Po poteh Froda in Sama

Tako bi lahko opisala najino dvodnevno potepanje po vulkanskih pobočjih Mt Ruapehu, Mt Ngauruhoe in Mt Tongariro.

Tongariro National Park je najstarejši narodni park na NZ in eden izmed prvih na svetu. Na 800 kvadratnih kilomatrih površine se dvigajo trije vulkani, od tega je eden še vedno aktiven - Mt Ruapehu (zadnja večja izbruha leta 1995 in 1996). Pozimi je to raj za smučarijo in zimski alpinizem, poleti pa veliko ljudi obišče in prehodi enega najboljših dnevih pohodov na NZ (in veliko ga umesti med top 10 na svetu) - Tongariro Alpine Crossing.

Poleg tega je postal še bolj svetovno znan po prihodu triologije LOTR v kinematografe. Park se je čez noč preimenoval v Mordor in Mt Ngauruhoe je postal Gora Pogube (Mt Doom).

Tongariro Alpine Crossing je bil tako tudi na najinem seznamu. Ker se na obeh koncih poti pogosto pojavljajo tatvine, sva najinega jeklenega konjička pustila na varnem v kampu in se z organiziranim prevozom ob 5.45 odpeljala na izhodišče (Mangatepopo Car Park). Sam crossing je dolg 19,4km in ne vključuje vzponov na Mt Ngauruhoe in Mt Tongariro. V povprečju naj bi ga prehodil v 6-7h, če pa greš še na oba vrhova naj bi za vsak vrh dodal 2h. Ko prideš na drugi konec te tam zopet čaka prevoz, ki te dostavi nazaj v kamp.

Midva sva bila kar pridna, saj sva za celoten crossing in oba vrha porabila 8h. :)

Zemljevid poti izgleda nekako takole:

1) Mangatepopo Car Park - Soda Springs (1,5h)

To je počasen in zelo položen vzpon po vulkanski dolini. Rastja ni prav veliko, večinoma prevladuje trava in nizko grmičevje, predvsem pa leži vse naokrog ogromno vulkanskih kamnin. V lepem in jasnem jutru kot je bilo najino sva imela zelo lep pogled na najin prvi NZ dvatisočak - Mt Ngauruhoe. Temperature pa so bile kar nizke, zato sva še kar nekaj časa po začetku poti hodila v toplih flisih.

2) Soda Springs - South Crater (1h)

Ta vzpon naj bi bil eden izmed bolj strmih delov in vzponov tega dne. Imenuje se tudi "Hudičeve stopnice". Ni nama jasno kaj točno torej pomeni NZ definicija besede "strm". Ta vzpon je bil namreč nekaj takega kot je vzpon iz parkirišča pod Turo na Plaz z dodatkom lesenih stopnic. 

3)Mt Ngauruhoe (2h gor in 30min dol)

Pot na vrh Mt Doom ni označena in si jo moraš poiskati sam. Poleg drobnega vulkanskega peska, ki ti omogoča premikanje v smislu dva koraka gor, en dol, je pot oteževala tudi megla, ki se je vedno bolj gostila. Pa sva kljub temu vztrajala in prišla najprej na malce bolj skalnat teren in nato tudi v boljšo vidljivost. Tako sva lažje napredovala in v dobri urici sva prisopihala na 2287m krater. Na vrhu sva seveda pozirala tako, da sva povzela vse ključne dogodke iz LOTR. Poleg tega sva imela srečo, da se je megla ravno toliko razkadila, da sva se lahko tudi malce razgledala naokoli. Pogled se nama je odprl na dolino iz katere sva prišla in prav zlahka sva si v mislih zavrtela "bitko za človeštvo" pred vrati Mordorja. Vzponu je sledil hitrejši spust - takega melišča še nisva videla. Tokrat je bil vulkanski pesek perfekten, tako da je zaradi njegove mehkobe pot v dolino izgledala skoraj kot sprehod po vrtu. :) Ubrala sva kar bližnjico na drugi konec kraterja, kjer se prične drugi vzpon dneva - vzpon na Rdeči krater.

Frodo na koncu z močmi :)

4) South Crater to Red Crater (1h)

Že pri spustu iz Mt Doom sva videla veliko število ljudi, ki je ravno prečilo južni kratek in pričenjalo vzpon na rdečega.Bila sva vesela, da sva se odločila za zgodnji pričetek hoje, saj sva imela tako vsaj prve štiri ure na poti dokaj za sebe. Od tu naprej sva pot nadaljevala z ali mimo množice. Zavzeto sva zagrizla v vzpon in 1,2,3 sva bila na sedlu, kjer je odcep za drugi vrh tega dne - Mt Tongariro (1967m). 

Res rdeči krater

5) Mt Tongariro (1,5h gor in dol)

Z vzponom na Rdeči krater prideš že tako na višino 1850m, tako da ti ne ostane prav veliko višine za pridobiti, če želiš še na tale vrh. Pot poteka večinoma po obronkih južnega kraterja z manjšimi vmesnimi vzpončki. Vreme je bilo ta dan kar malce smešno, ampak na srečo vedno v najino prid. Ko sva se vzpenjala na kakšno razgledno točko nas je navadno obkrožala megla, ali pa si videl kupe oblakov, ki so se približevali iz ene ali druge strani. A vedno ko sva prišla na "vrh" se je ravno toliko zjasnilo, da sva dobila lep pogled na okolico, dolino, jezero Taupo,... Nič drugače ni bilo tudi z Mt Tongariro.

6) Red Crater - Emerald Lakes - Blue Lake (30min)

Po vrnitvi iz Mt Tongarira, sva videla da sva čisto lepo ujela časovni okvir in da bova brez problemov ujela vsaj zadnji avtobus v kamp. Iz sedla sva se povzpela na najvišjo točko Crossinga - 1886m. Od tu sledi nato kratek spust do luškanih treh zelenih jezerc. Pred odhodom na pot so nas na avtobusu posebej opozorili na ta spust, saj naj bi se tu zgodilo največ nesreč. Spust je bil nekaj takega kot spust iz Mt Ngaruhoe - vulkansko melišče. :) Sama sem se že podala v dolino, medtem ko je Pavel še vedno fotografiral naokoli. Čez minutko pa sem zaslišala vzklike: "Oh, shit!" in lahko videla kako moj "neadrenalniski" mož divja po strmini navzdol in za sabo pušča skupino osuplih Japoncev. :) Po jezerih je sledil sprehod po sredini Centralnega kraterja in dvig do Modrega jezera.

7) Blue Lake - Ketetahi Hut (1h)

Od jezera polepi stezici po pobočju navzdol. Stezica se je kmalu preoblikovala v "avtocesto". Lepa, vijugasta, makadamska pot, ki se je vijugasto vila do koče in naprej skoraj do parkirišča. Je pa ponujala čudovit razgled na Taupo in sosednja jezera. Pri koči sva se ustavila in si dejansko privoščila sedeči obrok. pred zadnjim spustom v dolino.

8) Katetahi Hut - Katetahi Car Park (1,5h)

Kočo sva zapustila ob 13.30 in namen je bil, da lepo počasi prideva v dolino ravno v času za avtobus ob 15.30. Pa sva prehitro štartala in v pol ure sva bila že na pol poti. Ja prav, bova lovila pa avtobus ob 14.30, sva si rekla in se pognala v dir. Kot naročeno pot ravno v zadnji polovici ni bila več avtocesta, ampak bolj stopnišče. Pa nama je le uspelo. Pritekla sva na parkirišče točno ob 14.30 in se še vsa zadihana usedla na avtobus. Počasi je za nama prihajalo 8h norenje po kraterjih gor in dol in po pol urni vožnji v kamp, sva se počutila kar prijetno utrujena.

Konec!!! :)

Kaj naj rečem - pohod je bil lušten, z lepim razgledom, ampak niti približno zahteven kot sem si predstavljala. Pred odhodom nisva bila prepričana, če bova uspela osvojiti oba vrha in še uloviti zadnji prevoz.  Ta pohod je sicer zelo skomercializiran, kar ti da vedeti, da tako hudo pa spet ne more biti. Kljub temu pa na veliko opozarjajo kako moraš biti pripravljen, kakšno opremo moraš imeti s seboj, kako se lahko vreme hitro spremeni, dovolj hrane in pijače... Vse to je sicer res, žal pa je realnost precej drugačna. Za naju dva lahko rečem, da sva v v redu telesni pripravljenosti in da nekaj veva o hoji po hribih. Iz tega stališča so bile vse napovedi in opozorila kar malce pretirana oziroma sva na poti opazila, da sva nadpovprečno opremljena. Po drugi strani pa sva srečevala ljudi, ki so hodili v "skejtarkah" in namesto nahrbtnika nosili torbico, kot da so se šli sprehajat do Kopra do Izole.
Kljub vsemu zgoraj navedenemu (lepo in malo manj lepo) ne bi uvrstila tega enodnevnega pohoda med 10 najboljših na svetu.