Bay of Islands in delfinčki :)

Russel, Paihia, Waitangi, Kerikeri – so vse mesta, ki se nahajajo v t.i. Bay of Islands. To je velik zaliv, v katerem pa se nahaja ogromno malih zelenih ali skalnatih otočkov. Najin plan je vseboval tri točke: Treaty of Waitangi, plavanje z delfini in slapovi Haruru.

Po udobnem spancu (ja, najin spalnik se je super obnesel :)) in zajtrku sva se odpeljala čez reko v Waitangi = mesto, kjer je nastal novozelandski narod.  

Najina mobilna spalnica :)

Tako je prišel čas, da vam poveva (kolikor sva že izvedela) kakšna je sploh zgodovina te deželice.

Kot verjetno veste ali pa ste vsaj slišali so bili prvi naseljenci Aotearoa, Maori.  Ljudstvo, ki je na obale NZ priplulo iz Polinezije in se tu naselilo verjetno okrog leta 1000 n.št. (nihče ne ve natančno kdaj). Živeli so v plemenih in navadno so se naseljevali na vrhu hribčkov. Vasice (pa) so bile grajene v terasah (seveda je bil poglavar na navišji) in obdane z slamnato ograjo. Med sabo so se plemena borila za različne kose zemlje. Leta 1642 so Maori na južnem otoku prvič prišli v stik z Evropejci. Južni otok je tako odkril nizozemec Abel Tasman, ni pa uspel pristati zaradi maorskega odpora.  Prvi, ki je na NZ dejansko pristal pa je bil James Cook (l. 1769), ki mu je kljub določenemu odporu, vseeno uspelo tudi komunicirati z Maori. Po tem je začelo v deželo zahajati vedno več Britancev, sprva predvsem lovilci kitov, mornarji, ... Ni čudno, da je Russel (takrat Kororareka) dobil neslavno ime »The hellhole of the Pacific. Kljub temu so med domačini in prišleki vladali neki vzajemni odnosi, saj so se Evropejci zanašali na domačine (dostop do hrane, vode), Maori pa so od »napredne« Evrope dobili zaščito. Tako so dokaj hitro izbruhnile t.i. »Musket Wars«, kjer so se plemena, ki so imela dostop do pušk, borila proti plemenom, ki jih še niso imele. Te vojne so počasi same izzvenele. In prišlo je pomembno leto 1840. Zaradi potrebe po ureditvi razmer je William Hobson, s pomočjo še nekaterih Britancev, spisal pogodbo, po kateri naj bi NZ postala britanska kolonija, vendar bi Maori še vedno imeli svoje pravice in neodvisnost. Pogodba je bila predstavljena Maorom v Waitangiju 5.februarja 1840. Po burnih razpravah, jo je 6. februarja 1840 podpisalo 40 poglavarjev maorskih plemen, med njimi tudi ena ženska! :) Zato je še danes 6. februar državni praznik imenovan tudi Waitangi Day. William Hobson je ob podpisu izjavil: »Now we became one nation.« In tako so se rodili Kiwiji. :) Seveda s to pogodbo zgodba še ni bila zaključena in so se v naslednjih letih in desetletjih dogajali razni spori in vojne med Maori in UK. Vendar, če zaključim zgodbo o Waitangi-ju z besedami ene od maorskih vodičk v »muzeju«: » Some may say that Brits came and took our land, which is partly true. On the otherside, we (Maori) were the only nation who was offered a treaty from their side.« Maorska kultura in jezik tako živita še danes in ju je moč videti na različnih krajih, bodisi v obliki nastopov raznih skupin, športu (imajo svojo rugby ekipo in na začetku odplešejo svojo hako), bodisi v številnih izdelkih, spomenikih,... ki so raztreseni po vseh konci te otoške dežele.

Tako sva si s Pavlom ogledala 20min film o NZ zgodovini in prečesala prostore in zelenico, kjer so podpisali The Treaty of Waitangi. Res, da je bila vstopnina kar začinjena, vendar glede na informativno in zgodovinsko vrednost tega okolja, je bila vredna danega denarja.

Faksimile Trety of Waitangi (v angleščini in maorščini)

Kjer stoji drog je 6.2.1840 stala miza na kateri so podpisali The Treaty. Drog sedaj nosi tri zastave - NZ (na vrhu), UK (desno, ker je NZ članica Common Wealtha) in maorsko (levo)

Razporeditev ljudi dna 6. februar 1840

Slikovni prikaz podpisovanja pogodbe

Portret ženske, ki je tudi podpisala pogodbo.

Vojni kanu

Replika maorske ribiške vasice

Sledil je bolj zabavni in športni del najinega obiska v Bay of Islands – delfinčki. Že dan prej sva rezervirala karti na motornem čolnu, ki te pelje naokrog po zalivu in ti omogoči ne samo videti delfine, ampak dejansko plavati z njimi (hja, bolj za njimi, ker so malo prehitri za nas). Vsa navdušena, da bova videla delfinčke, sva se vkrcala in štiriurno križarjenje po zalivu se je pričelo. Takoj na začetku so nas seznanili kako bo »tura« potekala in kaj lahko pričakujemo. V brošuri ti obljubijo, da boš delfine videl, če jih ne, lahko prideš še enkrat zastojn. Za plavanje tega zagotovila ne dobiš, saj je odvisno od tega na kakšne skupine delfinov naletiš. Če imajo s seboj mladičke ali pa če se ravno prehranjujejo, ne smeš v vodo.   Začelo se je obetavno, prvo skupinico delfinov smo opazili že v prve pol ure. Nato smo jih 30minut spremljali, v vodo pa nismo šli, saj nam je vodička povedala, da je ta grupa bolj nesocialna in preden bi mi prišli do vode bi bili delfini že davno stran. Poleg tega so glede na obnašanje, šli verjetno ravno v fazo spanja. Nad njenim znanjem, poznavanjem in prepozanvanjem delfinov sem bila zelo navdušena. Praktično pozna skoraj vsakega od njih po »imenu«, prepoznava pa jih po različnih vrezninah na hrbtni plavuti ali kakšnih podobnih znakih. In smo se odpravili dalje, zasledovati druge skupine. Tako smo kar hitro zapazili že drugo skupinico delfinov. Ti so bili pa ok in en, dva, tri že smo bili z vso opremo (neopren, maska, dihalka, plavutke)  v vodi in se družili s temi čudovitimi živalcami. Neverjeten občutek je, ko okrog tebe in pod tabo pluje in se obrača 5 ali več delfinov. Baje imajo radi, če se z njimi pogovarjaš, jim kaj zapoješ, se vrtiš v vodi,... sama sem preizkusila nekaj trikov in so očitno delovali, ker so se za minutko delfini ukvarjali z mano. So pa kot otroci, hitro preusmerijo pozornost drugam, če jo ne znaš zadržati. Ne smeš se jih dotikati in tudi oni sami zelo pazijo, da te ne oplazijo. So pa zelo, zelo, zelo hitri plavalci in moraš biti kondicijsko zelo močan, da jim uspeš slediti. Tako smo jih dvakrat izgubili, se vkrcali nazaj na barko, da nas je pripeljala spet bližje in znova skočili v vodo. Bila je čudovita in fantastična izkušnja, ki jo definitivno priporočam vsem, če/ko boste imeli priložnost! :) Dovolj plavanja, podali smo se še v en zaliv, kjer pa se je nahajala zelo velika skupina delfinov. Ti so bili ravno v prehranjevalnem času in nekateri so imeli zraven tudi mladičke. Bili so zelo živahni (vsi, stari in mladi), ko so se metali za ribami in v vodi zganjali vse sorte vragolij. Bilo jih je toliko, da sploh nisi vedel kam gledati. Preživela sva noro popoldan in doživela čudovito morsko popotovanje. Definitivno vredno svoje cene! :D

Zaliv s številnimi otočki

in številnimi jamami :)

prvi delfinčki

še več delfinčkov

Tretja runda delfinov - ti so imeli s seboj baby delfine, eden od njih se skriva za mamico

Plavanje - prvi iz leve je pavel; vsi gledajo dol, ker je pod gladino še več lepih sivih živalic

Plavanje - tista glava najbolj zraven delfinove plavuti sem pa jaz :)

 

Po pristanku v Paihia-i, sva se premaknila v Kerikeri (20km severneje). Mestece je znano po nasadih pomaranč in kivijev in v LP sva prebrala, da se tu da dobiti kakšno delo. Namen je bil spati zastojn na neprepovedanem parkirišču, vendar sva po neuspešnem iskanju in zaradi praznih baterij (tako mobitelov kot fotoaparata) znova pristala v najcenejšem holiday parku. Mogoče sva imela celo srečo. Tu je veliko backpackerjev in so nama povedali, da morava na recepciji vprašati za delo. To sva tudi storila in jutri zjutraj ob 7.30 morava biti na recepciji, da vidiva če se bo kaj našlo na naju.  Pustimo se presenetiti! :)

Dodatek: v sanjah se nama je posvetilo, da delo v Kerikeri pravzaprav ni tako dobra ideja in sva zato zjutraj mirno zaspala in bila prepozna, da bi prišla do recepcije. :)