Cookovi otoki - rajske počitnice

Da sva sploh prišla na te oddaljene otoke in nazaj sva preživela kar precej časa na letališču in letalu. Sredi noči sva se odpravila iz Dunedin-a proti Christchurch-u, od tam sva nato letela v Auckland in presedla za Rarotongo. Seveda z nekaj vmesnega čakanja na letališču. Za nazaj sva pa dvakrat prespala na mednarodnem terminalu v Aucklandu, šele nato sva letela nazaj v Christchurch.

Iz letališča so naju do hotela prepeljali z avtobusom, pred tem pa naju obdarovali s tradicionalnim cvetličnim vencem, vodo in raznimi kuponi. Ker si z Urško redko privoščiva tako razkošje sploh nisva vedela, kako naj se v obnašava

Lepo postavljeni toaletni pripomočki so naju čakali v lušni sobici s pogledom in izhodom na morje. Seveda sva morala takoj uničiti to kompozicijo, ampak po dolgem dnevu in neverjetni toplotni spremembi, ki sva jo bila deležna je prha prav dobro dela. Nato sva šla malo naokoli, ker je bila ura že ura pozna pa sva se počasi spravila spat. Še prej sva preverila, kako dobra je TV in kakšni programi so na voljo. Zanimivo je, da je na voljo 20 programov od tega se eden  sedem krat ponovi. Na enih kanalih pa so se vedno vrtele razne nanizanke npr: izmenjevanje Two And A Half Man in Fresh Princ.

Da sva si lahko ogledela cel otok sva za en dannajela skuter. Otok Rarotonga ni velik, je pa največji od 15 otokov, ki sestavljajo Cookove otoke. Po otoku pelje ena cesta vzdolž obale okrog in okrog. Ta obalna cesta meri 32 km, skoraj koliko kot naša celotna obala. Za vožnjo skuterja je bila zadolžena Urška in svoje delo je zelo dobro opravila. Med najino vožnjo so naju ustavili tudi polcaji, a zgolj zato da preverijo če imava vozniško dovoljenje. Na teh otoki namreč ne priznavajo mednarodnega vozniškega dovoljenja, zato se moraš za vožnjo skuterja ali avta zglasiti na policijski postaji, kjer ti izdajo njihovo dovoljenje (seveda moraš za njega plačati). Za zgolj enodnevne najeme, pa ti lahko agencija, kjer rentaš, ob opravljenjem testu vožnje izda začasno dovoljenje, ki velja do 12h naslednjega dne.

Ena od številnih cerkva na tem otoku. Čeprav je pot okoli otoka kratka je na vsakih 5km vsaj ena, pripadajo pa različnim skupnostim. Na vsakih 10km je ena katoliška, glavno mesto pa ima tudi katedralo. Še en objekt, ki se nahaja zelo pogosto ob cesti je bencinska črpalka. Na tem otoku ni variante, da ti zmanjka bencin v avtu ali motorju, saj so črpalke (večje ali manjše) posejane na vsake 2km.

Prestolnica Cookovih otokov je Avarua s 5500 prebivalcina celem otoku je 14000 prebivalcev. Glaven vir dohodkov večine prebivalcev tega otoka je turizem. Vsako leto obišče otoke okrog 100.000 ljudi, predvsem iz Nove Zelandije in Avstralije.

Pogled v notranjost otoka s skuterja. V ozadju je najvišji vrh vseh Cookovih otokov s 560m. Čez otok vodi tudi lepa peš pot, ki traja dobre 4 ure in pelje mimo zanimive skalne špice The Needle. Na žalost vam ne morem nič drugega povedati o notranjosti otoka, saj si nisva vzela časa, da bi šla malo na potep, mogoče naslednjič.

Cookovi otoki so samostojna država v nekakšni vezi z Novo Zelandijo. Imajo svojo vlado, a za njihove zunanje zadeve in obrambo skrbi Nova Zelandija. Še  ena zanimivost, da so prebivalci Cookovih otokov državljani Nove Zenandije, obratno pa ne velja. Mimogred na sliki je ministerstvo za infrastrukturo.

Na najinem popotovanju okoli otoka je Urška našla svojo najljubšo znamko kave. Po naključju se lokal nahaja točno na polovici poti okoli otoka, na kar opozarja tabla za Urško.

Pogled iz najlepšega dela otoka - Muri Beach. Kar jo naredi različno od ostalih plaž je to da ima pogled in dostop do treh manjših otočkov, ki se nahajajo tik ob obali. tukaj se nahajajo najbolj razkošni turistični bungalovčki in od tukaj izplujejo različne ladice, ki ponujajo lokalne oglede.

Zaradi take barve morja sva se z Urško sploh odločila, da prideva sem. Nebeško modra barva morja in zlata peščena obala kar kličeta po obisku. Plaža in morje sta bila preveč vabljiva, da bi šla na ogled v notranjost otoka. Tako da sva večino časa preživela zleknljena na soncu na ležalniku s knjigo v roki. Vsake toliko časa sva šla čofotat v morje. Samo morje ni bilo toplo kot na Kubi, amapk vseeno dovolj toplo, da se nama nikoli ni mudilo iz vode.

Najin resort je ponujal svojim gostom zastonj izposojo snorkel opreme za 3 ure vsak dan. En dan sva izkoristila ponudbo in se zapodila na "lov" za tropskimi ribicami. V tistem trenutku sem si res želel, da bi imel ohišje za podvodno fotografijo. In ker ga nimam sem bil primoral slikati le tiste ribice, ki se niso bale priti malce bližje obali. V koralnem grebenu sva lahko videla reš številne vrste rib, nekatere so mi bile zelo čudne. Urška je videla Nemota, jaz pa njegovega brata v črno beli tehniki.

In včasih ni bilo treba v vodo, da vidiš kaj zanimivega. Na tej sliki sva opazovala rakca samotarja, ki se je skrival pred bližajočo plimo.

Zanimivost otoka so tudi kokoši, ki se prosto sprehajajo po otoku. Ta kokoška s svojimi piščančki se je sprehajala po središču prestolnice. Mimogrede piščanec je na otoku tudi najbolj pogosto na jedilniku.

Privoščila sva si večerjo ob svečah na plaži. Posebej za naju so okrasili pavilijon po najini želji. Imela sva lastno natakarico, ki je ustregla vsaki najini želji. Telefon je poskrbel še za malce glasbe primerne trenutku.

Le ena izmed jedi, ki se je pojavil na krožniku. Riba kuhana v limoninem soku z kokosovo omako postrežena v tropskem sadju s čipsom iz gomolja lokalne špinače.

V večini je bilo vreme bolj oblačno, dopoldan delno jasno, popoldan se je izzobačilo. Vedno je rahlo pihljalo.  Zadnji dan najinega počitnikovanja sva bila deležna še lepega sončnega zahoda, ki sva ga pričakala na ležalniku s koktajlom v roki. Pa naj še kdo reče, da to ni življenje.

 Prvi dve noči nama je svetila tudi polna luna.

Tradicionalni plesi

Ples, ki predstavlja kako so včasih plezali na palmo po kokosove orehe.

Lahko se pači kolikor hoče, ampak možakar je hud. Kokos je olupil z zobmi. Pri lupljenju sem mu bil malce za statista. Najprej sem moral občinstvu potrditi, da gre za pravi kokos, v katerem je še kokosovo mleko, nato sem mu držal kokos, da je lahko z zobmi odluščil kos ovoja. Sam se imam za srednje močnega, ampak kokos sem komaj zadržal, da mi ga ni iztrgal iz rok.