Whangarei in naprej :)

Zgodaj vstaneva in se na hitro spakirava. Prvi cilj – Whangarei Falls, 26m slap. In vodnika izveva, da ni najlepši,  je pa gotovo najbolj fotografiran slap v NZ (dobesedno iz LP: Whangarei Falls are the Paris Hilton of NZ waterfalls – not the most impressive, but reputedly the most photographed.). Kmalu izveva zakaj -  slap je od ceste oddaljen 5 minut (podobno kot naša Boka). Za malce manj lene vodi okrog njega krožna pot (cca 10min). Za rekreativce pa je ob bregovih reke Hatea speljanih več poti, po katerih prideš do še enega slapu, ki je skoraj lepši, vendar slabe 3m manjši. Vmes te pričaka tudi ogromen »kauri tree«. Kauri je ogrožena vrsta na NZ in zato povsod zelo skrbijo za njega. Ker je zelo občutljivo na spremembe zemlje, te navadno 100-200m pred vstopom v kauri gozd prosijo da si očistiš čevlje. V Tawharanui RP je bilo v ta namen prav krtača in voda, tu je bilo samo opozorilo.

Paris Hilton aka Whangarei Falls, aja pa še midva odspredi

The big kauri tree

Totara - sveto maorsko drevo

Ena izmed postaj je bilo tudi samo mesto Wangarei, pa ne zaradi znamenitosti, ampak zgolj zaradi pošte. Kupiti je bilo treba Road User Charge (o tem sem pisal o enem izmed prejšnjih prispevkov). Za prvič sva kupila 2 enoti, kar pomeni 2000 km. Upava, da bo zdržalo do novega leta.

Z ogledom nadaljujeva v Abbey Caves (tam, kjer sva prejšnji dan iskala prenčišče). Opis v vodniku je dejal, da je mogoče videti svetleče jamske črve, a nama jih ni uspelo, saj sva do jam prišla neprimerno opremljena. Nisva bila primerno obuta za hojo po potočku, ki se vije skozi jame. Tako da sva jame občuovala bolj iz vhoda. Na koncu sva stopila še skozi kamniti gozd, kjer bi se dobilo kakšen balvan za splezat. Sam sem se preizkusil le na enem saj sem svojo plezalno opremo prikladno pustil doma. :) A na tistemu sem blestel. V telovadnih sem mogel dve težki težki smeri. Vsaj 5, če ne celo 5+. :) 

Abbey Caves - sej take al pa še lepše mamo pa tudi pri nas

Potoček, ki naju je oviral pri napredovanju

Pavel in balvani

Rock forest :)

 

Čas je bil za daljši premik do mesta Russel, prve britanske naseldbine na NZ. Namesto state highway sva jo ubrala po stari, podeželski Russel Road.  A sva vam že kdaj povedala kakšne so NZ ceste?  Podeželske so vijugaste in vodijo prek številnih hribčkov in velikokrat kaj popravljajo na jih. Na cesti pogosto vidiš znak, ki te opozarja na prihajajoče vijuge, a ker jih je toliko, bi bilo bolj praktično, če bi imeli znak za ravno cesto. Enkrat vam bomo posneli vožnjo po cestah. State highway je načeloma malce širša, predvsem pa bolj ravna cesta, ki prosto prehaja iz eno- v dvopasovnico in nazaj. Kljub imenu (highway = avtocesta) pa na njej ne plačuješ cestnine, tako da bi lahko bolj rekli, da pri Kiwijih highway pomeni široko in realtivno ravno cesto. :) Kar imam v mislih, da omenim vedno ko pišem blog, pa tudi vedno (razen sedaj :D ) pozabim – prva prometna ureditev nad katero sva bila v Aucklandu zelo presenečena, pa tudi navdušena je diagonalno prečkanje ceste za pešce. Na večjih križiščih v centru mesta se hkrati zaprejo semaforji na vseh cestah in pešci lahko prečkajo križišče diagonalno. Tako ni potrebe, da dvakrat čakaš semafor. :) Ta ureditev, nama je postala kar všeč. :)

V Russel sva prispela, ko je bila polovica stvari že zaprtih (zapiralni časi turističnih zadev so med 4-5pm). Ogledala sva si najstarejšo cerkev na NZ in prenovoljeno hiši, v kateri je bil včasih samostan. V njem so  tiskali knjige v maorskem jeziku.  Na žalost sva zamudila muzej, ki govori o prvem prihodu Britancev na to zemljo in hišo, v kateri delajo in prodajajo maorske ročne izdelke.

Bližal se je večer, midva pa še nisva izbrala nocojšnjega prenočišča. Vmes se je Urški porodila misel, da bi lahko prespala pa kar na kakšnem parkirišču, a za to ni bilo sreče, saj je bilo na vseh prepovedano kampiranje. Na NZ je načeloma dovoljeno »freedom camping«, seveda samo tam kjer ni prepovedano (torej zasebna zemlja, parkirišča z znakom o prepovedi, ...). Tako da morava še ugotoviti, kaj naj bi freedom camping točno pomenil. Iz Russel sva se tako prestavila v Paihia (to je pomenilo tudi 5min vožnjo s trajektom), kjer sva preko 4 knjig našla najcenejši holiday park. Ko sva prispela, sva vso robo zmetala iz avta z namenom, da si avto preurediva v spalnik. In nama je uspelo vso kramo nekam potlačit, zatlačit, prestaviti in si zadaj urediti  udobno ležišče. Koliko bo udobno boste pa še izvedeli. :)

Prva cerkev na NZ

Prva črpalka :)

Obala mesteca Russel