Popotovanje po Coromandlu

Prejšnja objava je bila malce krajša in bolj na hitro, saj so ob 17h zapirali knjižnjico v Thames, največjem mestu na polotoku Coromandel. Knjižnice so prijeten prostor z elektriko in zastojn wireless internetom, zato jih imava še posebej rada. :) Preostala točka tega dne je bila samo še priti do kamp placa po ne ravno najlepši makadam cesti in se namestiti. Kot že rečeno sva v Aucklandu kupila »jogi« za najin avto. Ta pena se je torej celo pot vozila zvita na prtljagi in čakala, da jo namestiva. Postopek je vseboval tri ključne korake:
1)Zmetati vse iz avta
2)Peno izrezati po meri
3)Stvari zložiti nazaj v avto

Ostanke pene sva uporabila za krpanje lukenj in Pavlov povšter. Postelja je bila pripravljena, gremo flikat odbijač. Pavlova zamisel je bila, da najprej s hitrim kontaktnim lepilom pollepi nekatere stike med počenimi deli, nato vse skupaj premaže z epoksi smolo in utrdi s platično mrežico. Škoda, ker nimava vsak še enega para rok, ki bi posnel ta A je to filmček. Kakorkoli že, s kontaktnim lepilom sva bolj ali manj uspešno poflikala razbite dele, nekateri ostajajo še malce utrjeni s selotejpom. V fazo epoksi smole in mrežice pa nisva prišla, ker se nama je zdelo, da lepilo čisto dovolj drži. Sedaj morava nabaviti samo še brusni papir in pravi odtenek zelene barve in najin konjiček bo res kot nov. :)

Tak je prišel od mehanika

Sam svoj mojster! :) Končne slike pa pridejo ko ga spolirava in peljeva v avtopralnico! :)

Med vmesnim čakanjem, da se lepilo posuši in prime se je Pavel v navdušenjem nad samopopravljanjem spravil v popravilo zoom-a na fotoaparatu. A je to številka 2 se je končal z vsesplošno pokvarjenim fotoaparatom, ki ni znal več izostriti slike in v bistvu ni hotel več slikati. Sedaj pa res rabiva nov fotoaparat.

Vsaj noč je minila brez pretresov in zjutraj sva se zbudila v sveže, sončno jutro, ki je kar vabilo v hribe. Očitno nisva bila edina, saj sva na poti srečala kar nekaj pohodnikov. Dobro sva si pripravila nahrbtnik, saj je vodič obljubljal 8h hoje v obe smeri. Želela sva osvojiti vrh Pinnacles (759m). Že vse odkar sva prispela na NZ se počasi pripravljava na t.i. Great Walks. Začela sva s hojo po Aucklandu in vzpenjanjem na številne vulkane, slapove,... in nadaljujeva z vedno višjimi in daljšimi vzponi. No, temu bi se težko reklo vzpon pri nas, pa ne toliko zaradi nadmorske višine kot zaradi poti. Do vrha te namreč pripeljejo številne stopnice – lesene, kamnite, jeklene,... kakršne hočeš in na koncu (ali greš gor ali dol) si jih štuf!!! Gor sva se vzpela mimo koče, za navzdol pa sva zbrala bolj »kozjo pot«, saj je ime poti Billygoat Track. In tu se je rodila basen o Billy The Goat.

Začelo se je s hojo čez mostičke!

Pinnacles Hut, ki sprejme 80 ljudi. Noter je poleg številnih pogradov tudi kuhinja, kopalnica in ogromna terasa.

Pogled iz vrha proti koči - vidi se pot, ki je skoraj v celoti iz lesenih stopnic

Ena vrsta stopnic

Še malce drugačne stopnice :)

Vse možne poti in potke okrog Pinnacles

Po povratku v dolino sva se odpravila nazaj v Thames v lov na fotoaparat. V Dick Smithu sva si nekaj časa ogledovala razstavljene modele, jih primerjala, izbirala barvo, ceno,... Na koncu je zmagal moder Canon Powershot A3100. V naslednjem velikem mestu morava kupiti še dodatno baterijo. 

Dovolj zapravljanja sva rekla in se napotila po luštni, na momente nevarni, obalni cesti v Coromandel Town. Ob iskanju prenočišča sva naletela na katoliško cerkev in šla pogledati, kdaj je jutri maša. Izkazalo se je, da je nedeljska maša tukaj ob sobotah ob 17h, ura pa je bila 16.50. Pred vrati naju je ustavil prijeten starejši par, nama ponudil mandarine in pobaral od kje sva. Naše malo srečanje se je zaključilo z zastonj dvodnevnim polpenzionom pod njuno streho. Poleg zastojn prenočišča in hrane sta bila tudi zelo dobra družba, saj imata življenje polno zanimivih zgodb. 

Dominique je Bretanec, ki so ga kot učitelja poslali na Tahiti. Tam je učil angleščino in spoznal Nancy, ki pa je Novozelandčanka (natančneje iz Aucklanda), ki je na Tahiti prišla preko izmenjave. Ko sta se poročila sta živela na Tahitiju, pred 15 leti pa sta se ob upokojitvi preselila na Novo Zelandijo v Coromandel. Gotovo nisva bila prva gosta, ki sta ju "kar tako" sprejela pod svojo streho in definitivno nisva zadnja. Njuna visitor book je polna vpisov različnih ljudi, ki so pri njima preživeli noč ali več in vsi so navdušeni nad njuno prijaznostjo in gostoljubnostjo. 

Najina super gostitelja! :)

Srečali smo se v soboto zvečer pri maši, midva pa sva naslednji dan šla na izlet na sever tega polotoka, ki je kot se za NZ spodobi poln lepih plaž, zelenih travnikov in čudovitih razgledov. Ne tako čudovita je pot do tja gor - velika večina je makadam, zato je najin Ford prijetno prašen in že komaj čaka, da najdemo avtopralnico. Po še eni obilni večerji in zajtrku sva danes zapustila najina super gostitelja in se odpravila na vzhodno obalo, po kateri bova potovala naprej proti jugu.

Coromandel je znan tudi kot nahajališče zlata in po celotnem polotoku je kar nekaj nekdanjih rudnikov, eden (ga morava obiskati) pa še deluje. Sama sem poskusila srečo v reki zraven rudnika. :)

Pot proti severnemu delu polotoka

Sandy Bay

Razgled nad Coromandel Town

 Prva postaja je bila New Chum's Beach. Gotovo ena izmed najlepših plaž kar sva jih dosedaj videla - nedostopna avtomobilom, lep peščen zaliv, primerna za plavanje (velika večina NZ plaž do sedaj je imela namreč tako velike valove, da si človek sploh ne upa v vodo) in ker ima kar precej dreves je primerna tudi za celodnevno poležavanje. Midva sva poležavala le dobro urico, potem pa se vrnila k avtomobilu in nadaljevala pot v Whitianga, kjer sva trenutno - kje drugje kot v knjižnjici. :) Svojo pot bova nadaljevala proti jugu in si v Bay of Plenty poskušala najti kakšno delo. 

New Chum's Beach :)