Kjer gredo duše domov

Oblačno jutro ni napovedovalo lepega vremena in na poti proti Cape Reinga se je samo slabšalo. Oblačnost je prešla v rosenje (drizzle po nz),dež in vedno večjo meglo.

Pred čistim severom sva naredila še en postanek v Gumdiggers Park. To je močvirnato območje, ki je bilo nekoč poraslo z mogočnimi kauri gozdovi. Neka vremenska sprememba oziroma naravna katastrofa (ciklon, vulkan, potres,...) je morala te gozdove uničiti in na njih so zrasla močvirja in novi gozdovi. Kauri izloča neke vrste smolo, ki ji v NZ rečejo kauri gum oziroma amber in iz nje izdelujejo različne stvari. Z uničenjem gozdov se je zakopalo tudi to kauri bogastvo, kar je v začetku 20. stoletju pa tudi že prej na različne predele NZ pripeljajo številne iskalce in povzročilo razvoj »gum« industirje. Na močvirnatih poljih so delavci najprej poiskali kje v zemlji ali vodi se skrivajo korenike pradavnih kaurijev in nato okrog njih skopali ogromne luknje ter pobrali strjeno smolo. To smolo so nato presejali, da so izločili primesi zemlje in kamenja in tako dobili res samo najboljši kauri gum. Preden so ga pospravili v velike vreče iz jute so ga še ostrgali, da se je lepo svetil in ga prodali. Prvi, ki so se ukvarjali s pobiranjem kauri gum so bili Maori, nato pa je prihajalo vedno več Angležev, Ircev in Dalamtincev. Okrog 8000 dalmatinskih družin (tu so dobili vzdevek »Dallies«) se je konec  19. in začetek 20. stoletja preselilo na NZ in očetje ter mladi fantje so delali na teh poljih. Med prvo svetovno vojno so imeli nekateri velike probleme, ker so bili smatrani kot državljani Avstro-Ogrske, ki je bila v vojni na nasprotni strani kot Velika Britanija in tako so se morali mnogi preseliti nazaj. No, številni so se po vojni tudi vrnili in nadaljevali delo, vse dokler je bila »gum industry« v zagonu. Po zatonu ročnega dela na »gum« poljih in celotne industrije so si večinoma ustvarili kmetije. Park ima dve krožni poti - ena prikazuje kako je potekalo težaško delo na poljih, življenje delavcev in razvoj industrije kaurija. Bilo je zelo poučno, zanimivo in prav primerno vremenu. Druga pa govori o kauriju kot drevesu, kaj se je zgodilo s temi mogočnimi gozdovi in kako jih danes uporabljajo v raziskavah, ki ugotavljajo kako so se odvijale določene dobe. Na koncu te poti je še predkratkim izkopan ogromen kauri, ki je najstarejše ohranjen les na svetu, saj je star 150.000 let. Bil je varno shranjen pod močvirnatim dnom in peskom in na njem so zrasla že nova drevesa. Res fascinantno drevo!

Skromno zatočišče delavcev, v ospredju veliki škornji, po katerih so bili značilni.

Sejanje kauri gum-a

Številni Dalmatinci so se preselili na NZ - našli smo tudi Babiče :)

Take velike luknje so skopali okrog korenin :)

Najstarejši ohranjen les na svetu!

Potem sva neprekinjeno nadaljevala pot vse do Cape Reinga. Tja sva prispela v vetrovnem, deževnem in zelo meglenem vremenu, tako da ob sprehodu do svetilnika na koncu rta nisva videla niti 2m pred sabo. Brezveze, sva si rekla in se odpravila v kamp, ki ni bil daleč. Bova pač danes prebila večino dneva v avtu in upala, da bo jutri lepo vreme, ki nama bo omogočilo videti kako se srečata Pacifik in Tasmansko morje. Kmalu potem ,ko sva se namestila se je vreme začelo izboljševati in čez 2h sva bila ponovno pri svetilniku. Tokrat sva videla vse naokoli. Cape Reinga je poleg tega, da je to stičišče dveh morja, tudi duhovni kraj za Maore. Verjamejo namreč, da se po korenikah edinega drevesa, ki raste na skalah pod svetilnikom, duše spustijo v podzemlje in od tam se vrnejo na domačo zemljo (Polinezija).

Cape Reinga v megli...

in v lepem vremenu. V ozadju se vidi srečanje dveh morja - Pacifik iz desne in Tasmansko morje iz leve. Po maorsko se tu srečata žensko in moško morje in je to čudež življenja.

Skale in drevo, ki so odskočna deska za Maore v odhajanju "domov".

Vrnila sva se v kamp, ki je prav tako kot prejšnji praktično na plaži. Odločila sva se da preizkusiva najino ribiško opremo. Ja, to je bila dogodivščina. Najprej je bilo treba palico pripraviti in ugotoviti kako sploh deluje – kako se laks navije, kako se odvije in kaj vse pomenijo različne ročke.  Potem sva se odpravila, da ujameva »big fish«. :) Prvi se je v velikem metu preiskusil Pavel in bil neuspešen tako pri lovljenju rib, kot pri lovljenju mojega klobuka, ki mi ga je veter odnesel v vodo. Začeli so se veliki valovi in ko naju je prvi zalil, sva se iz skal raje premaknila v varno zavetje mivke. Tam sva se urila v metanju trnka. Preizkusila sva različne tehnike, na koncu pa je zmagala ena od Pavlovih, ki je najbolj spominjala na to kar sva kdaj videla v živo ali po televiziji. Sedaj jo morava ponoviti še v globoki vodi in mogoče se nama posrečio ujeti »big fish«. :) Če pa ne, si bova pa v knjižnjici izposodila Fishing for dummies in prosila kakega lokalca za inštrukcije. Vsekakor je to ena od novih stvari, ki jo bova v času najinega popotovanja izpopolnila. :)

Priprave :)

Neuspešno ribarjenje mojega klobuka (nič skrbet, mam že novega :D )

V elementu :)