Snorkljanje spomladi ni priporočljivo brez neoprena :)

Najin podedovani mobilni internet še kar dela in dela. Ker v začetku meseca nisva kupila polnitve naj bi prenehal  že prve dni novembra, zato midva poskušava to najino udobje izkoristiti kolikor se da. (opomba – v času objave ne dela več :( )

V hipijevskem kampu sva se počutila tako domače, da kar nisva in nisva hotela oditi. Preden sva se odpravila snorklat sva skočila na internet. Ura je bila okoli 10h, ko sva dvignila opremo (masko, dihalko, plavutke in Urška še neopren) in se peš odpravila na plažo. Zelenca kot sva, sva si najprej plažo po dolgem in po čez ogledala in temeljito premislila kje bova vstopila v vodo. 

hipi kamp z najiim šotorčkom v ospredju

razgled izpred najinega šotorčka

Na plaži sva se nato prelevila v plavalca in potapljača. Urški sem glede na boljšo opremljenost (sam sem presodil, da neoprena ne potrebujem) prepustil prednost. Sam pa sem vse skupaj vestno fotografiral in zbiral pogum za prvo kopanje v NZ.

Urška v popolni bojni opremi in v akciji :)

 

Končno sem se tudi sam napravil, počasi priracal do vode in pomočil noge v mrzlo vodo. In že me je minilo, da bi nadaljeval. :) No, nekako se mi je uspelo spraviti v globjo vodo in z globokim dihanjem sem uspel tudi nekaj malega snorklat. Kratek čas sem poskušal zasledovati ogromno srebrno ribo, nato pa me je že tako zeblo da skoraj nisem znal več plavati. In tako se je moj junaški poskus snorklanja brez neoprena končal po slabih 10 minutah. Nato pa sem iskal sončne žarke v pretežno oblačnem vremenu. Moja hrabra Urška je zdržala več in prišla ven z vode šele ko sem se sam malce ogrel.

Ko sva končala s snorklanjem, sva še malo posedela na plaži in nato se odpravila proti kampu, kjer sva pustila avto. Pred kampom naju je ustavila lastnica in naju prosila, da malce počakava. Med čakanjem sva izvedela, da poskušajo spraviti krave iz enega pašnika skozi kamp na drugi pašnik. Ker se krave bojijo ljudi in jim že ob najmanjšem hrupu uidejo proč, to ni bila ravno najlažja naloga. Po neuspelem posksu sva se le premaknila do kampa. Tam sva zaradi krav spet čakala, da greva lahko pod tuš. Končno so izbrali taktiko preganjanja krav namesto vljudnje prošnje in premestili krave iz enega pašnika na drugega.

Ko se končno odpraviva je ura že 14h. Naslednja postaja je bilo najti prenočišče v Whangareiu. Najboljše oz. najbolj ugodno prenočišče poiščemo s selekcijo izmed 4 knjig (ne me vprašati po naslovih, to je Urškino področje). Najbolj poceni naj bi bil »Litle Earth Lodge«. Ta se je nahajala bogu za hrbtom pri Abbey caves. Dostop do tam je ubitačen. Najprej vijugsta cesta »da dol padeš«, nato pa še spust po strmem betonskem kolovozu. In ko sva končno le prispela, nam povedo, da nimajo tent sites kakor piše v Lonely-u. Pa spet nazaj po isti cesti na čist drugo stran Whangareia k slapovom. Tam sva našla manjši, ampak prijazen in zelo dobro urejen holiday park. (savna, bazen, kuhinja, soba za druženje in TV, ...).

Na hitro postaviva šotor, skočiva do trgovine in si narediva nekaj za jest. Najine sosede so spale kar v avtu in »naju izzvale«, da to posusiva še midva (zakaj sva pa kupla karavana :D ). Jah, mogoče kdaj drugič, danes šotor že stoji. Zvečer znova še malo na intenet, da se oglasimo domačim, potem pa spat. Med Skype-jem z Vipavo je računalnik crknil in ni in ni se hotel znova normalno zagnati. Po dobrih 20 minutah igranja z njim in poskušanja vsem možnih fint za prvo pomoč sem ga le usposobil. Je pa dal vedeti, da je ranljiv, zato bomo vse slike še dodatno shranjevali na zunaji disk ali DVD. :)