Kiwi Land po dolgem in po čez: 360° DISCOVERY

Nedelja zjutraj. Prebudi naju telefon. Kliče naju neznanec, s katerim sva zmenjena za ogled avtomobila. Šit, zaspala sva. Bova tam v 5 minutah. Tako sva na ogled prispela z zamudo, s krmižlji v očeh in jutranje razkuštrana. :)

Z zamudo sva začela in tudi nadaljevala najin prvi pravi turistični dan. Kupila sva vozovnico pri družbi 360° Discovery, ki ponuja vožnjo po zalivu. Na voljo je več različnih vozovnic, midva sva vzela Hop On, Hop Off. Ta vozovnica velja 3 zaporedne dni od datuma nakupa in v tem času se lahko z barko voziš kolikor hočeš in se lahko vkrcaš in izkrcaš na kateri koli od štirih postaj (Torpedo Bay, Rangitoto Wharf, Motuihe Island, Orakei Wharf). Na dan gredo trije trajekti: 10h, 12h in 14.30h. Na poti pa krmar barke tudi kaj pove o tem kaj se nahaja v okolici in kakšno zanimivo zgodbico v povezavi z »znamenitostjo«.

V nedeljo sva glede na vse zamude ulovila šele barko ob 12h in za cilj sva si izbrala Motuihe. Na poti do tja smo si še podrobno ogledali zaliv in pristanišče iz morske strani. Zavili okrog Harbour Bridge (most, ki povezuje Davenport (soseka v Aucklandu) s centrom mesta) in si ogledali kako izgleda bungee iz tega mosta . Ponujajo tri variante – suhi bungee, bungee, kjer ti samo glavo pomočijo v vodo in bungee kjer te v celoti potopijo. Če še niste ugotovili ima Nova Zelandija čisto preveč adrenalinskih stvari, tako da bom prišla domov popolnoma obubožana. :) Pot smo nadaljevali mimo posedajočega se klifa (na vrhu so hiše, klif pa se poseda v morje s hitrostjo 1m/leto) do prve postaje Torpedo Bay. Tam in na naslednji postaji (Rangitoto) smo pustili nekaj ljudi, nato pa končno prispeli do najine postaje – otok Motuihe.

Krožna tura 360° discovery

Harbour Bridge

Posedajoči se klif

Pogled na center Aucklanda iz morja


Westhaven marina - ena največjih na južni polobli

Nedelja - Motuihe

Otoček z zanimivo zgodovino. V preteklosti so ga prodali in na njem ustanovili karanteno in nanj pošiljali zapornike. Nekakšen Goli otok. Trenutno na njem poteka projekt pogozditve in vrnitve avtohtonih vrst. Tako je tu tudi kiwi zone, ampak ker so kiwiji bolj sramežljivi ptički, pridejo ven žal samo ponoči.

Otok ima tri (dve sva videla) čudovite peščene plaže. Tako je bila prva stvar, ki sva jo storila, da sva si sezula copate in se bosa sprehodila po dolgi peščeni plaži. Čeprav je to Pacifik sva ugotovila, da je voda sicer še mlačna (kakšnih 19°), a bi se že dalo kopat.

Sama sem bila noro navdušena nad pogledom, ki se mi je odprl, ko sem stopila na plažo. Iz mene je vrelo otroško navdušenje nad skakanjem in plesanjem po mehki mivki pomešani z vulkanskimi kamenčki in številnimi školjkami, z vetrom v laseh, prosta,... Počutila sem se res na koncu sveta (čeprav se vidi veliko otočkov povsod naokoli). :) Sami presodite, če je res vredno. :)


Na koncu sveta...

Preverjamo toploto vode :)

razglednica :)

sprehod po peščeni plaži

ostanejo stopinje v pesku, a ne za dolgo. Bo treba it še enkrat :)

Najin cilj je bil sprehod na konec otoka, a ker se je plaža končala na dobri polovici otoka, sva se morala nazaj obuti (:() in nadaljevati pot po centralnemu delu.

Po otoku je speljanih par poti. Skoraj vse se vijejo po travnatih pobočjih, naju pa je zapeljaja med drevje. Postajala je čedalje ožja, najprej je bila široka dva metra, ko je zavila med drevje se je zožala na meter in pol, ko je postalo drevje gosto je pot merila samo še meter. Nazadnje je postalo drevje in podrast tako gosto, da poti skoraj ni bilo več. No, kaj pa zdaj sva si rekla. Pa malo gor pa malo dol in nikjer poti. Končno je Urška le našla pot za podrtim drevesom. A sva se vseno obrnia. Zakaj? Ker stezica po kateri sva hodila ni bila namenjena za turiste, amapk za kakšne raziskovalce podrastja. Nekaj časa sva hodila nazaj po lastnih stopinjah, a da bi čimprej našla pravo pot, sva morala nekje zaviti bolj proti osrčju otoka. Končno sva spet prišla na pravo,široko, travnato pot. Ker naju je čas malce priganjal, sva se morala žal vrniti nazaj proti pristanišču. Oba hribolazca, z veliko kondicije (ha, ha, ha :)), sva še prehitro prišla nazaj na izhodišče. Tako je ostalo še dovolj časa za skok na drugi konec otoka in nazaj. Otok je majhen od pristanišča je peš 15 minut na eno stan in 2h na drugo stran. Vzela sva si še čas za malico in že sva morala spet teči, da sva ujela barko, ki se je ravno zasidrala za pomol.

Končno na pravi poti - v smeri mojih rok proti morju je v daljavi videti Auckland

Po povratku v Auckland, sva se odpravila še na sprehod v viktorijanski Albert's Park, ki je hkrati začetek campus Univerze v Aucklandu. Tamkajšnji študentje so ravno v našem junijskem izpitnem obdobju, zato jih je bilo kar precej v knjižnjici in so se pridno učili. Poudariti moram, da imajo zelo lepo urejen in prijetno zelen campus, kjer si gotovo lahko vsak spočije po napornem predavanju, dolgotrajnih vajah ali (ne)uspešnem izpitu. Njihov študentski sveti (celotne univerze) premore veliko prostorov, kjer lahko, izgubljeni bruci pa tudi vsi ostali, ki kaj potrebujejo, dobijo pomoč. Dan sva zaključila s prvo kavo iz Starbucksa odkar sem v NZ (čeprav so na vsakem koraku :)) in povratkom v hostel.

Pri nas greš med učenjem ali po izpitu na eno pivo ali pa kavo, Kiwiji grejo igrat rugby :)


Urejen in označen kampus

Stavba v kateri domuje tudi Fakulteta za farmacijo

Čudovite krošnje NZ dreves - v njih se kar udobno sedi :)

Ponedeljek - Rangitoto

Izstopila sva na drugi postaji, vulkanskem otočku Rangitoto. To je hkrati največji in najmlajši vulkan v Aucklandu. Nastal je z izbruhom 600 let nazaj, trenutno pridno spi, vendar znanstveniki napovedujejo, da bo v naslednjih 100 letih znova izbruhnli. Še dobro, da se to ni zgodilo v ponedeljek. :) Poleg tega je poznan po svoji simetrični obliki, zaradi katere pa žal ni v nobeno oporo pomorščakom, saj izgleda iz vseh strani neba povsem enako. Tukaj je bilo v času druge svetovne vojne skladišče min in seveda zapori.

Rangitoto iz vseh smeri morja :)

Sicer pa je od začetka 20. stoletja to tudi pomembno poletno lemtovišoče za nekratere mejščane. Kupaili so posest in si zgradili male lesene hiške (bach) ter tu preživljali poletne počitnice. Nekaj teh hišic se je ohranilo vse do danes in so še vedno v uporabi. NZ ima posebno ministrstvo oziroma oddelek (DOC = Department of Conservation), ki se ukvarja prav z ohranjanjem naravne in kulturne dediščine NZ. Oni so nato tudi prepovedali nadaljne kupovanje in izgradnjo dodatnih bach-ov. Obstoječih bach-ov se ne da kupiti, ne sme se jih porušiti, ohranjajo pa se le z dedovanjem. Zato je verjetno marsikatera tudi propadla, saj je družini zmanjkalo naslednikov. Teh hišic se tudi ne sme oddajati v najem in za namene »množičnega« turizma.

Ena izmed številnih ob obalni potki


Zemlejvid izletniških poti na Rangitotu

Pred nama je bil čudovit 260m vzpon na vrh spečega vulkana. Po luštni potki, ki se je vila nekaj časa med polji strjene lave, nekaj časa pa po skoraj pragozdu, sva prisopihala pod vrh. Prisopihala je prava beseda – sonce se ni moglo odločiti ali bi se skrivalo za oblaki ali ne, topla vulkanska tla pa prav gotovo niso pripomogla k ohlajanju ozračja. Na »podvrhu« sva naredila obvoz po poti okrog kraterja in iz druge strani le prišla na vrh. Razgled, ki se nama je počasi razkrival skozi celoten vzpon, se je sedaj dokončno odprl. Kar ne moreš se odločiti kam bi sploh gledal – proti seveni obali?, proti številnim otočkom v zalivu? proti centru Aucklanda? Po obveznem fotografiranju tega veličastnega pogleda, sva pomalicala in se počasi odpravila navzdol, seveda po drugi poti kot sva prišla. :)

Potoki in polja strjene lave


Zemljevid vulkanskih območji Aucklanda

Krater


Razgled proti Aucklandu

Razgled proti Motutapu

Na poti navzdol sva se spremenila v modernega Indiana Jones, ki z lučko iz HTC-ja, raziskuje vulkanske jame. Pot navzdol se je potem začela že rahlo vleči, tako da sva še malce pospešila korak in kar hitro prispela v vetrovno pristanišče. Do najine barke sva imela še dobro uro časa. Najprej sva pojedla in se malce spočila, nato pa šla še na sprehod ob obali in si dodobra ogledala vse male hišice. Škoda, ker nimava nobenih NZ sorodnikov, ki bi bili kakršnikoli lastniki. :)

Indiana Jones 1

Indiana Jones 2 - brez HTC lučke :)

Namen je bil, da v teh treh dneh raziščeva tudi Motutapu. Žal nama je zato zmanjaklo časa, saj ti pot vzame 1.30h v eno smer, če se odločiš za obalno pot pa celo 2.30h. Zadnji prevoz iz Rangitota pa je 15.30, če ga zamudiš lahko pokličeš vodni taksi in konkretno odpreš svojo denarnico ali pa se odločiš preživeti noč na otoku. Mogoče kdaj drugič J. Motutapu (Sveti Otok po maorsko) je sosednji otok, z Rangitotom pa sta sedaj povezana preko mostu. V primerjavi z Rangitotom je večinoma travnat in na njem se veselo pasejo ovčke. Včasih so tudi živeli Maori in gotovo so 600let nazaj, ko se je Rangitoto z vulkanskim izbruhom dvignil iz morja, prisostovali temu izbruhu.

Vulkansko okolje je naredilo svoje in rahlo izmučena sva se z barko odpeljala nazaj proti Aucklandu. Izstopiti sva želela v Misson Bay (Orakei Wharf) in si ogledati še tamkajšnji akvarji ter pingvinčke. Zaradi vse slabšega vremena pa nismo mogli tam pristati in sva ogled prestavila na naslednjič. :)

Nadaljevanje dneva je zapolnilo dogovarjanje za prevzem avta, iskanje informacij v zvezi z avtom in pisanje mailov za mojo morebitno diplomo v Kiwi Landu. Držite pesti, zaenkrat kaže odlično! :)

Torek – Torpedo Bay in Davenport

Zadnji dan najinega Hop off in on je začinilo slabo vreme, pobeg iz mesta pa je bil kratek, a sladek. Ob 10h sva se vkrcala na barko in se peljala po že znani poti. No, vsak krmar si jo malce drugače zastavi in tudi pove kakšno stvar več/manj, tako da kljub že tretji ponovitvi ni bilo dolgčas. Tokrat sva izstopila na prvi postaji – Torpedo Bay. Že takoj so nam povedali,da nas mogoče ne bodo mogli peljati nazaj z barko (močan veter in razburkano morje) in da nas bo v tem primeru prišel iskati avtobus. Dobro, važno da prideva nazaj v center. :)

Kljub bogati pomorski zgodovini NZ imajo trenutno samo eno operativno bazo svoje mornarice – Davenport. Tu je parkiranih nekaj velikih vojaških ladij, muzej NZ kraljeve mornarice in baza, kjer se urijo novi rekruti. Druga stran Davenporta pa so očarljive lesene družinske hiše v viktorijanskem slogu, ki vsekakor naredijo ta del Aucklanda poseben. Tu najdeš tipično družinsko hišo iz filmov – relativno velika, z malo tratico odspredaj in vrtom v ozadju ter hišico na drevesu in trampolinom. :) V poletnih mesecih je Davenport poleg Mission Baya eno od glavnih kopališč in druženja po kafičih. Čeprav sva doma iz doline, si ne moreva pomagati, da ne bi vseskozi lezla nekam navzgor. Tako sva se podala na Mt Victoria – hribček nad Davenportom (približno kot pri nas Stari Grad, Ljubljanski grad in vsi podobni grički v okolici mest in vasi). Vsi ti otočki in polotočki okrog Aucklanda so bili v vojni časih trdnjave, ki so branile pristanišče in mesto. Tak je bil tudi namen Mt Victoria in sosednjega grička North Head. Na vrhu je pihalo skoraj tako kot piha ko prideš na stolp pri Vojkovi koči na Nanosu. To naju ni ustavilo, da ne bi naredila nekaj posnetkov. Ker sva bila popoldan zmenjena za prevzem najinega jeklenega konjička, sva se dokaj hitro vrnila nazaj h pomolu, da sva ulovila že naslednji trajekt. In bil je trajekt , očitno je vreme le dovolj zdržalo. Ob 13.30h sva bila že na suhem v hostlu in se pripravljala na nakup in prevzem najinega prvega avta! :) Več o tem pa si preberite v naslednji objavi. :)