Up north

Že nekaj dni nisva nič objavila in verjetno že vsi študirate kam sva izginila. Ja, izginila je prava beseda. Izginila sva na sever in iz zavetja mesta, hostla in interneta sva se preselila v vasice in pod šotorsko platno.

V četrtek sva zapustila Auckland, še prej pa sva si ogledala še dve njegovi »atrakciji«. Vse se je začelo z vožnjo do One Tree Hill. Prva prava vožnja po mestu, tudi sama sem se kot navigatorka bolje znašla. Avto sva pustila v parku in nato peš naredila krožno turo čez vrh. One Tree Hill je hrib vulkanskega izvora na katerem je nekoč stal maorski pa (vasica), ki je bil ena od najboljših maorskh utrdb v deželi. V vasi je rastla tudi totara (sveto drevo), ki pa so ga Britanci ob zavzetju hriba posekali. Na mestu, kjer je stala totara so posadili pinjo. Zaradi nerešenih ozemeljskih vprašanj so jo v znak protesta Maori leta 2000 posekali. Tako da trenutno stoji na vrhu samo spomenik z obeliskom in prazen prostor, kjer je nekoč stalo drevo.  Ta »spomenik« je postal mednarodno prepoznaven leta 1987, ko ga je s pesmijo One Tree Hill počastila skupina U2 (album The Joshua Tree). Za tiste, ki pesmi še ne poznate - http://www.youtube.com/watch?v=GQfetXCTFbI

One Tree Hill

Tu je včasih stala totara, nato pa pinja.

 

Pri avtu sva imela zopet akcijo in malce premetala najino prtljago. Ko sva vse uredila, sem se jaz prvič usedla za volan in najprej naredila krog po parkirišču, nato pa zavila na cesto proti živalskemu vrtu. Tako kot sama prvič, se tudi Pavel na navigatorskem mestu ni najbolje znašel, v opravičilo pa mu je, da sva potovala po delu, kjer nisva imela podrobnega zemljevida in sva tako naredila velik ovinek. Meni pa je vožnja počasi postala kar všeč.

V živalski vrt sva vstopila predvsem z namenom, da zagotovo vidiva NZ simbol - kiwija. Pa še v pojasnilo - na NZ obstajajo tri vrste kivijev in vsaka pomeni nekaj drugega. :)

Kiwi – prebivalec NZ.

kiwi – majhen, rjav ptič z dolgim ozkim kljunom; sicer pa hitra, brihtna, nočna, puhasta barabica.

kiwifruit – zelen sadež obdan z rjavo kosmato lupino, poln vitamina C.

Aucklandski živalski vrt ima nekaj posebnosti. Ko stopaš po parku, nikjer ne deluje, da imajo živali v kletkah. Kar je včasih prav malce grozljivo, saj te naprimer od leva loči le 2m širok jarek z vodo in 1,2 m visoka ograja.  Prostori za domače in redke ptice so »velike kletke«, v katere vstopiš skozi dvoje vrat in če to ne bi bilo prepovedano bi se lahko dotikal ptic.  Presenečena sva bila tudi, ko sva si ogledovala slona. Prišel je čuvaj in rekel: »Sedaj ga peljem na sprehod, kar pridite tja k vratom.« Midva sva samo debelo pogledala, nakar je skozi vrata prišel pravi, pravcati, veliki slon. Sicer pa sva lahko v tem živlaskem vrtu videla še nekaj živalski vrst, ki jih v našem ljubljanskem ne srečaš – recimo »happy hippota« (in to dva), male modre pingvinčke, emuje, galapaško želvo (to je tista ta velika), nosoroge, aligatorje, ...

Slon gre na sprehod.

Mali modri pingvinčki.

Najbolj pomembo pa je, da sva le videla kiwija (in to dva :) ). Čeprav sva pred kletko zapravila kar nekaj časa, ko sva gledala in čakala, kje se bo prikazal. Druga stvar pa je bila, kako ga slikati. Problem je, ker  je kiwi nočna ptica, zato je bila v kletki skoraj tema in slikanje s flešom prepovedano. Za lepo sliko bi moral priti kiwi prav k oknu pod luč. Pa kar ni hotel priti, če pa se je le prikazal se je takoj, ko je zagledal fotoaparat, tekel nazaj skriti v mrak.  Kot piše zgoraj – brihtne, hitre barabice. :)

kiwi 1

kiwi 2

 

Sedaj pa je bil res že čas, da se spokava iz mesta. Po okvirnem načrtu, ki sva ga naredila prejšnji dan, naj bi kampirala v Sheakespear Regional Park. V živalskem vrtu pa so nama povedali, da je zaradi obnove poti, zaprt do 1. decembra. Jah, prav bova prenočila pa malce naprej v Waiwera. Tudi tam je regionalni park in tudi tam imajo en zelo poceni kamp prostor (10 NZD/osebo, seveda samo tekoča voda in WC-ji). Po rahlem kroženju naokrog sva le uspela najti pravo pot čez Harbour Bridge na State Highway #1. Sonce je sijalo, radio je igral, okna so bila odprta in res se je zdelo kot da greva na sproščen vikend na morju. :) Po poti sva se seznanjala tudi s tem kako se na NZ plačuje avtocesto. Iskreno povedano, mi ta princip in sistem še vedno ni čisto jasen. Plačaš lahko online, preko telefona ali pa na avtomatu na postaljališču ob avtocesti in sicer v roku 5 dni od tvojega potovanja. Midva sva plačala na avtomatu in šele nato ugotovila, da preko cestnine sploh ne greva, ker prej zavijeva dol. Ali nama torej plačilo velja za naslednjič? Bova še ugotovila. :)

Kakorkoli, prispela sva v Waiwera. Najprej sva iskala najcenejši kamp plac, ga tudi našla, ampak ga nisva znala »aktivirati«. Imajo namreč zanimiv sistem, ki ga bova razložila kdaj drugič. Tako sva se raje vrnila nazaj v mestece oziroma bolje rečeno vasico in se nastanila v tamkajšnjem Holiday Parku. Kar se ni izkazalo za slabo potezo. Cena 5$ višja, vse storitve (tuši, WC-ji, kuhinja,... ) in še več kot 50% popust za kopanje v toplicah po katerih je Waiwere znana. Na hitro sva postavila najin šotorček, poiskala kopalke in se podala v toplice. :)  Definitivno toplice glede na temperaturo vode. Imajo več različnih bazenov, ki varirajo v velikosti, temperaturi vode in dodatnih storitvah, ki ti jih bazen ponuja. Dva zunanja bazena, kjer so otroci navdušeno igrali vodni rugby in štirje pokriti bazeni s temperaturnim razponom od 31°C do 48°C. Eden od štirih se imenuje Movie pool, kjer se lahko namakaš v 38°C in zraven ogledaš film.

Po vrnitvi v kamp, sva si želela še nekaj skuhati, saj sva bila po celodnevnem potepanju in še večernem kopanju kar precej lačna. Najprej sva si šla ogledati kaj pomeni imeti kuhinjo v kampu – to dobesedno pomeni imeti kuhinjo z skoraj vsemi pripomočki (štedilnikom in pečico, hladilnikom, toasterjem, mikrovalovno, grelcem vode, nekaj posode in pribora,...). V najinem primeru je kuhinja vsebovala še skupino otrok v koloniji in njuni spremljevalki, ki sta nama prijazno ponudili mesno pito in pecivo. Odlično, take kuhinje imava rada. :) Vsekakor sva lepo začela »pobeg na morje«. :)