Kjer sonce najprej vstane

Prav lepo se je bilo vrniti v naš hostel in še zadnjič poklepetati s prijatelji. Zjutraj sva se še enkrat poslovila in od 9h znova, tokrat zares, zapustila Katikati. Iz mesta sva oddrvela tako hitro, da sva se pozabila ustaviti na slastni piti s slanino in jajcem. 

Na poti na vzhodno oblo sva se ustavila še pri ogromnem kivi sadežu in pobliže spoznala vso ogromno kivi industrijo. Upam, da bova vse skupaj doživela tudi iz druge strani, kot eden od 20.000 pobiralcev. Na koncu ogleda sva lahko poskusila tudi različne izdeke iz kivija kot je sok in vino. Sok ni slabega okusa, ampak sem na žalost ugotovil, da ga naredijo iz koncentrata. Za vino pa je Urška rekla, da je enako kot iz grozdja. 

Veliki kivi

Trening za pobiralca kivijev

Nato sva se usedla v avto in začela dolgo vožnjo proti vzhodni obali. S nekaj krajšimi postanki sva vozila 5,5h. Vmes sva nekaj časa iskala kakšno parkirišče v bližini obale, da bi se malo odpočila in kaj pojedla. A sva vse odcepe na obalo videla prepozno, ko sva bila že pri njih in se ni dalo varno zaustaviti in zaviti. Na koncu sva se ustvila in pomalicala na počivališču ob cesti, visoko nad obalo, a z lepim razgledom.

Po 7,5 urah vožnje sva prispela na v Te Araroa in se ustavila v prvem kampu, ki sva ga videla. Kamp je bil na najino presenečenje precej poln. Spat sva odšla zgodaj, saj sva imal v planu zgodnji odhod. Zjutraj je budilka zvonila sredi noči ob 4:45. Največja uganka: se splača spravit pokonci ali ne? Ponoči je namreč deževalo in še vedno je bilo precej oblačno. Najin namen je bil loviti sončni vzhod na najbolj vzhodni točki Nove Zelandije. Sonce naj bi vstalo ob 5:51. Pa sva vseeno vstala, se na hitro spakirala in kolikor se je dalo potihoma odšla iz kampa. Med vožnjo je sonce že pošiljalo svoje prelepe barve. Po »divji« vožnji (mešanica makadama in asfaltne ceste, ki je peljaja včasih tik ob obali) sva še dovolj zgodaj parkirala avto pod svetilnikom. Do sončnega vzhoda naju je ločevalo še slabih 15min in 700 stopnic. Ko sva pri svetilniku lovila sapo je sonce vzšlo. Čeprav se sonce ni uspelo v celoti izviti iz oblakov, je nad morje spustilo nekaj čudovitih žarkov in najino zgodnje vstajanje in jutranja telovadba je bila poplačana. 

Prve sončne barve

Najvzhodnejši sončni vzhod

Najvzhodnejši svetilnik na svetu

Prikrajšana za nekaj ur spanca sva se ustavila na obali, znova preuredila avto in oddremala še nekaj kitic. Nato pa sva se počasi odpravila dalje. Naslednji cilj je bil Mt Hikurangi – 1754m hrib, najvišji nevulkanski vrh na severnem otoku. Hkrati je to prvi košček zemlje, ki jo sonce ob vzhodu poboža. Očitno sva želela preveč in vreme je se odločilo, da bo namesto zjasnitve prineslo oblake in dež. Tako sva vzpon prestavila na kdaj drugič in se podala v Gisborne.

Na poti sva naredila še postanek za ogled cerkvice, ki je bila zgrajena v čast vsem padli Kiwijem v vseh možnih vojnah. Za ogled sva se odločila predvsem zaradi številnih maorskih rezbarij s katerimi je ta Marijina cerkev okrašena.  Po kosilu v Anaura Bay sva si ogledala še najdaljši pomol na južni polobli (660m) v Tolaga Bay in končno prispela v mesto, ki prvo na svetu uzre sončne žarke – Gisborne. 

Maorske rezbarije

Tolaga Bay in najdaljši pomol na južni polobli

Žal se nama ni pokazalo kot zelo sončno mesto - ob treh popoldan se je namreč zlivalo kot iz škafa. Prenočila sva v hostlu z imenom Flying Nun Backpackers. To je bil včasih samostan, sedaj pa se v njem sliši predvsem veliko špansko-govorečih mladih, ki si v Gisbornu iščejo delo. Grdo vreme, preveč ljudi na kupu in nedelujoči internet sta pripomogla k vsesplošnem slabemu počutju.

Naslednji dan se je vreme sicer izboljšalo in sva si ogledala kip kapitana J. Cooka in mladega Nicka v Poverty Bay. Gisborne je bil namreč prvi košček zemlje na NZ, ki ga je uzrla Cookova posadka (natančneje mladi Nick). Zaradi napačnega razumevanja maorskega pozdrava prišlekom, je prišlo do streljanja in ladja je morala odpluti dalje. Ker si niso uspeli pridobiti zalog je Cook ta zaliv poimenoval Poverty Bay = zaliv revščine. Od tu dalje je obkrožil oba otoka NZ in postavil ta košček sveta na zemljevid. 

Kapitan J. Cook