Relly po plaži :)

Kljub napovedanemu lepemu vremenu se nas je sonce skozi cel dan izogibalo. Dopoldan sva se še malo zadržala v kampu in klepetala z novimi znanci. Skupaj z Maelle in Duncanom smo šli na sprehod po tamkajšnjem kuri parku in občudovali ta ogromna drevesa. Prav presenetljivo je, kako so lahko tako mogočna drevesa tako ranljiva. Pisala sem že o tem, kako si se treba očistiti čevlje vsakič ko vstopiš in izstopiš iz kauri gozda zaradi prenašanja bolezni. Na koncu parka je nekaj informacijskih tabel, ki predstavijo kako poteka oživljanje kauri gozdov in vse ostale nativne flore in favne.

Če si ljubitelj psov ali celo njegov lastnik potem NZ ni primeren kraj za popotovanje s tvojim hišnim ljubljenčkom. Na vseh območjih, kjer se nahaja NZ simbol – kiwi, so namreč psi storgo prepovedani. Mislila sem, da je to zato, ker jih radi lovijo in pojejo. V tem primeru bi bilo dovolj, če je pes na vrvici in z nagobčnikom. To sploh ni problem. Psi bi se radi s kiwiji igrali, ker pa so ti zelo nežne strukture (nimajo prsnice in zato stabilnega prsnega koša) jih že malo močnejši dotik na nepravem mestu ubije.

Duncan, Pavel in Maelle v občudovanju velikanov

Po vrnitvi v kamp, sva se spakirala do konca in odpravila naprej proti jugu. Na poti sva imela namen poskusiti srečo na Ripiro Beach. To je 100km peščena plaža, manj slavna kot Ninety Mille Beach in prav tako je po njej mogoča vožnja.  Prvi vhod sva zgrešila, na drugem pa zopet ni bilo mogoče priti na plažo, saj naju je ločeval ravno dovolj globok potok. No, pojdimo naprej proti Dargaville-u. Mogoče bova lahko vstopila na Baylys Beach. To je bilo lažje reči kot storiti. Atlas, ki sva ga kupila za najino potovanje, je sicer kar podroben, vendar včasih so ceste, križišča,... postavljena prav kontra s tem kar je narisano na zemljevidu (ali pa sem jaz res tako slab navigator). Bolj po sreči sva le prispela v Dargaville – malo večje mesto, ki samo sebe imenuje »prestolnica kumare«. Kumara (sweet potatoe) jeneke vrste krompir in največ ga pridelajo prav v teh krajih. Po nujnih opravkih (trgovina, bencinska črpalka) se vrneva malo nazaj in zavijeva za Baylys Beach. Tokrat se mi je želja uresničila. :) Zapeljala sva na plažo in Pavel mi je rekel: »Če tle ne boš vozila, ne boš vozila nikjer.« :) Juhej, zelena luč, ura tudi »taprava«. Previdno zapeljem na plažo in peljem, peljem, peljem,... :) Iz desne so se že vračali valovi in na trenutke sem se morala že umikati približajoči se vodi. Ok, občutek sem preskusila, fajn je, sedaj lahko gremo nazaj. :) To je bil pa drugi problem. :) Kadarkoli je kdo govoril o vožnji po teh plažah so vsi rekli: »Karkoli bo, samo ustavi se ne smeš!« :) Iz tega sem sklepala, da ni pametno preveč zavirati in obračati. S strahom sem le uspela malce upočasniti, obrniti in srečno pripeljati najin avtoček nazaj na »trdna tla«. 

"Relly"

Ura je bila 3h popoldan in odpeljala sva se v kraj 30km južneje od Dargaville, da tam počakava na mašo, ki naj bi bila ob 18.30. Utaborila sva se na počivališču ob reki, nekaj pojedla in igrala novo igro (Barikade), ki sva jo kupila v Labyrinth Woodworks. Ob 18.25 sva parkirala pred cerkvijo, kjer naj bi bila maša in ugotovila, da sva en dan prepozna. Maša je tam namreč ob sobotah. Jah nič, gremo dalje, sva si rekla in se odpeljala proti najinemu cilju – Helensville. V mraku oziroma že temi sva prispela v kamp, se nastanila, oprala vse cunje in se končno lahko stuširala s toplim tušem. :) Pašalo je! :)

Pogled proti Kaipara Harbour - največji zaliv na NZ