec ustrezno naravnal in zato prejel mojo globoko zahvalo. Sem pa takoj, ko je uslužbenec preverjal kolesa videl, da nekaj ne bo vredu. Volanski zglob je bil obrabljen in je imel »luft« (prečka ne leži trdno v ležaju). Vse ostalo je bilo vredu le ta malenkost je bila vzrok, da avto ni naredil tehničnega. Dobra stvar pa je bila, da v primeru, da prideva nazaj  roku 28 dni je pregled brezplačen, prvi pregled pa naju je stal 50 NZD.

Odpeljala sva se do mehanika, razložila situacijo in ga informativno vprašala koliko bi bilo popravilo. Po pravici mi je povedal, da ne more oceniti dokler si pobliže ne pogleda. Tako sva se zmenila, da pripeljem avto v ponedeljek. V nedeljo sem se posvetoval še s tatom preko skype-a o problemu in strinjala sva se, da delo ne bi smelo biti preveč zahtevno. V torek pa je prišlo sporočilo od mehanika, da popravilo ne bo tako poceni. Samo kos naj bi 150 NZD in potreboval bo cca. 4h za popravilo. V sredo je bil avto popravljen in z Urško sva dvignila vsak 250 NZD in predvidevala, da bo zadostovalo oziroma da nama bo še kaj ostalo. Pri mehaniku pa sva oba ostala brez besed in oči so nama skoraj padle iz jamic, ko sva slišala ceno = 793 NZD. To je vključevalo 150NZD za kos, 450NZD za 6h dela in DDV (po angleško GST).  Dodatna, a nezaračunana storitev je bila le ta, da nama ni bilo treba avta znova peljati na WOF, saj je to storil mehanik sam.

V prihodnosti naju čaka še menjava vsaj ene gume. Profil na levi zadnji gumi bo počasi pod dovoljeno mejo. Zato so nama predlagali, da kupiva rabljeno gumo za sprednjo desno kolo (ki ima tudi bolj slab profil za sprednjo gumo) in staro desno gumo zamenjava z levo zadnjo. To bi bila najbolj poceni rešitev, ki jo bova izvedla v bližnji prihodnosti.

Da je bil popoldan v celoti posvečen avtu sva se zapeljala nazaj na VTNZ, da urediva še registracijo. Registracijo je možno podaljšati za različno število mesecev, minimalno je 3 mesece, maksimalno pa eno leto. Najprej sva razmišljala o podaljšanju za 6 mesecev, da bo enako kot WOF, ampak ko sva slišala ceno, sva se premislila. Zato sva podaljšala za 4 mesece, kar je okvirno 150 NZD. Registracija je odvisna od tega ali je bencinc ali dizel; če se ne motim je v Sloveniji to vezano na moč motorja. 

Ima pa najin avto sedaj dokončno podobo spalnika. Z Urško sva v teh mesecih potovanja dodobro izpilila, kam zvečer pospraviti kakšno stvar, da imava zadaj čimveč prostora. Zadnji projekt je bil namestitev zaves. Najprej sva poskušlala za zavese uporabiti kuhinjske brisalke, ki so bile nameščene v avto na laks napet med dva vijaka. Vendar se brisalke niso dovolj odgrinjale, pa še malo premajhne so bile. Zato sva v Warehouse kupila modro rjuho za posteljo, jo razrezala in namestila na laks. Kako se bodo zavese obnesle v praksi bova videla v prihodnjih dneh, ko bova znova na poti, tokrat po južnem otoku.
Celoten večerni proces izgleda nekako takole... Najprej manjše stvari zatlačiva v prostor za noge pri vozniku in sovozniku, nato na prednje sedeže postaviva zaboj s hrano in zaboj z osebno nego, na vse to pa položiva še najina nahrbtnika. Ostale manjše stvari kot so knjige, vodič, klobuka, ... zmečeva na armaturno ploščo. Pri svej tej transformaciji sta pomembni le dve stvari, da gre vse skupaj po določenem vrstnem redu (da postaviva nahrbtnike na zaboje šele potem, ko sva pojedla in umila zobe :)) in da so stvari, ki bi jih rabila zvečer nekje pri roki.

Avto je tako postal najin dom. Manjka mu le še hišna številka in bi lahko zaprosila za stalno prebivališče. :)

P.S.: V tekmi Renault vs Citroen vodi Renault s petimi avti prednosti. :)