Ja po prijetnem pohodu sva naslednji dan imela v načrtu osvojiti še najvišji vrh severnega otoka - vulkan Mt. Ruapehu z 2797 m. n.v. vrhom Tahurangi. Najprej si nisva bila prav na jasnem ali se da priti na vrh ali ne. Ruapehu je še vedno aktiven in je zadnjič izbruhnil leta 1996 in ima naravo, da izbruhne na vsake 4 do 5 let. Na koncu sva se odločila, da bi se sprehodila (3h) do Crater Lake, ki leži 200m pod vrhom in nato videla kako je z vzponom na vrh. Kot zanimivost - Crater Lake je eden redkih vukanskih jezer, ki je obdan z snegom in ledom.
 |
| Smučišče poleti. |
Vreme nama tokrat ni bilo najbolj naklonjeno (megla in malce rosenja), zato sva se odločila, da se sprehodiva samo malce naokrog po smučišču.
Preostali del dneva sva preživela nekoliko drugače. V Ohakune sva najela kolesi in se nato s kombijem prepeljala v Horopito na začetek najine dogodivščine. S kolesi vsa se namreč zapejala po stari poti, ki so jo nekoč uporabljale kočije in po kateri je potekala stara železniška proga. Pot se imenuje "Old Coach Road".
Začelo se je prav lepo. Po kolovozu sva se zapeljala rahlo navzdol in skozi prijeten gozd. Vmes sva spoznavala zgodovino te poti skozi množico informacijskih tabel.
 |
| Kolesarja :) |
Pred polovico poti so se že začele težave. Nič bat, nič tehničnega ali pa zdravju škodljivega. Po spustih in manjših vzponih je na vrsto prišel tudi večji vzpon. Za redne kolesarje bi bil ta vzpon "ravnina, ki je malo nagnjena navzgor", zame ki nisem bil na kolesu že vsaj 10 let, je bil to konkreten vzpon. Nisem vedel ali bi sedel ali bi stal. Če sem sedel sem vrtel pedala kot nor in bil vedno bolj utrujen, če sem stal sem lažje vrtel pedala, a kaj ko je balanco kar premetavalo levo in desno. Na vrh sem pršel čisto uničen (po 5 min vožnje navzgor).
 |
| Pazi vlak! |
 |
| Informacijske table so bile idealen kraj za počitek. |
Nato se je pot spremenila v napol tlakovno gozdno pot z štrlečimi oglatim kamenjem. V nadaljevanju sem izvedel, da je štrleče kamenje tisto, po čemer so včasih vozile kočije. Počasi so kamenje zamenjale korenike, kar je malo olajšalo vožnjo. Ali uganete, kaj je bila zadnja sprememba na poti? Seveda ne uganete. Ampak v NZ brez blata očitno ne gre. Tako da sva se z Urško kar pošteno namučila in vozila cik cak, da sva prišla vsaj približno čista na konec.
 |
| Blato, korenike in kamenje. |
Ampak ni vse tako hudo kot se sliši. Na poti sva videla dva stara želežniška mostova, ki sta povrhu narejena še v ovinek. Po enem sva se lahko tudi zapeljala. Dejstvo, da se lahko zapelješ čez most je bil razlog, da sva sploh odšla na to pot. Vožnja po železniških tramih z 15 cm razmikom na vrhu 43 visokega mostu je fenomenalna. Res pa je, da te pretrese.
 |
| Star |
 |
| in nov želežniški most. |
Zanimiva je bila tudi vožnja skozi opuščen želežniški tunel. Prvi tunel, ki sem ga v NZ sploh videl. Na srečo ni osvetljen tako da je vožnja v delu, ko se naredi tema prav srhljiva.
Na koncu se sploh nisem zavedal, da sva se vozila 3,5h. Čeprav ne morem isto reči za mojo zadnjo plat, ki me je še naslednji dan zelo bolela. Nauk te zgodbe je da se je bolje držati hoje kot kolesarjenja. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar