The Caitlins

Od raznih popotnkov že vseskozi poslušava, kako je tam dol lepo. Zato smo se s Kathy in Julio (Urškina kolegica s faksa) odpravili na dnevni izlet. Območje The Catlins je najbolj znano po svoji še precej neokrnjeni naravi in številnih živalskih vrstah.

Načrtovanih je bilo več postankov.
Prvič smo se ustavili na Nugget Point. Majhen svetilnik na pečini ponuja izvrsten pogled na okolico. Pod svetilnikom se visoki valovi zaletavajo v skale in ob tem ustvarjajo izjemno bučanje. Vreme na Nugget Point je bilo zelo vetrovno in začelo je dežavati, zato smo jo malce bolj hitro popihali na suho v avto..

Na najinem potovanju sva se ustavila pri skoraj vsakem malo večjem slapu in zato se temu tudi sedaj nisva mogla izogniti. Obiskali smo verjetno najlepši slap v tem predelu, Purakaunui Falls.

Naslednja postaja je bilo jezero Wilkie. Majčkeno jezerce, ki ima ob njem speljano kratko poučno potko Na poti spoznaš štiri ražlične stopnje gozda (grmičevnje ob jezeru in odrasel gozd sta skrajni stopnji). Na našo srečo se je vreme iz minute v minuto lepšalo. Ko smo zapuščali jezero se sonce sijalo 100 na uro.

Najbolj vprašljiva postaja je bila Cathedral Caves, saj je možen ogled le 2h na vsako stran oseke. Imeli smo srečo in ujeli časovni okvir, malce pa nas je presenetila vstopnina 5NZD. Problem ni bil v višini vstopine oz. vstopnine nasplošno, ampak v tem, da razen Julie nihče ni imel denarja pri sebi. No pa smo le napraskali skupaj tistih 20 NZD in kmalu zatem stopili na peščeno plažo obsijano s soncem. Pred nami pojavila ogromna luknja, ki jo je delno zalivala voda. Zato so se dekleta odločila, da se bodo raziskovanja Cathedral Caves lotile bose. Poteza, ki je imela le eno napako - sandflies so imele prost dostop do gole kože. 

Ogledali smo si že svetilnik na visokih klifih, prečudovit kaskadni slap, majčkeno jezerce in ogromno luknjo v skali na čudoviti plaži. Naslednja postaja je bil Curio Bay ali gozd fosilov. Noben od nas si ni znal točno predstavljati, kaj se točno skriva pod tem imenom.

Izkazalo se je, da gre pri tem za področje kjer so na obali v skalah fosilizirani ostanki dreves. Vreme nam jo je pa na žalost znova zagodlo. Deževati je začelo, ko smo bili ravno najbolj oddaljenem delu plaže in nazaj v avto smo pritekli že pošteno premočeni. 

Slabo vreme pa ni pregnalo samo nas,  spodbudilo je tudi enega yellow-eyed pingvina, da je priplaval oz. priracal iz vode na obalo.

Drobceno z nekaj belega na sredini je naš pingvin

Sledila je še najbolj južna točka južnega otoka - Slope Point. Z avtomobilom smo se pripeljali na parkirišče a ker je bilo vreme še vedno bolj slabo, smo kar nekaj časa čakali v avtu in se odločali ali gremo na 15 minutni sprehod ali ne. Pucam se je ideja zdela bolj nevabljiva, zato sem na koncu sam skočil dol na kratek ogled. Dež je med mojim obiskom ravno malo prenehal.

Dan se je že blžal koncu, naši želodci pa so tudi počasi zahtevali svoj davek. Odločili smo se za postanek in večerjo v  Invercargill-u. Poskušali smo najti kakšno picerijo, a italijansko picerijo so zaprli ali pa premaknili neznano kam, zato smo se zadovoljili s  PitaPit in Subway.

Po še nadaljnih prevoženih 215 km smo spet ugledali lučke Dunedina.  Preživeli smo čudovit dan na potepanju naokoli in uživanju v novih stvareh. :)