Pesek everywhere

Že drugič zapored vstaneva ob 6:30, z godrnanjem se spraviva iz spalke si pripraviva nekaj malega za pojest in vse pospraviva v zadnji del avta. Jutranje  opravke sva tako izpopolnila, da lahko vse skupaj v miru narediva v dobrih 45 min. S soncem sva nato zapustila park in se odpravila »Ninety Mille Beach«, da bi se preizkusila v vožnji po peščeni obali. 

Ime plaže je prišlo iz dejstva da je dolga 90km, tako da bi bilo Ninety Kilometers beach bolj primerno, vendar ne tako poetično. :) To je le ena, najslavnejša, a ne najdaljša, od plaž na NZ po kateri se lahko pelješ. Priporočljivo je, da imaš vozilo na štirikolesni pogon, saj so znani primeri, ko so »običajni« avti ostali v pesku in jih je zalila prihajajoča plima. Najina prodajalca avta sta nama povedala, da najin Ford zmore tudi to, zato sva se tudi midva podala v to avanturo. Na plažo se lahko pripelješ po  štirih glavnih priključkih, ki peljejo iz glavne ceste. Midva sva poskušala srečo s prvim priključkom, kjer je dostop na plažo v bistvu struga malo večjega potoka. Plažo sva hotela prevoziti v celoti. Ko pa sva prišla z avtom do tega slavnega potoka, sva ugotovila, da njegov sloves ni zaman. Teče namreč ob peščenih peščinah in zato spodnji del potoka teče po mivki. Kombinacija mivke in potoka pa skupaj naredi živi pesek in kar zna biti nevarno za avto. Zato sva avto parkirala na parkirišču in odšla naprej peš, da vidiva, če se je varno za avto. Kmalu sva spoznala, da za najinega Forda ta pot ne bo dobra, pa še pojma nisva imela kdaj je plima in kdaj oseka. Varna vožnja po obali je možna le 3 ure po plimi do oseke. 

Očarana sva bila nad velikimi peščenimi sipinami, ki so se vzpenjale nad nama. Najprej sva se prek teh manjših kupov peska (mivke) poskušala prebiti do obale, a sva malu spoznala, da je pot predolga. Zato je eden od naju (dvakrat ugibajte kdo je to bil :)) predlagal, da se povzpneva na bližnjo sipino. Seveda sva brez pomišljanja zakorakala nanjo. Najprej lepo civilizirano, nato s težavo, ker se nam je malce vdiralo, nazadnje po vseh štirih. Hodila sva po robu proti vrhu in z menjavnjem strani izbirala med malo tršo strmejšo podlago ali mehkejšo, položnejšo. Nato se je še to zamenjalo in je položnejša postala trdnejša in stmejša, mehkejša. Pravi kaos. No, naposled sva le prisopihala na vrh. Ko sva prišla na vrh sva se počutila kot da bi bila v puščavi, pesek vse okoli nas. To sliko je motila le zelena barva gozda, ki se je kazal v daljavi. In potem se je zgodilo to, kar se ponavadi zgdi v hribih. Ko prideš na nek vrh, vidiš v ozadju še višjega in te zamika priti nanj. Ker piše v cestnemu atlasu, da je tu največja sipina na NZ sva seveda hotela priti nanjo, v upanju da je ta najvišja. :) Žal, tudi ta ni bila najvišja. Zagotovo pa je bila visoka vsaj 60 m (moje mnenje). Pri spustu nazaj z avtu sva se prepustila skušnjavi in zakorakala naravnost po sipini navzdol. Bilo je kot da bi hodil po najboljšem melišču, kar se ga da dobiti. :)

Med peskom, potokom in travo :)

Kopljemo za vodo

Puščava

Morje v ozadju, da vidite, da je to dejansko plaža :)

Po peščenih strminah :)

Moj fotoaparat ni bil tako navdušen nad peskom kot jaz. Veter, ki je pihal čez vrh, je v objektiv fotoaparata zanesel nekaj zrn peska in povzročil okvaro 10x optičnega zuma. :( Tako da odslej naprej bo na slikah motiv lahko tudi zelo oddaljen. Ne vzemite tega za slabo.

Velike sipine sva pustila za sabo in se odpravila proti drugemu vhodu na plažo (kakih 50 km naprej po glavni cesti). Z avtom sva lepo zapeljala skoraj do obale, a sva ugotovila, da tudi tu še ni primeren čas. Da bi to potrdila, sva odšla v oddajen kamp poizvedovati o uri oseke. Izvedela sva da oseke manjka še 5 ur. Se pravi, da bi morala čakati še dve uri, da bi bilo varno za vožnjo. Ker bi to pomenilo čakanje na žgočem soncu, ob ne prveč lepem delu peščene obale sva se odločila, da poskušava najino srečo na trejem vhodu na plažo.

Poskus številka 2 - prezgodnja ura

Pri tretjemu vhodu naju je čakala preizkušnja. Vhod na plažo je bil namreč neprijazen, strm in poln mehke mivke. Hodila sva okoli vhoda in preudarjala – tvegati ali ne tvegati? Vmes je nekaj avtov (večinoma sicer 4WD, ali pa precej višjih kombijev) zapeljajo čez v obeh smereh in delovalo je lahko. Po dolgem premišljevanju je bila odločitev na meni ali zapeljem čez ali ne. Urška je želela voziti po plaži, vendar je takoj rekla, da si na plažo ne upa zapeljati. Po še daljšem premisleku sem se odločil, da nisem dovolj pogumen. Vseeno imam preveč rad najinega Forda. Tako da z »Ninety Mille Beach« na koncu ni bilo nič. :(

Poskus številka 3 - midva sva preprosto prpi :)

 

Dan sva končala v zelo osnovnem kampu na obrobju mesta Kaitaia. Stranišče na štrbunk in voda iz potoka. Potok je služil za tuš, nato pa sva si pripravila slastno večerjo - riž s piščancem v gobovi omaki. Kuhinjski navdušenec kot sem, sem želel preizkusiti novo začimbo (kajensko papriko), ki sva jo dobila skupaj z avtom. Končalo se je tako, da me je Urška grdo gledala in ostala skoraj lačna. Na srečo sva imela še mafine in posebne zlate kivije (noter so bolj rumeni, olupek je manj dlakav, okus pa bolj podoben ličiju ali nashiju, v splošnem so dobri), tako da ni šla spat s praznim želodcem.

Slastna (pekoča) večerja - kakor za koga :S