Vrh, ki to ni :)

Zbudila sva se s soncem. Ker sva prespala na samem izhodišču današnjega pohoda, sva že zgodaj zjutraj odrinila na pot. Cilj je bil razgledni vrh Simla. Vedno imam srečo, da izberem same »lepe poti«. Tako sva kmalu spoznala tudi lepoto te. Naletela sva na razna blatna jezera, preko katerih sva se morala nekako prebit. Prijetno blatna sva po uri in pol ugotovila, da Simla ni kakšen razgleden vrh. Za povratek sva izbrala daljšo pot, saj nisva želela še ene blatne kopeli. Tako sva se sprehodila mimo enega izmed jezov, prek katerih se Auckland napaja s pitno vodo. Od tam dalje sva kombinirala različne poti, da bi nekako prišla ven iz gozda v »civilizacijo«. Tik pred samim parkiriščem sva naletela na obvestilo, da je del poti zaprt, saj jo prenavljajo in nadgrajujejo. Po dolgem posvetovanju kateri konec krajše krožne zanke je zaprt sva seveda izbrala napačnega. :) Sva pa vsaj od blizu videla kako nadelujejo novo pot.

Do avta nas je ločilo še 2 km po makadamski poti, 2.5 km po asfaltni poti in še zadnji kilometer po klancu navzgor. Preiskusila sva kako radi imajo na NZ štoparje. Kaj kmalu potem, ko sva stopila na asfalt sta se naju usmilili dve prijazni punci in naju zapeljali prav do avta. 

Tako naju je zjutraj pozdravilo sonce

Zemljevid najine poti - začela sva na koncu Long Rd in na "vrh" šla po Long Rd Track. You are here je "vrh Simla". Vračala sva se po Fence Line Track in nato Auckland City Walk do Falls Rd, od tam pa delno peš delno na štop po avto na Long Rd.

Jez in umetno jezero, ki napajta Auckland

 Očitno brez plaže prav ne gre, zato sva se malce sprehodila po bližnjem Te Henga ali Bethells Beach in jo od tam mahnila naprej do Karekare, kje sva prespala. Na kamp prostor sva prišla ob 2h popoldan. Dan je bil lep, prostor pa prijetno zelen, z ravno dovolj drevesi in v bližini je šumel potoček. Na tla sva vrgla platno in poležavala na travi ob tem pa brala Lonely Planet in načrtovala nadaljno pot, saj se je najina tura po severu severnega otoka počasi končevala. Pred večerjo sva naredila še kratek sprehod do obale in skale imenovane Watchman, kamor sem seveda moral splezati, medtem ko se je Urška igrala »jellyfish savior«. Po poti nazaj v kamp sva opazila številne table, ki kažejo smer evakuacije v primeru tsunamija. Vesela sva ugotovila, da je najin kamp že v varni coni in ne bova potrebovala prehitrega reševanja. :) Ob kuhanju večerje so naju napadli komarji in komarjem podobne mušice, zato sva na veliko špricala s sprejem proti mrčesu, ki pa je žal le delno pomagal. Kampiranje ob vodi ni najbolj pametna ideja torej! :)

The watchman :)

Reševanje jellyfish

Pozor, tsunami

Zvečer oz. ponoči pa se je zgodilo nekaj strašnega. Ravno se dobro namestiva v spalni položaj zaslišiva kako pod zadnjim delom avta nekaj šumi. Pozorno poslušava in nič. Čez nekaj časa pa spet. Kmalu ugotoviva, da nekaj stika po naših smeteh, ki sva jih pustila pod avtom. Grem iz avta in nič se ne gane. Ko zgrabim vrečo s smetmi pa izza gume v zavetje gozda šine tema senca. Kaj je to bilo, ne vem. Smeti sem pa raje pospravil v avto, da bova imela nadaljni del noči mir.