Temperature v hribih so bile počasi za naju prenizke, saj smo vendarle poleti in tako sva se podala po SH#43 na zahodno obalo. Natančneje v pokrajino Taranaki in njeno glavno mesto New Plymouth.
SH#43 pa ni kar navadna cesta, saj ima prav posebno ime - Forgotten World Highway. Zvenelo je zanimivo in tako sva včeraj popoldan v Tamarunui zavila na 150km vijugasto cesto skozi King Country. Imela sva tudi prav poseben zemljevid, ki je označeval zanimivosti na poti.
Pozabljeni svet je prav gotovo primerna oznaka za ta del severnega otoka. Na 150km ni nobene črpalke, redko kakšna trgovina, pot pa se vije gor in dol med gričiin hribi, čez manjše prelaze in spet v dolino vse dokler ne pride v Stratford, Taranaki. Ljudje, ki živijo v vaseh ob cesti so kmetje, v večini pastirji, ki so se dodobra navadili na samoto gričev, kjer jim družbo delajo ovce in krave.
Izmed številnih zanimivosti na poti, sva za vredne daljšega postanka izbrala tri točke
1) Mount Damper Falls - drugi največji slap na S otoku, visok 74m
2) Hobbit Hole - tunel nekje na poti.
3) Republica Whangamomona - edina republika v NZ
Ko so leta 1989 to malo mestece hoteli preseliti iz ene občine v drugo, so se prebivalci uprli. Eden od razlogov je bil, da morajo kar naenkrat začeti igrati za nasprotno rugby moštvo. Zato so ustanovili svojo republiko Whangamomona. V centru mesta in države je hotel, kjer lahko za 1NZD dobiš štempelj v svoj potni list. Za 5 NZD pa lahko dobiš tudi svoj potni list (za obdobje 10 let) in s tem tudi volilno pravico. :)
Republika januarja na vsake dve leti praznuje tudi svoj obstoj in ima predsedniške volitve. Nekaj predsednikov svobodne republike: Billy Gumboot the goat (zmagal potem, ko je pojedel nasprotnikove galsovnice), Tai Poutu the poodle (odstopil zaradi poskusa atentata na njega), Murt "Murtle the Turtle" Kennard (človek, da ne bo pomote). :)
Na poti nama kljub ne veliki obljudenosti ni bilo dolgčas - ali je zato poskrbela vijugasta cesta, lep razgled, krava na cesti ali pa trop ovčic, ki so se odločile, da bi nama nekaj metrov kazale pot.
Pozno popoldan sva tako prispela v New Plymouth in se podala v Pukekura Park na Festival of Lights. To je vsakoletni festival, ko v park namestijo reflektorje med grmovje, rože in fontane in ko pade tema, se cel park sveti v različnih barvah. Festival poteka od sredi decembra do konca januarja in zvečer se na vsaj enem izmed dveh odrov odvijajo koncerti. Včeraj sva tako sedela na trati ob poslušanju Roseneath Centennial Ragtime Band odplavala vse do New Orleansa v začetku 20. stoletja. Ni se za čuditi, da greva danes spet. :)
SH#43 pa ni kar navadna cesta, saj ima prav posebno ime - Forgotten World Highway. Zvenelo je zanimivo in tako sva včeraj popoldan v Tamarunui zavila na 150km vijugasto cesto skozi King Country. Imela sva tudi prav poseben zemljevid, ki je označeval zanimivosti na poti.
Pozabljeni svet je prav gotovo primerna oznaka za ta del severnega otoka. Na 150km ni nobene črpalke, redko kakšna trgovina, pot pa se vije gor in dol med gričiin hribi, čez manjše prelaze in spet v dolino vse dokler ne pride v Stratford, Taranaki. Ljudje, ki živijo v vaseh ob cesti so kmetje, v večini pastirji, ki so se dodobra navadili na samoto gričev, kjer jim družbo delajo ovce in krave.
Izmed številnih zanimivosti na poti, sva za vredne daljšega postanka izbrala tri točke
1) Mount Damper Falls - drugi največji slap na S otoku, visok 74m
2) Hobbit Hole - tunel nekje na poti.
3) Republica Whangamomona - edina republika v NZ
Ko so leta 1989 to malo mestece hoteli preseliti iz ene občine v drugo, so se prebivalci uprli. Eden od razlogov je bil, da morajo kar naenkrat začeti igrati za nasprotno rugby moštvo. Zato so ustanovili svojo republiko Whangamomona. V centru mesta in države je hotel, kjer lahko za 1NZD dobiš štempelj v svoj potni list. Za 5 NZD pa lahko dobiš tudi svoj potni list (za obdobje 10 let) in s tem tudi volilno pravico. :)
Republika januarja na vsake dve leti praznuje tudi svoj obstoj in ima predsedniške volitve. Nekaj predsednikov svobodne republike: Billy Gumboot the goat (zmagal potem, ko je pojedel nasprotnikove galsovnice), Tai Poutu the poodle (odstopil zaradi poskusa atentata na njega), Murt "Murtle the Turtle" Kennard (človek, da ne bo pomote). :)
Na poti nama kljub ne veliki obljudenosti ni bilo dolgčas - ali je zato poskrbela vijugasta cesta, lep razgled, krava na cesti ali pa trop ovčic, ki so se odločile, da bi nama nekaj metrov kazale pot.
Pozno popoldan sva tako prispela v New Plymouth in se podala v Pukekura Park na Festival of Lights. To je vsakoletni festival, ko v park namestijo reflektorje med grmovje, rože in fontane in ko pade tema, se cel park sveti v različnih barvah. Festival poteka od sredi decembra do konca januarja in zvečer se na vsaj enem izmed dveh odrov odvijajo koncerti. Včeraj sva tako sedela na trati ob poslušanju Roseneath Centennial Ragtime Band odplavala vse do New Orleansa v začetku 20. stoletja. Ni se za čuditi, da greva danes spet. :)
 |
| Kitarist na hitro spominja n G. Viranta - ni čudno da še ni vlade v Sloveniji, če pa naši poslanci pohajajo po svetu. ;) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar